Jedro

Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. V takšnem primeru mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Komisije za pogojni odpust 720-831/2013/32 z dne 16. 7. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Posebni stroški v zvezi s to odločbo niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob prestaja kazen 9 let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo III K 158/2007 z dne 25. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 19969/2010 z dne 16. 12. 2012. Komisija je o tožnikovi prošnji za pogojni odpust že odločila z odločbo 720-831/2012/26 z dne 11. 3. 2014, vendar jo je Upravno sodišče RS odpravilo in vrnilo zadevo Komisiji v ponovno odločanje. Komisija je o tožnikovi prošnji za pogojni odpust zato ponovno odločala. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni je Komisija, ob upoštevanju 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), tožnikovo vlogo zavrnila. Ugotovila je, da pri tožniku ni mogoče podati pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti, ker ima na Okrožnem sodišču v Ljubljani še odprt kazenski postopek zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Upoštevala je tudi dejstvo, da tožnik svojo vlogo pri kaznivem dejanju minimalizira, s čimer izkazuje nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja. Glede na navedeno Komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja ter meni, da je nepravilna in nezakonita. Izpodbijana odločitev vsebuje vsebinsko enako obrazložitev kot odločba z dne 11. 3. 2014, ki jo je odpravilo Upravno sodišče RS s sodbo I U 805/2014 z dne 3. 7. 2014. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve ne izhaja kateri odprt postopek na Okrožnem sodišču v Ljubljani naj bi imel tožnik, saj ni navedena opravilna številka, prav tako ni navedeno katero kaznivo dejanje naj bi storil tožnik. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe po mnenju tožnika ne izhajajo razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje. Tožnik meni, da je izpodbijana odločitev arbitrarna in da grobo posega v njegove pravice. Sklicuje se na peti odstavek 88. člena KZ-1, ki primeroma določa okoliščine, ki naj se upoštevajo pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti. Iz izpodbijane odločbe pa sploh ne izhaja katere okoliščine so bile upoštevane pri odločanju, saj je odločitev sprejeta zgolj na podlagi domneve o odprtem kazenskem postopku zoper tožnika (brez navedbe podatkov o zadevi). Tudi v primeru, da bi bil zoper tožnika odprt kazenski postopek, se na podlagi petega odstavka 88. člena KZ-1 pri presoji upoštevajo le morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. Iz izpodbijane odločbe pa slednje ne izhaja.

Tožnik nadalje navaja, da tudi v primeru, da bi bil zoper njega res v teku kazenski postopek za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni, le-to ni razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust. V petem odstavku 88. člena KZ-1 so navedene številne okoliščine, ki naj se upoštevajo pri tovrstnih odločitvah. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da tožena stranka ostalih okoliščin sploh ni obravnavala in se do njih tudi ni opredelila. Izpodbijana odločitev je pomanjkljivo obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Zgolj navedba, da tožnik svojo vlogo pri kaznivem dejanju minimalizira, ne zadostuje za odločitev, ne da bi tožena stranka sploh pojasnila razloge za tovrstno stališče. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela povsem samovoljno, izkazano pa je tudi neenako obravnavanje napram osebam, pri katerih so podane enake okoliščine, kot v konkretnem primeru. Tožena stranka je namreč ugodila prošnjam za pogojni odpust osebam, zoper katere so bili v teku kazenski postopki. Navedeno izkazuje neenako obravnavanje in arbitrarnost izpodbijane odločbe, pri čemer se tožnik sklicuje na kršitev ustavnih pravic (14. člen in 22. člen Ustave RS). Tožnik še pojasnjuje, da je avgusta 2014 prestal že 80 % določene kazni zapora, da se ves čas prestajanja zaporne kazni izobražuje, vključuje v delo in je njegovo vedenje ves čas prestajanja kazni zapora zgledno in neproblematično. Tožnik je tudi oče štirih mladoletnih otrok, pripravljen je na vključitev v življenje na prostosti, saj bo takoj, ko bo na prostosti, začel delati. Tožena stranka ni upoštevala nobene od navedenih okoliščin. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 805/2014 z dne 3. 7. 2014 in navaja, da tožena stranka v ponovnem postopku ni sledila navodilom iz omenjene sodbe. Tožena stranka je tako nepravilno uporabila materialno pravo, napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter bistveno kršila določila postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, da v zadevi ponovno odloči. Toženka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, da pogojni odpust ni pravica obsojene osebe, ki bi se jo dalo iztožiti. Tožena stranka je v navedeni zadevi ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pogojni odpust, iz razloga odprtega kazenskega postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, storjenega pred nastopom kazni ter njegovega odnosa do kaznivega dejanja, saj ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo tega sodišča I U 805/2014-7 z dne 3. 7. 2014. V navedeni sodbi je sodišče ugotovilo, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev pravil postopka, ker odločba ne vsebuje razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ni ravnala v skladu z napotili iz omenjene sodbe, saj iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi, ki so narekovali takšno odločitev.

Po prvem odstavku 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku istega člena je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust, ki izda o odločitvi pisno odločbo (prvi odstavek 105. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS). V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 se odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, izda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da mora v primeru, ko je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, obrazložitev odločbe imeti vsebino, predpisano v 214. členu ZUP.

Iz vsebine citiranega 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. V takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (6. člen ZUP). Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

Izpodbijana odločitev je obrazložena z zapisom, da je Komisija, na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določil 88. člena KZ-1, sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti. Komisija ugotavlja, da pri tožniku ni mogoče podati pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti, ker ima tožnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani še odprt kazenski postopek, zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Komisija je upoštevala tudi dejstvo, da tožnik svojo vlogo pri kaznivem dejanju minimalizira, s čimer izkazuje nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja. Glede na navedeno Komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Po presoji sodišča navedena obrazložitev nima vsebine, ki jo glede obsega obrazložitve odločbe določa 214. člen ZUP, oziroma ne zadošča kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku. Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, mora biti namreč razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. V obravnavani zadevi izpodbijana odločba take vsebine nima.

Sodišče je že v sodbi I U 805/2014 navedlo, da dejstvo, da ima tožnik odprt kazenski postopek, še ne utemeljuje zavrnilne odločitve. Iz odločitve, sprejete v ponovljenem postopku, pa še vedno ni razvidno, za kateri postopek gre pri omenjeni odprti kazenski zadevi (ni navedena niti opr. št. zadeve). Navedeno je le, da gre za postopek zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Prav tako ni razvidno, kdaj naj bi bilo očitano dejanje storjeno, kar je relevantna okoliščina po 88. členu KZ-1. Tožnik se utemeljeno sklicuje, da se tožena stranka sploh ni opredelila do okoliščin, ki jih je tožnik navedel v prošnji za pogojni odpust, in ki so kot relevantne določene v 88. členu KZ-1 (npr. povratništvo, vedenje obsojenca med prestajanjem kazni, pogoji za vključitev v življenje na prostosti).

Iz povedanega izhaja, da je Komisija sprejela stališče, da še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, ne da bi ugotavljala dejstva in okoliščine, ki bi tako stališče utemeljevala, in ne da bi pojasnila, zakaj tako stališče izhaja iz ugotovljenih dejstev. Brez popolne ugotovitve dejanskega stanja in obrazložitve okoliščin iz 88. člena KZ-1 pa ni mogoče zadostiti kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku. Ker izpodbijana odločba teh razlogov nima, je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

V obravnavanem primeru sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično pomanjkljive obrazložitve, ne more preveriti zakonitosti izpodbijane odločitve. Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek.