Jedro

Tožnik je toženca počakal v stanovanjski hiši, pri čemer se je opremil z lesenim kolom in ga napadel, nato pa je toženec tožnika zgrabil, porinil po stopnicah in šel za njim. Sledilo je obračunavanja pod stopnicami, med katerim je počil kol, ki ga je tožnik nato odvrgel in pričel bežati, toženec pa ga je dohitel in ga s kolom večkrat udaril. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za škodo, ki je tožencu nastala v začetni fazi dogodka, v celoti odgovoren tožnik. Prav tako je pravilno porazdelilo odgovornost za škodo, ki je v nadaljevanju dogodka nastala tožniku. Dejstvo je, da je toženec tisti, ki je tožnika večkrat udaril s kolom, in to po tem, ko je tožnik že opustil fizični konflikt in pričel bežati. Ravno zato gre za (vzročno) od prejšnjega dogodka ločen, samostojen dogodek, zato toženčev prispevek ne more biti manjši od 50 %. Po drugi strani ni mogoče mimo tega, da je bil povod za ta dogodek izključno na strani tožnika (njegovo zahrbtno ravnanje, ko je toženca pričakal s kolom in ga tudi fizično napadel in poškodoval), zato je sodišče njegov prispevek pravilno ocenilo v višini 45 %. Ker se je toženec odzval, ko je tožnik že pričel bežati, in celo tako, da je tožnika hudo poškodoval, pa je prav, da sam nosi višji delež (55 %).

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje o zahtevku po tožbi razsodilo tako, da je tožencu naložilo, da tožniku plača 3.465,00 EUR, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. O zahtevku po nasprotni tožbi je razsodilo tako, da je tožnik tožencu dolžan plačati 1.700,00 EUR, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Pritožbi sta pravočasno vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik kot bistveno navaja, da je njegov soprispevek v višini 45 % ocenjen previsoko, saj sodišče ni upoštevalo njegovih trditev, da je šlo za obrambo. Nato ponovi navedbe, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje, kako je prišlo do dogodka in vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi zgodovinsko ozadje, ki je pripeljalo do dogodka. Toženec je dogodek izzval sam, kar bi moralo sodišče upoštevati in njegovega prispevka ne bi smelo oceniti višje od 10 %. Nadalje vztraja pri zahtevku 4.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, pri čemer povzame obseg te škode, kot je zapisan v izpodbijani sodbi. Nato graja višino odškodnine, ki jo je iz istega naslova sodišče prisodilo tožencu, pri čemer prav tako povzame ugotovitve sodišča prve stopnje. Navaja, da je toženec izvedenca zavedel, sodišče pa ni upoštevalo spreminjanja izjav, ki jih je podal toženec, tudi sicer pa je odškodnina previsoka. Nato graja odškodnino za strah, saj je bil ta smrten in mu vsekakor pripada več kot 300,00 EUR, poleg tega ga je zelo skrbelo za izid zdravljenja. Vztraja pri zahtevku 3.500,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sklepno graja še odločitev o stroških postopka in predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno njeno razveljavitev.

4. Toženec na vročeno tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino, tožniku pa previsoko, poleg tega je tožnikov soprispevek ovrednotilo bistveno prenizko. Ugotovitve sodišča, da je tožnik toženca počakal s kolom, bi morale privesti do drugačne porazdelitve odgovornosti, saj se je tožnik pripravil, oborožil, ga verbalno in fizično napadel, brez tega pa do poškodb ne bi prišlo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je treba ugotoviti, kdo je pretežno odgovoren za škodni dogodek, to pa je tožnik, in sicer najmanj v višini 80 %. Za toženca je izpodbijana odločba sodba presenečenja, saj bi sodišče tudi po načelu vzročnosti moralo priti do drugačnega zaključka. Nadalje graja višino odškodnine, in sicer meni, da je 1.700,00 EUR za dva udarca s kolom bistveno premalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Kratek bolniški stalež na to ne vpliva, obseg škode pa je razviden iz medicinske dokumentacije. Nerazumljivo je, da mu sodišče odškodnine za strah ni prisodilo, saj je intenziven strah trajal nekaj minut, kar je potrdil izvedenec. Meni tudi, da je upravičen do odškodnine za sekundarni strah. Izpodbija tudi višino odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo tožniku. Iz obrazložitve ni jasno, ali je tožnik dobil odškodnino za primarni ali za sekundarni strah. Prav tako ni jasno, zakaj je sodišče kljub ugotovitvi izvedenca, da naj bi bile tožnikove življenjske aktivnosti okrnjene le v minimalni meri, prisodilo 2.500,00 EUR. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožnik je na toženčevo pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

7. Z izpodbijanim sklep je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za popolno oprostitev plačila sodnih taks, omogočilo pa mu je obročno plačilo (10 obrokov po 30,00 EUR mesečno).

8. Odločitev sodišča o zavrnitvi popolne oprostitve (I. točka izreka sklepa) pravočasno izpodbija toženec. Navaja, da je sodišče pri njegovem dohodku nepravilno upoštevalo stroške za prevoz in prehrano, zato je njegov neto zaslužek nižji. Toženec je bil že v preteklosti, ko je prejemal višjo plačo, upravičen do BPP, zato ni razloga, da ne bi bil upravičen sedaj. Odtegljaj za kredit je namenjen reševanju stanovanjskega vprašanja, zato bi moralo sodišče to upoštevati. Predlaga ustrezno spremembo sklepa.

9. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbah zoper sodbo

10. Med pravdnima strankama je prišlo do pretepa, v katerem je tožnik toženca lažje, toženec pa tožnika huje poškodoval. Za svoji dejanji sta bila pravnomočno obsojena v kazenskem postopku (tožnik za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, toženec za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe), zato je pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in njune kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Ker dejanje, storjeno v silobranu, ni protipravno (prvi odstavek 22. člen KZ-1), kaznivo dejanje pa je pravnomočno ugotovljeno s kazensko obsodilno sodbo, to implicitno pomeni, da je s to sodbo ugotovljena tudi protipravnost njunih dejanj in je pravdno sodišče vezano tudi na to ugotovitev. To pomeni, da tožnik s sklicevanjem na silobran (on temu pravi „obramba“) v pravdnem postopku ne more uspeti(1).

11. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve o poteku dogodka (11. točka obrazložitve), saj je prvostopenjsko sodišče ob tem napravilo logično in življenjsko dokazno oceno, ki povsem prepriča (in 12. točka obrazložitve), pritožbene navedbe pa je ne omajejo. Tožnik je toženca počakal v stanovanjski hiši, pri čemer se je opremil z lesenim kolom in ga napadel, nato pa je toženec tožnika zgrabil, porinil po stopnicah in šel za njim. Sledilo je obračunavanja pod stopnicami, med katerim je počil kol, ki ga je tožnik nato odvrgel in pričel bežati, toženec pa ga je dohitel in ga s kolom večkrat udaril. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za škodo, ki je tožencu nastala v začetni fazi dogodka, v celoti odgovoren tožnik. Za odločitev ni bistveno, da je toženec bivši partner tožnikove hčerke in da naj bi toženec pred dogodkom klical bivšo partnerko, da bi prišel po stvari, tožnik pa je skušal to preprečiti. Vzrok toženčevega ravnanja (klic bivše partnerke in prihod v stanovanjsko hišo) ni izzivanje tožnika, zato se sodišču prve stopnje s temi navedbami ni bilo treba ukvarjati. Četudi bi bilo vse res, je tožnikov odziv na toženčevo namero (tj. da se je skril in ga pričakal z lesenim kolom) ter takojšen napad toženca ob njegovem prihodu take narave, da izključuje kakršen koli toženčev soprispevek.

13. Pravilno pa je sodišče prve stopnje porazdelilo tudi odgovornost za škodo, ki je v nadaljevanju dogodka nastala tožniku. Dejstvo je, da je toženec tisti, ki je tožnika večkrat udaril s kolom, in to po tem, ko je tožnik že opustil fizični konflikt in pričel bežati. Ravno zato gre za (vzročno) od prejšnjega dogodka ločen, samostojen dogodek, zato toženčev prispevek ne more biti manjši od 50 %. Po drugi strani ni mogoče mimo tega, da je bil povod za ta dogodek izključno na strani tožnika (njegovo zahrbtno ravnanje, ko je toženca pričakal s kolom in ga tudi fizično napadel in poškodoval), zato je sodišče prve stopnje njegov prispevek pravilno ocenilo v višini 45 %. Ker se je toženec odzval, ko je tožnik že pričel bežati, in celo tako, da je tožnika hudo poškodoval, pa je prav, da sam nosi višji delež (55 %).

14. Odmera odškodnine za tožnikovo škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je primerna, pravična ter primerljiva z drugimi primeri iz sodne prakse(2), pravdni stranki pa za utemeljitev svojih pritožb ne navedeta nobenega primera, ki bi utemeljeval znižanje/zvišanje prisojene odškodnine(3).

15. Tožnik utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova strahu prisodilo prenizko odškodnino. Trdil je, da je bil v smrtni nevarnosti, izvedenec pa je potrdil, sicer kratkotrajen, a zelo intenziven strah. Skupaj s strahom za izid zdravljenja je tožnik upravičen do odškodnine v višini 800,00 EUR iz tega naslova (torej za dodatnih 500,00 EUR).

16. Po drugi strani toženec utemeljeno opozarja, da je sodišče tožniku previsoko odškodnino prisodilo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre po ugotovitvah sodišča, temelječih na ugotovitvah izvedenca, za minimalne spremembe pri zelo finih delih z levo roko ter občasne glavobole in bolečine v roki. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za obseg škode, kot je razviden iz razlogov sodišča prve stopnje, primerna odškodnina 2.000,00 EUR (torej 500,00 EUR manj od prisojenih).

17. Tožnik utemeljeno opozarja, da je odškodnina, ki jo je za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju sodišče prve stopnje prisodilo tožencu, previsoka. Dejstvo je, da je toženec utrpel udarnino nosu in odrgnino ter udarnino prsnega koša ter da je imel nevšečnosti (rentgensko slikanje, obiske pri zdravniku, bolniški stalež …), zato mu odškodnina pripada, vendar ne več kot v višini ene povprečne plače oziroma 1.000,00 EUR (tj. 700,00 manj, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje).

18. Pač pa toženec utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva nepravilno zavrnilo njegov zahtevek iz naslova strahu. Izvedenec je potrdil tudi toženčev intenzivni primarni strah, ki je trajal nekaj minut, zato tožencu pripada odškodnina v višini 700,00 EUR, sekundarnega strahu pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni bilo.

19. Pritožbeno sodišče je sicer pritožbama pravdnih strank vsebinsko delno ugodilo, vendar je končni denarni izkupiček za oba enak tistemu, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zato je bilo treba pritožbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

O pritožbi toženca zoper sklep

20. Ni res, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nepravilen neto znesek toženčevega dohodka. Tudi stroški za prevoz in prehrano so del (neto) dohodka in nobenega razloga ni, da jih sodišče pri odločanju o taksni oprostitvi ne bi upoštevalo. Tudi ne drži, da bi bil toženčev dohodek brez teh stroškov zgolj 600,00 EUR, saj iz listin, ki jih je priložil (npr. priloga B 20) izhaja, da prejme 1.078,46 EUR. Višina 615,74, kot izhaja iz te priloge, je znesek po poplačilu kredita, ki se, kot je tožencu pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, pri tovrstnem odločanju ne upošteva, in to ne glede na naravo/namen kreditne obveznosti. To, da je bil toženec že kdaj v preteklosti upravičen do brezplačne pravne pomoči, pa na tokratni postopek pač ne more vplivati. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo.

O stroških postopka

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je posledica pritožbenega neuspeha pravdnih strank, odgovor tožnika na pritožbo toženca pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2389/2009 z dne 23. 9. 2009 in sodbo I Cp 3508/2015 z dne 5. 4. 2016. Op. št. (2): Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 192/2010 z dne 27. 1. 2010 in Višjega sodišča v Celju Cp 708/2009 z dne 4. 11. 2009. Op. št. (3): Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 653/2016 z dne 13. 4. 2016.