Jedro

Tožba je vložena prepozno, kajti v kolikor vložena tožba predstavlja izpodbojno tožbo po 365. členu Zakona o gospodarskih družbah (kratko ZGD) bi jo bila tožeča stranka morala vložiti v roku 1 meseca potem, ko je bila končana skupščina, katere sklepi se spodbijajo, ker se je tožnik skupščine udeležil, kot to določa prvi odstavek oziroma njegova prva alinea 365. člena ZGD; v kolikor pa tožba predstavlja tožbo za ugotovitev ničnosti sklepov skupščine iz prvega odstavka 362. člena ZGD, pa je prav tako ob vložitvi tožbe že potekel rok 3 mesecev od sprejema sklepov oziroma celo rok 6 mesecev od sprejema sklepov, če bi bili morali biti sklepi objavljeni, pa ne bi bili. Izvajanje revizije, da bi naj imenovanje direktorja v gospodarski družbi bilo brez učinka vse dokler ni vpisan v sodni register, je neutemeljeno.

Vpis zastopnika gospodarske družbe v sodni register je le deklaratornega značaja, torej mora družba imeti zastopnika že pred vpisom v sodni register. Odločitev družbenikov o imenovanju zastopnika je konstitutivnega značaja.

Izrek

Revizija proti sklepu Višjega sodišča z dne 5.12.1996, s katerim je bila zavrnjena pritožba proti sklepu Okrožnega sodišča z dne 23.9.1996, se zavrne kot neutemeljena.

Revizija proti istemu sklepu, s katerim je bila zavrnjena pritožba proti sklepu istega prvostopnega sodišča z dne 28.8.1996 o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo kot prepozno tožbo tožeče stranke za "ugotovitev neveljavnosti sklepov skupščine" tožene stranke z dne 2.11.1995, 3.11.1995 in 16.12.1994 in nadalje, da je tožena stranka dolžna "opustiti imenovanje J. G. za direktorja" tožene stranke, J. G. pa "opustiti opravljanje te funkcije"; da je tožena stranka dolžna sprejeti sklep, da se imenujeta za direktorja tožene stranke D. B. in V. J. in da tožena stranka dovoli njun vpis kot zastopnikov v sodni register oziroma podredno, da sta imenovana zastopnika tožene stranke in da je tožena stranka dolžna izdati listino za njun vpis v sodni register. Sodišče prve stopnje je naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v znesku 32.600,00 SIT tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je nadalje s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se J. G. prepove sklepanje poslov in prepoveduje opravljanje funkcije direktorja tožene stranke, da se Agenciji za plačilni promet prepove razpolagati s sredstvi tožene stranke po nalogu J. G. in da do pravnomočnosti rešitve tega spora zastopata toženo stranko D. B. in V. J. Pritožbi tožeče stranke proti tema dvema sklepoma je sodišče druge stopnje s sklepom zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

Proti temu sklepu vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlaga, da se v celoti ali deloma razveljavita sklepa sodišča druge stopnje in prve stopnje in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da se ji povrnejo vsi stroški postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija proti sklepu v zvezi z zavrženjem tožbe ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka prepozno vložila tožbo, kajti v kolikor vložena tožba predstavlja izpodbojno tožbo po 365. členu Zakona o gospodarskih družbah (kratko ZGD) bi jo bila tožeča stranka morala vložiti v roku 1 meseca potem, ko je bila končana skupščina, katere sklepi se spodbijajo, ker se je tožnik skupščine udeležil, kot to določa prvi odstavek oziroma njegova prva alinea 365. člena ZGD; v kolikor pa tožba predstavlja tožbo za ugotovitev ničnosti sklepov skupščine iz prvega odstavka 362. člena ZGD, pa je prav tako ob vložitvi tožbe že potekel rok 3 mesecev od sprejema sklepov oziroma celo rok 6 mesecev od sprejema sklepov, če bi bili morali biti sklepi objavljeni, pa ne bi bili. Tožba je bila vložena 29.5.1996, skupščine tožene stranke pa so bile, kot že navedeno, 2.11. in 3.11.1995 ter 16.12.1994. Pritožbo tožeče stranke proti temu sklepu je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizija se v gornje ugotovitve ne spušča, in tudi ne oporeka, da se je skupščine 2.11.1995 udeležila J.G., ki je bila takrat sicer imenovana za direktorico tožeče stranke, vendar pa še takrat ni bila vpisana v sodni register, kar je po mnenju revizije konstitutivnega značaja in je zato šteti, da se tožeča stranka skupščine ni udeležila.

Takšno izvajanje revizije je neutemeljeno, da bi naj namreč imenovanje direktorja v gospodarski družbi bilo brez učinka vse dokler ni vpisan v sodni register. Vpis zastopnika gospodarske družbe v sodni register je le deklaratornega značaja, kot sta to ugotovili že sodišči druge stopnje in prve stopnje. To sledi že iz določila 32. člena ZGD, da "družbo zastopajo in predstavljajo osebe, ki so določene z zakonom ali z aktom o ustanovitvi družbe (zastopnik)". Po določilu 46. člena ZGD vloži "prijavo za vpis družbe v sodni register oseba, ki je po zakonu ali po njenih aktih upravičena za zastopanje (če s tem zakonom ni določeno drugače)".

Iz tega sledi, da mora družba imeti zastopnika že pred vpisom v sodni register. Odločitev družbenikov o imenovanju zastopnika je tedaj konstitutivnega značaja (pripominja se, da je smiselno enako določal že zakon o podjetjih - Ur. list SFRJ, št. 77/88 do 61/90 - in sicer v 169. členu o zastopanju podjetja in v 185. členu o osebi, ki prijavi družbo za vpis v sodni register). Sodišči druge stopnje in prve stopnje nista kršili materialnega prava oziroma določil postopka, če svoje trditve o deklaratornem značaju vpisa direktorja v sodni register nista posebej utemeljevali na zgoraj citiranih zakonitih določilih, bistvena je pravilna opredelitev konstitutivnosti imenovanja zastopnikov družbe.

Glede na povedano je zaključek sodišča druge stopnje in s tem v zvezi sodišča prve stopnje o deklaratornosti vpisa direktorja v sodni register pravilen. Zato sta sodišči upravičeno šteli, da je tožečo stranko zastopala na sporni skupščini 2.11.1995, na katero se revizija sklicuje, direktorica J.G. in da zato teče rok enega meseca za vložitev izpodbojne tožbe od dneva, ko se je skupščina končala.

Glede na prekluzijo tožeče stranke pri vložitvi tožbe je odveč v tem postopku uveljavljati razloge za nezakonitost sklepov skupščine (zaradi zlorabe pravic, prekoračitve pooblastil), kajti to bi se obravnavalo v postopku le, če bi bila tožba vložena pravočasno.

Revizija nadalje meni, da sta sodišči druge stopnje in prve stopnje šteli, da se tožbeni zahtevek nanaša le na sklepe skupščine, "vendar pa je tožeča stranka uveljavljala v tožbi tudi ugotovitev neveljavnosti spremembe družbene pogodbe in 24. člena prečiščenega besedila družbene pogodbe z dne 2.11.1995", za kar ne velja 30 dnevni rok. Enako da velja tudi za izpodbijanje povečanja osnovnega kapitala in neveljavnost 4. člena družbene pogodbe z dne 16.12.1994. Revizija pri tem spregleda, da je bil sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala in s tem v zvezi tudi spremenjen 4. člen družbene pogodbe po sklepu skupščine z dne 16.12.1994 (kar sicer tudi tožeča stranka sama navaja v svojih vlogah) in da enako izhajata iz sklepov skupščine 2.11.1995 sprememba družbene pogodbe in 24. člena prečiščenega besedila, kar se nanaša na razrešitve in imenovanje direktorjev pri tožeči stranki.

Tudi v tej zvezi so odveč izvajanja revizije o razlogih za očitano nezakonito povečanje osnovnega kapitala, ker sodišče o tem ne more razpravljati zaradi prepozne vložitve tožbe.

Revizija spodbija tudi sklep sodišča druge stopnje glede potrditve prvostopnega sklepa o zavrnitvi predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Toda po določilu 9. člena Zakona o izvršilnem postopku v postopku zavarovanja revizija ni dovoljena. Zato je bilo treba revizijo v skladu z določilom 392. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP zavreči. Glede na tako stanje stvari in ko tudi niso bile ugotovljene kršitve, ki se po 386. členu upoštevajo po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno oziroma zavreči.