Jedro

Tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine je bila dokončno in pravnomočno zavrnjena, ker tožnik s skupno slovensko pokojninsko dobo 5 let, 2 mesecev in 17 dni ni izpolnil pogojev po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje te pravice. Novo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine je toženec utemeljeno zavrgel, ker se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira nova zahteva, ni spremenila. Tožnikova dopolnjena pokojninska doba je namreč ostala enaka, zakonski pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1 pa se niso spremenili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 5. 2010 in, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek ter se tožeči stranki prizna pravica do starostne pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi tega, ker je bila njegova skupna delovna doba v Republiki Sloveniji nepravilno ugotovljena. V Republiki Sloveniji je delal 8 let, ne pa 5 let, 2 meseca in 17 dni. Meni, da ima na podlagi skupne delovne dobe v Republiki Sloveniji pravico do starostne pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Območne enote ... z dne 10. 3. 2010, s katerim je bilo odločeno, da se tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrže, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokumentacije v upravnem spisu ugotovilo naslednjo dejansko stanje: Tožnik je dne 30. 10. 2007 vložil zahtevo za priznanje starostne pokojnine, ki jo je toženka zavrnila z odločbo z dne 26. 11. 2007. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnikova skupna slovenska pokojninska doba znaša 5 let, 2 meseca in 17 dni, zato ne izpolnjuje pogojev po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil, zato je ta postala dokončna in pravnomočna. Dne 2. 10. 2009 je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje starostne pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BiH na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo (Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/2008 – MP št. 10/2008). Iz obrazca BiH/SI 22 izhaja, da tožnik ni bil zaposlen v tretji državi, iz obrazca BiH/SI 25 pa, da v BiH ni dopolnil pokojninske dobe. Iz odločbe Fonda za penzijsko in invalidsko osiguranje Republike Srbske, Filiala ... z dne 6. 11. 2009 izhaja, da je tožnik državljan BiH ter da nima pravice do starostne pokojnine, ker v BiH oziroma v Republiki Srbske nima pokojninske dobe. Toženka je s prvostopno odločbo z dne 10. 3. 2010 tožnikovo ponovno zahtevo za starostno pokojnino zavrgla, ker je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. Pritožbo je toženka z odločbo z dne 21. 5. 2010 zavrnila.

Sodišče prve stopnje je, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje toženke, ko je tožnikovo zahtevo z dne 2. 10. 2009 v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), zavrgla, ker je bilo o njegovi pravici do starostne pokojnine že odločeno s pravnomočno odločbo z dne 26. 11. 2007, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira nova zahteva, pa se ni spremenilo, zakonito. Tožnikova dopolnjena pokojninska doba je namreč ostala enaka, niti se niso spremenili zakonski pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1. ZPIZ-1 v 36. členu določa minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pravice. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 65 let, če je dopolnil 15 let zavarovalne dobe. Po podatkih matične evidence tožene stranke je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 5 let, 2 meseca in 17 dni pokojninske dobe in sicer v obdobju od 14. 3. 1975 do 30. 5. 1980, kar se ujema tudi s podatki iz kopije delovne knjižice, ki je v upravnem spisu.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.