Jedro

ZVKDS je z odločbo z dne 22. 10. 2012 zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, zato pogoj za nastop posledice danega pozitivnega soglasja iz petega odstavka 50.a člena ZGO-1 ni izpolnjen.

Dejstvo, da tožniku navedena odločba z dne 22. 10. 2012 vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bila vročena, na drugačno odločitev ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – garaže na zemljišču s parc. št. 398/1 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta bili razlog za zavrnitev zahteve odločbi Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Kranj, z dne 22. 10. 2012 in 19. 12. 2012, od katerih prva tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu ni bila vročena, druga pa je identična prvi, le da so v njej spremenjeni podatki o navedbi pooblaščenca za vročitev odločbe. Z navedenima odločbama je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo kulturno varstvenih pogojev v postopku izdaje kulturno varstvenega soglasja za gradnjo predmetnega objekta.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo in pritrdil tožniku, da akt učinkuje po njegovi izdaji z vročitvijo stranki, vendar v zadevi ni sporno, da je pristojni soglasodajalec o zadevi odločal nemudoma in ustrezni upravni akt izdal znotraj roka, ki ga določa tretji odstavek 50.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Glede na to, da je upravni organ to odločbo prejel v roku, določenem v navedenem členu, ni mogoče uporabiti zakonske domneve o podanem soglasju iz petega odstavka citirane določbe ZGO-1. V pravilnost izdaje dveh upravnih aktov različnih datumov pa se drugostopenjski organ ni spuščal, saj to ni v njegovi pristojnosti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da niti tožnik, niti njegov pooblaščenec, odločbe z dne 22. 10. 2012 nista prejela in jima njena vsebina ni znana, zato nista mogla preveriti, ali gre za odločbo, izdano na podlagi zahteve tožnikovega pooblaščenca. Z drugo odločbo, ki jo je izdal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Kranj z dne 19. 12. 2012 pa se je tožnik seznanil šele ob vročitvi izpodbijane odločbe. Tako mu ni bila dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za njeno izdajo. Sklicuje pa se še na 50. člen ZGO-1 (pravilno 50.a člen) po katerem se šteje, da če soglasodajalec v 30 dnevnem roku od vložitve zahtevka ni izdal soglasja, niti ga ni zavrnil, da je soglasje pozitivno. Toženka bi morala zato zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ugoditi. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 74.c člena ZGO-1 pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, da so pridobljena vsa predpisana soglasja in da ima investitor pravico graditi.

V zadevi ni sporno, da nameravana gradnja posega v registrirano nepremično dediščino Radomlje – Radomeljska mlinščica (EŠD 13722) in da bi zato tožnik za poseg vanjo moral pridobiti soglasje Javnega zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Kranj (v nadaljevanju ZVKDS).

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da za gradnjo predmetnega objekta na parc. št. 398/1 k.o. … ni bilo pridobljeno soglasje ZVKDS, zato za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 ki določa, da morajo biti pridobljena vsa predpisana soglasja.

Po določbi drugega odstavka 50.a člena ZGO-1 mora pristojni soglasodajalec izdati soglasje pri zahtevnem objektu v 30 dneh, pri manj zahtevnem objektu v 15 dneh, pri enostanovanjski stavbi, nezahtevnem in enostavnem objektu pa v 10 dneh od prejema zahteve in prilog iz prejšnjega odstavka. Po določbi tretjega odstavka navedene določbe morajo soglasodajalci, pristojni za izdajo soglasij v varovanih območjih, ne glede na določbe prejšnjega odstavka izdati soglasja v 30 dneh za vse vrste objektov. Če pristojni soglasodajalec ne odloči v predpisanem roku, se po petem odstavku navedene določbe šteje, da je soglasje dano. Dokaz o vložitvi zahteve za izdajo soglasja je potrdilo o oddani zahtevi in prilogah iz prvega odstavka tega člena.

Iz navedene določbe petega odstavka 50.a člena ZGO-1 izhaja, da je zakonodajalec predvidel nastop posledice danega pozitivnega soglasja, če pristojni soglasodajalec v predpisanem roku ne odloči, na kar ne vpliva okoliščina, ali in kdaj je vlagatelj zahteve odločitev soglasodajalca prejel. V zadevi ni sporno, da je ZVKDS prejel tožnikovo zahtevo za izdajo kulturnovarstevnih pogojev za predmetni poseg dne 16. 10. 2012. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je ZVKDS z odločbo z dne 22. 10. 2012 zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev v postopku izdaje kultornovarstvenega soglasja za gradnjo predmetnega objekta, čemur tožnik ne ugovarja, pogoj za nastop posledice danega pozitivnega soglasja iz petega odstavka 50.a člena ZGO-1 ni izpolnjen. Ugotovitev toženke, da pogoj iz prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen, je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Zato dejstvo, da tožniku navedena odločba z dne 22. 10. 2012 vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bila vročena, na drugačno odločitev ne vpliva. Pri tem sodišče pripominja, da iz izpodbijane odločbe, listin v spisu in tožbe izhaja, da je toženka z dopisom z dne 19. 11. 2012 tožnika seznanila z dejstvom, da je ZVKDS z odločbo z dne 22. 10. 2012 zavrnil njegovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev. Tožnik je imel zato pred izdajo izpodbijane odločbe po presoji sodišča dovolj časa, da bi se lahko z vpogledom v upravni spis seznanil z navedeno odločbo oziroma bi lahko pri pristojnem organu zahteval njeno vročitev. Tožbeni ugovor, da tožnik ugotovitve toženke, da gre za odločbo, izdano na podlagi njegove zahteve, ni mogel preveriti, zato ni utemeljen.

Če bo tožnik z morebitnimi pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo ZVKDS z dne 2. 10. 2012 uspel in pridobil kulturnovarstveno soglasje, pa bo lahko na njegovi podlagi vložil novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati odločba ZVKDS z dne 19. 12. 2012. Tudi sicer pa ima navedena odločba lahko kvečjem naravo popravnega sklepa in ne samostojne odločitve, saj sta sta izreka odločbe z dne 22. 10. 2012 in 19. 12. 2012 popolnoma identična, spremenjena je zgolj navedba pooblaščenca v uvodu odločbe. V nasprotnem primeru bi šlo za dvakratno odločanje o isti stvari.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.