11. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Varuha človekovih pravic na seji senata dne 26. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Varuha človekovih pravic zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 194/2005 z dne 13. 6. 2005 in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 194/2005 z dne 15. 6. 2005 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju Varuh) je na podlagi drugega odstavka 50. člena v zvezi z drugim odstavkom 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)[1], ob soglasju A. B. (v nadaljevanju obdolženka), vložil ustavno pritožbo zoper sklepa, navedena v izreku tega sklepa. Z njima je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo predlog obdolženke in predlog njenih zagovornikov za odpravo pripora.

2.Varuh v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve procesnega prava ter kršitve 19. oziroma 20. člena, prvega odstavka 23. člena Ustave ter tretjega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave oziroma kršitev 20. člena Ustave in kršitev pravice iz tretjega odstavka 5. člena EKČP so po mnenju Varuha podane zaradi dolgotrajnosti pripora in hujše kršitve trimesečnega roka, določenega v drugem odstavku 396. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Varuh navaja, da je obdolženka v priporu že 37 mesecev in da pripor tudi z odločitvama, sprejetima z izpodbijanima sklepoma, in z napovedjo predvidenega časa pritožbene odločitve traja nerazumno dolgo. Navaja, da iz odgovora predsednika Višjega sodišča v Mariboru[2] izhaja, da bo seja pritožbenega senata razpisana predvidoma v prvi polovici septembra 2005. Razlog za takšne časovne okoliščine naj bi bil "v vrsti procesnih dejanj v smeri obravnave zadeve". Pri tem Varuh navaja, da je po njegovi oceni le 36 dni tista časovna ovira, ko je procesna dejanja mogoče pripisati ravnanju obdolženke. Vse ostalo naj bi bile okoliščine na strani sodišča. Meni, da je razumni rok za sodno odločanje, tudi ko gre za odločanje o vloženi pritožbi, v primeru pripora znatno krajši, kot to velja na podlagi pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena EKČP in na podlagi pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave. Po mnenju Varuha je zakonodajalec razumni čas pritožbenega odločanja v pripornih zadevah določil najdlje na čas treh mesecev. Sankcija ob prekoračitvi razumnega časa sojenja in s tem trajanja pripora, naj bi bila njegova odprava in izpustitev obdolženca na prostost. Razlaga drugega odstavka 396. člena ZKP oziroma stališče, "da je trimesečni rok za pritožbeno odločitev le instrukcijski in da njegova prekoračitev nima za posledico izpustitev obdolženke na prostost", naj bi bila po mnenju Varuha v neskladju z 19. oziroma z 20. členom Ustave ter s tretjim odstavkom 5. člena EKČP. Varuh še navaja, da izpodbijana sklepa ne navajata okoliščin konkretnega primera, ki bi upravičevale nadaljnje trajanje pripora. V zvezi s slednjim meni, da sklicevanje na šesti odstavek 361. člena ZKP ni sprejemljivo že zato, ker dopušča pripor vse do izteka časa kazni, izrečene v prvostopenjski sodbi, kar bi v primeru pritožnice pomenilo 30 let. Ustavnemu sodišču predlaga, naj o zadevi odloči prednostno, ker se obdolženka nahaja v priporu in naj izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi.

3.Iz predloga za odpravo pripora, ki ga je vložil obdolženkin zagovornik izhaja, da je slednji predlagal odpravo pripora, ker se je iztekel trimesečni rok, v katerem bi moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 396. člena ZKP odločiti o pritožbi zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo. Navedel je, da predlaga odpravo pripora zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave, in izpostavil, da pripor že sam po sebi traja nerazumno dolgo ter da razlog za počasno reševanje zadeve ni nastal na strani obdolženke.

4.Obdolženka je v dopisu z dne 9. 6. 2005, ki ga je sodišče štelo kot predlog za odpravo pripora, navedla le, da je dne 8. 6. 2005 potekel trimesečni rok, v katerem bi moralo Višje sodišče odločiti o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in da je zaradi tega nezakonito priprta. Navedla je še, da pripor v tej zadevi traja že 37 mesecev.

5.S sklepom št. I Kp 194/2005 z dne 13. 6. 2005 je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo predlog zagovornikov obdolženke za odpravo pripora. V obrazložitvi je navedlo, da Višje sodišče zaradi številnih zahtev in predlogov za izločitev ni v roku, določenem v drugem odstavku 396. člena ZKP, odločilo o pritožbi obdolženke zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo. Pri tem je zavzelo stališče, da je navedeni trimesečni rok le instrukcijski rok, ki velja le za sodišče, in da v primeru njegove kršitve ne nastopijo procesnopravne posledice. Iz obrazložitve sklepa še izhaja ocena Višjega sodišča, da prekoračitev tega roka nima za posledico izpustitev obdolženke na prostost. Višje sodišče še navede, da bi znatnejša prekoračitev tega roka lahko pomenila kršitev ustavno zagotovljene pravice do sojenja v razumnem roku, česar po njegovi oceni v tem primeru še ni mogoče trditi. Pri tem je Višje sodišče še navedlo, da si bo prizadevalo zadevo tekoče rešiti še v okviru razumnega roka, saj ga pri odločanju v konkretnem primeru veže določba drugega odstavka 200. člena ZKP, po kateri je treba v primeru, da je obdolženec v priporu, postopati posebno hitro.

6.S sklepom št. I Kp 194/2005 z dne 15. 6. 2005 je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo predlog obdolženke za odpravo pripora. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je sodišče glede pritožničinega očitka, da je nezakonito priprta zato, ker je potekel trimesečni rok, v katerem bi moralo Višje sodišče odločiti o pritožbi zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo, zavzelo enako stališče kot v predhodno navedenem sklepu. Zapisalo je, da je trimesečni rok le instrukcijski rok, katerega prekoračitev nima za posledico izpustitev obdolženke na prostost. Drugo stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče, se nanaša na čas trajanja pripora. Zapisalo je, da je treba v tem primeru trajanje pripora presojati po določbi šestega odstavka 361. člena ZKP, in pri tem navedlo, da je prvostopenjsko sodišče obdolženi ob izreku sodbe, s katero jo je obsodilo na kazen zapora, odredilo pripor, ki sme trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni zapora. Pri tem je, kot izhaja iz obrazložitve, še ugotovilo, da v tem primeru še ni izpolnjen noben pogoj iz šestega odstavka 361. člena ZKP, zato tudi ni razloga za odpravo pripora po šestem odstavku 361. člena ZKP. Navedlo je še, da si bo prizadevalo zadevo tekoče rešiti še v okviru razumnega roka.

7.V skladu z določbo prvega odstavka 26. člena v zvezi z 49. členom ZUstS je bila ustavna pritožba poslana Višjemu sodišču v Mariboru, da se izjavi glede navedb Varuha in da pojasni, katera so bila tista procesna dejanja, ki so bila opravljena od dne 8. 3. 2005, ko je Višje sodišče od prvostopenjskega sodišča prejelo spis s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Višje sodišče v Mariboru je na ustavno pritožbo izčrpno odgovorilo. Kronološko je navedlo in po vsebini opisalo posamezna procesna dejanja, ki so bila opravljena od dne 8. 3. 2005, ko je v pristojno odločanje prejelo spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004. Opredelilo se je tudi do navedb Varuha v pritožbi in jih zavrnilo kot neutemeljene. Navedlo je, da je trimesečni rok, določen v drugem odstavku 396. člena ZKP, le instrukcijski in ne prekluzivni. Kot takega je po mnenju Višjega sodišča zakonodajalec določil zato, ker je predvideval, da bodo pritožbena sodišča obravnavala tudi obširne in zapletene kazenske zadeve, v katerih iz objektivnih razlogov ni mogoče odločiti v treh mesecih. Tako naj bi bilo po oceni Višjega sodišča tudi v konkretnem primeru, saj, kot navaja, predmetna kazenska zadeva obsega 5500 listovnih številk, od tega samo prvostopenjska sodba 80 strani, pritožba obdolženkinega zagovornika pa 62 strani. Slednja naj bi prvostopenjskemu sodišču očitala veliko število bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere bo treba odgovoriti. Kot izhaja iz pojasnil, Višje sodišče ocenjuje zadevo kot zapleteno, strokovno težko in obsežno kazensko zadevo, ki jo bo treba ob dejstvu, da je bila obdolženki izrečena najvišja dopustna kazen zapora, temeljito proučiti. Kot izhaja iz odgovora, Višje sodišče zavrne tudi oceno Varuha, da je procesna dejanja mogoče pripisati ravnanju obdolženke največ za čas 36 dni, in pri tem pojasni, da navedena ocena nima potrditve niti v podatkih kazenskega spisa niti v poročilu. Varuh naj ne bi upošteval dejstva, da izločanja z vrnitvijo spisa skupaj z odločbo Vrhovnega sodišča, ki predlogu za prenos krajevne pristojnosti ni ugodilo, predlog zagovornikov obdolžene za izločitev sodnikov pa zavrglo, še ni bilo konec. Kot izhaja iz pojasnil, Višje sodišče oceni, da zaradi vseh kronološko navedenih procesnih dejanj, ki so bila vsa izvedena v smeri obravnave zadeve, pritožbeno sodišče v trimesečnem roku ni moglo niti začeti z reševanjem zadeve, niti zadeve rešiti. Iz odgovora še izhaja ocena Višjega sodišča, da prekoračitev roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP tudi ne bo pomenila kršitve ustavno zagotovljene pravice obdolženke do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Višje sodišče zavrne tudi očitke Varuha, da sodne počitnice ne morejo upravičiti tako dolgega pritožbenega odločanja, in jih označi za nestrokovne, predvsem pa tendenciozne. Pri tem pojasni, da se višja sodnica temeljito pripravlja na sejo pritožbenega senata, ki bo predvidoma razpisana v prvi polovici septembra 2005. Višje sodišče še meni, da obdolženki doslej ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pojasni, da ni mogoče prezreti okoliščine, da je bila obtoženka s še nepravnomočno sodbo spoznana za krivo zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora svojega moža, moževega brata, njegove žene in dveh otrok ter povzročitve splošne nevarnosti z napadom na policijsko postajo ter da ji je bila izrečena najvišja kazen zapora. Višje sodišče tudi oceni, da je priporni razlog begosumnosti še vedno podan, saj se okoliščine, zaradi katerih je bil pripor iz tega razloga odrejen in podaljševan, niso prav v ničemer spremenile.

B. – I.

8.Okrožno sodišče v Mariboru je s prvostopenjsko sodbo št. K 115/2004 z dne 13. 12. 2004 obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ, kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po prvem odstavku 127. člena KZ ter kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. KZ. Oprostilo pa jo je očitka, da je storila še eno kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 26. člena KZ. Obdolženki je bila izrečena enotna kazen tridesetih let zapora.

9.Okrožno sodišče v Mariboru je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP s sklepom št. K 115/2004 z dne 13. 12. 2004 zoper obdolženko odredilo pripor do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Obdolženka se še vedno nahaja v priporu.

B. – II.

10.Varuh sodišču, ki je z izpodbijanima sklepoma odločilo o predlogih za odpravo pripora, najprej očita napačno uporabo procesnega prava. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V zvezi z uporabo prava lahko presoja le, ali izpodbijana sodna odločba temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču.

11.Varuh v ustavni pritožbi izpodbija stališče, "da je trimesečni rok za pritožbeno odločitev, ki je določen v drugem odstavku 396. člena ZKP, le instrukcijski in da njegova prekoračitev nima za posledico izpustitev obdolženke na prostost". Takšna razlaga je po mnenju Varuha v neskladju z 19. oziroma z 20. členom Ustave ter s tretjim odstavkom 5. člena EKČP.

12.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

13.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 in v drugih odločitvah o pripornih zadevah (tako npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133, glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, in v odločbah št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186, in št. Up-327/97 z dne 18. 12. 1997, OdlUS VI, 200 glede pripornega razloga begosumnosti) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika.

14.V odločbi št. U-I-18/93 je Ustavno sodišče navedlo, da sta splošna pogoja za omejitev pravice iz drugega odstavka 19. člena Ustave natančneje določena v nadaljnjih določbah Ustave. Tako je prvi pogoj (primeri) natančneje določen v prvem odstavku 20. člena Ustave. Okvir drugega pogoja (postopek) pa predstavljajo zlasti določbe 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 27. člena (domneva nedolžnosti) in 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku).

15.V obrazložitvi odločbe št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) je zapisano: "Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja že 23. člen Ustave. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (tretji odstavek 5. člena – Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ji z določitvijo sankcije – izpustitvijo po prekoračitvi razumnega časa trajanja pripora – daje še dodatno težo. Iz obeh določb izhaja, da zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga po poteku določenega časa ne moreta več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Sodišče mora zato odgovoriti na ugovor priprte osebe, da traja pripor že nerazumno dolgo. Določno mora navesti tiste okoliščine konkretnega primera, ki po njegovem mnenju upravičujejo nadaljnje trajanje pripora. Če sodišče ni izvedlo postopka in izdalo pravnomočne obsodilne sodbe v razumnem času, je dolžno priprtega izpustiti." In še: "Po določbi prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zakon lahko v določenih primerih določi le način njihovega izvrševanja. Omejene pa so lahko le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (drugi in tretji odstavek 15. člena Ustave). Pri nekaterih ustavnih pravicah pa zakonska ureditev načina njihovega izvrševanja ni potrebna. Morebitne zakonske določbe, ki urejajo tako pravico, zato ne morejo zniževati ravni varstva, ki jo zagotavlja Ustava. Ena takih pravic je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16.V konkretnem primeru sta predmet presoje sklepa, s katerima je sodišče zavrnilo predloga za odpravo pripora. Izdana sta bila že po izreku prvostopenjske obsodilne sodbe, v fazi, ko pred Višjim sodiščem teče postopek odločanja o pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo.

17.Navedena odločba Ustavnega sodišča št. Up-123/95 je bila sicer sprejeta v zadevi, v kateri so bili izpodbijani priporni sklepi, sprejeti pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa morajo sodišča upoštevati relevantne ustavne določbe, ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka odločajo o odreditvi ali podaljšanju pripora oziroma o odpravi pripora, so stališča, sprejeta v zadevi št. Up-123/95, uporabljiva tudi v tej konkretni zadevi, v kateri sta bila izpodbijana sklepa izdana po izreku prvostopenjske obsodilne sodbe v fazi odločanja o pritožbi zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo.

18.Glede na navedeno je treba ugotoviti, da pravno stališče, ki ga je izpodbijal Varuh, z vidika varstva človekovih pravic samo po sebi ni nesprejemljivo. Nesprejemljivo bi bilo, če bi sodišče na ugovor obdolženkinih zagovornikov, da traja pripor že nerazumno dolgo, odgovorilo le z izpodbijanim stališčem in ne bi določno navedlo tistih okoliščin konkretnega primera, ki po njegovem mnenju upravičujejo nadaljnje trajanje pripora. Zagovorniki obdolženke so poleg tega, da so zatrjevali kršitev drugega odstavka 396. člena ZKP, dali ugovor, da pripor traja nerazumno dolgo. Slednjega obdolženka v predlogu za odpravo pripora ni izrecno navajala. Višje sodišče je v sklepu z 13. 6. 2005 na ugovor nerazumno dolgega trajanja pripora odgovorilo z navedenim stališčem ter pri tem pojasnilo, da pritožbeno sodišče v predmetni zadevi v trimesečnem roku ni odločalo zaradi številnih zahtev in predlogov za izločitev tako predsednika kot sodnikov Višjega sodišča. Glede na navedeno izpodbijanemu stališču sodišča, ki je odgovorilo na zatrjevanja pritožnika, ni mogoče očitati nesprejemljivosti z vidika varstva človekovih pravic. Poleg tega je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je ob odločanju o predlogu za odpravo pripora presojalo tudi hitrost postopanja sodišča glede na okoliščine kazenskega postopka. Pri tem Višje sodišče sicer ni kronološko navedlo odločitev, sprejetih v konkretnem kazenskem postopku oziroma v njegovi fazi, ki utemeljujejo zavrnitev predloga za odpravo pripora. Je pa Višje sodišče posebej izpostavilo dve stvari. Prvič, da gre za pritožbeni postopek, ki je predpisan v določbah 366. do 405. člena ZKP, in da sodišču druge stopnje nalaga preizkus pripornih razlogov v sedmem odstavku 392. člena ZKP le v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe. Zato je kot brezpredmetne ocenilo navedbe v predlogu, da obdolženka ni begosumna. In drugič, da pritožbeno sodišče veže določba drugega odstavka 200. člena ZKP, po kateri morajo v konkretnem primeru odločati posebno hitro in si bodo zato prizadevali zadevo tekoče rešiti še v okviru razumnega roka. Navedlo je še, da bi znatnejša prekoračitev trimesečnega roka lahko pomenila kršitev ustavno zagotovljene pravice do sojenja v razumnem roku, in ocenilo, da to za konkreten primer še ni mogoče trditi. S tem pa je sodišče zadostilo tudi kriteriju, ki ga je Ustavno sodišče postavilo za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pripornih zadevah (odločba št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 – OdlUS V, 190).

B. – III.

19.Varuh v ustavni pritožbi sicer navaja, da pripor v skupnem trajanju 37 mesecev že traja predolgo. Vendar je navedbe Varuha, ko izpostavlja že predolgo skupno trajanje pripora, z vidika zatrjevane kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave v zvezi s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave mogoče razumeti tako, da izpodbija le njegovo trajanje od dne 8. 3. 2005, ko je Višje sodišče v Mariboru prejelo v pritožbeno odločanje spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, do izdaje izpodbijanih sklepov. Za navedeno razlago govori tudi Varuhov prvi očitek, ko meni, da sklicevanje Višjega sodišča na šesti odstavek 361. člena ZKP ni sprejemljivo že zaradi tega, ker dopušča pripor vse do izteka časa kazni, izrečene v prvostopenjski sodbi. Slednje bi v konkretnem primeru pomenilo kar trideset let. Na to lahko sklepamo tudi iz drugega očitka, ko pravi, da je do tako dolgega pritožbenega odločanja prišlo zaradi razlogov na strani sodišča in zaradi razlogov na strani obdolženke. Slednja naj bi k zavlačevanju pritožbenega postopka prispevala le 36 dni.

20.Izpodbijana sklepa sta bila izdana v fazi postopka, ki po določbi šestega odstavka 361. člena ZKP določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče ocenjuje, da navedena določba sama po sebi ne more biti edino merilo še dovoljenega trajanja pripora. Sodišče jo sme in mora, tako kot to velja za določbo petega odstavka 207. člena ZKP, uporabiti takrat, ko bi to pomenilo zvišanje ravni ustavno zagotovljenega varstva. Zato vsebina določbe šestega odstavka 361. člena ZKP ne pomeni, da si tudi v tej fazi postopka (konkretno v fazi pritožbenega odločanja, ko že obstaja prvostopenjska obsodilna sodba) ni mogoče utemeljeno zastaviti vprašanja, ali pripor traja že nerazumno dolgo.

21.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih obtožbah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Na kazenskem področju navedena določba zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 zavzelo stališče, da prvi odstavek 23. člena Ustave vsebinsko zajema tudi trajanje pripora.

22.Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena ne glede na to, ali je posamezniku v času kazenskega postopka odvzeta prostost ali ne. Vendar je treba upoštevati, da pomeni pripor poseg v ustavno pravico do osebne svobode. Zato so kriteriji za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, v teh primerih strožji. Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je Ustavno sodišče postavilo že v navedeni odločbi št. Up-155/95. Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če namreč glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, obravnavana pravica zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti in da se brani obtožbe s prostosti.

23.Ustavno sodišče je, kot je bilo že navedeno, Varuhove očitke, da pripor zoper obdolženko traja nerazumno dolgo, presojalo le v časovnem okviru od dne 8. 3. 2005 do izdaje izpodbijanih sklepov. Pri tem je na podlagi pojasnil in odgovora Višjega sodišča upoštevalo in ocenilo vsa procesna dejanja, ki so bila opravljena v tem časovnem obdobju. Ustavno sodišče ocenjuje, da so bila vsa procesna dejanja, pri katerih je šlo v večini primerov za odločitve sodišča o lastnih predlogih sodnikov za njihovo izločitev, opravljena z namenom, da bo o pritožbi obdolženke zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo odločilo nepristransko sodišče, kot to zahteva Ustava v prvem odstavku 23. člena. Upoštevati je namreč treba tudi dejstvo, da gre za odločanje o pritožbi v ponovljenem sojenju. Vsa procesna dejanja so si sledila kontinuirano, brez vrzeli in zastojev, ki bi jih lahko označili kot neutemeljeno zavlačevanje pritožbenega postopka. Objektivni razlog za takšno dolžino trajanja pritožbenega postopka je nedvomno predvsem v tem, da gre za zelo obsežno kazensko zadevo, katere predmet je bilo oziroma so bila z vidika objekta varstva družbi najbolj nevarna dejanja. Težo očitanim kaznivim dejanjem je po eni strani dal zakonodajalec tudi z izbiro kazenske sankcije, ki je bila obdolženki izrečena in sicer v najvišji dopustni dolžini. Da gre v konkretnem primeru za obširno in zapleteno kazensko zadevo, pojasnjuje tudi Višje sodišče. Kot izhaja iz pojasnil in odgovora Višjega sodišča, kazenski spis obsega 5500 listovnih številk, prvostopenjska sodba ima 80 strani, pritožba zagovornika obdolžene pa 62 strani. Slednja naj bi prvostopenjskemu sodišču očitala veliko število bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Glede na navedeno Višje sodišče ocenjuje zadevo kot zapleteno, obsežno in strokovno težko. Takšni oceni ni mogoče odreči razumne presoje. Razlog za dolžino trajanja postopka je mogoče pripisati tudi ravnanju pritožnice, ki je, kot izhaja iz pojasnil in odgovora Višjega sodišča, vlagala predloge tako za izločitev sodnikov kot tudi za prenos krajevne pristojnosti. Ustavno sodišče ocenjuje, da Višjemu sodišču še ni mogoče očitati, da glede na naravo zadeve ne bi delalo dovolj skrbno ter da pripor zaradi tega, v tem obdobju, traja nerazumno dolgo. Zato očitki Varuha, da je bila kršena pravica obdolženke iz prvega odstavka 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave, niso utemeljeni.

24.Glede na navedeno, Ustavno sodišče ustavne pritožbe kot očitno neutemeljene ni sprejelo v obravnavo.

C.

25.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

[1]Drugi odstavek 50. člena ZUstS se glasi: "Varuh človekovih pravic lahko ob pogojih, ki jih določa zakon, vloži pred Ustavnim sodiščem ustavno pritožbo v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava." Drugi odstavek 52. člena ZUstS se glasi: "Varuh človekovih pravic vloži ustavno pritožbo s soglasjem tistega, katerega človekove pravice ali temeljne svoboščine v posamični zadevi varuje."

[2]Št. Su 020200/2005 z dne 17. 6. 2005.

[3]V tej odločbi je Ustavno sodišče presojalo razlago petega odstavka 207. člena ZKP z vidika morebitne kršitve 23. člena v povezavi z 19. členom Ustave. Ugotovilo je: "Določba petega odstavka 207. člena ZKP ne more biti edino merilo presoje še dovoljenega trajanja pripora. Sodišče jo sme in mora upoštevati le tedaj, ko bi to pomenilo zvišanje ravni ustavno zagotovljenega varstva."

[4]Pripor je bil zoper obdolženko podaljšan na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, torej ob izreku prvostopenjske obsodilne sodbe.

[5]Višje sodišče se pri navedbi procesnih dejanj, ki so bila opravljena od dne, ko je višje sodišče v Mariboru prejelo spis s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, sklicuje na poročilo oziroma odgovor predsednika Višjega sodišča v Mariboru z dne 17. 6. 2005 (v nadaljevanju poročilo), pri čemer se tudi samo opredeli do navedb v ustavni pritožb in pojasni vsebino procesnih dejanj, ki so bila opravljena.