Jedro

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - večfragmentni zlom členka palca na nogi.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbama obeh strank spremeni tako, da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: "1. Tožena stranka G. d.o.o., V. je dolžna plačati tožeči stranki A. G. 1,600.317 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska - 20.317 SIT od 24.2.1996 dalje do plačila; - 1,580.000 SIT od 25.2.2000 dalje do plačila in ji povrniti nastale pravdne stroške v višini 284.423 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

2. Tožbeni zahtevek za nadaljnjih 1,720.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje se zavrne;" Sklep o pritožbenih stroških pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 19.532 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2000 dalje do plačila, v 15 dneh.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 23.670 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z delovno nezgodo z dne 15.12.1996 ugotovilo odgovornost tožene stranke in prisodilo tožnici odškodnino v skupnem znesku 2,570.317 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za nepremoženjsko škodo je prisodilo odškodnino v skupnem znesku 2,550.000 SIT (tožbeni zahtevek za nadaljnjih 750.000 SIT pa je zavrnilo), za premoženjsko škodo pa je prisodilo odškodnino v znesku 20.317 SIT, kar v nadaljnjem postopku ni bilo več sporno.

Pritožbama obeh strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sicer pritožbi tožene stranke tako, da je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na skupno 980.000 SIT in posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbi tožeče stranke, ki je zahtevala zvišanje odškodnine, je ugodilo samo toliko, da ji je priznalo dodatne pravdne stroške. Zavrnilo je predlog tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov, z dopolnilnim sklepom pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 29.812 SIT pritožbenih stroškov toženi stranki.

Tožeča stranka je vložila revizijo in izodbija zavrnilni del sodbe glede plačila zneska 2,320.000 SIT. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je samoiniciativno okvalificiralo tožničino poškodbo kot lahko telesno poškodbo, čeprav v listinah v spisu ni nobenega temelja za takšno opredelitev teže telesne poškodbe. Razlogi sodbe so v nasprotju z listinami, ker izvedenka ni opredelila, ali je tožničina poškodba lahka ali težka, sodišče pa nima strokovnega znanja, da bi samo opredelilo težo poškodbe. Pritožbeno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi, ko je zmotno in v nasprotju z dokazi, ki so v spisu, to je obema ekspertizama, zdravstveno dokumentacijo in izpovedjo tožnice, zaključilo, da pri tožnici ni podano znantnejše zmanjšanje življenjskih aktivnosti, češ da je pri njej podana le 1,5-odstotna trajna invalidnost. Iz navedenih dokazil namreč izhaja, da je pri tožnici podano znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti: palec leve noge je pri tožnici debelejši, končni členek palca je spremenil os in je nekoliko nagnjen v levo stran, tožnici je ostala omejena gibljivost v metatarzofalagealnem sklepu in povsem zavrta gibljivost v končnem členku palca leve noge, kar vse ovira tožnico pri hoji in stoji. Nadalje je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se pritožbeno sodišče pri odločitvah glede višine odškodnine sklicuje na druge primerjalne primere, ki pa jih ne konkretizira s konkretnimi sodbami za konkretne oškodovance. Tako se te navedbe pritožbenega sodišča sploh ne dajo preizkusiti. Sicer pa je tožnica v resnici utrpela hudo telesno poškodbo, kar je zaključiti glede na več fragmentni zlom končnega členka leve noge in 79 dni dolgo zdravljenje, 6-tedensko uporabo bergel in 1-tedensko mavčno longeto, tako da pritožbeno sodišče ni imelo pravne osnove za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato je kršilo 200. in 203. člen ZOR. Sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in iz izpovedi tožnice, prezrto je dejstvo, da je bila tožnica ob spornem škodnem dogodku stara 40 let in bo morala občasne telesne bolečine prestajati še okoli 35 let in da škodno stanje še vedno traja, saj je do škodnega dogodka prišlo že 5.12.1995. Pritožbeno sodišče ni dejansko individualiziralo odškodnine za tožnico in sploh ni upoštevalo obsega tožničine nepremoženjske škode iz vseh treh odškodninskih naslovov. Zato je neutemeljeno in nerazumno znižalo odškodnino, namesto da bi prisodilo tožnici celotno odškodnino za telesne bolečine v znesku 1,500.000 SIT in za strah v višini 300.000 SIT. Zaradi trajnih posledic poškodbe palca leve noge je tožnica vsakodnevno in trajno ovirana pri hoji in stoji, ima trajno okvarjeno mikrocirkulacijo, tako da je morala povsem opustiti športno dejavnost, kolesarjanje, smučanje in hojo v hribe. Tožnica res opravlja enako delo kot pred škodnim dogodkom, vendar mora za to vlagati več naporov. Obseg tovrstne tožničine nepremoženjske škode je znaten in bi ji morala biti prisojena vsa odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000 SIT. Pri tem je napačen zaključek pritožbenega sodišča o 1,5-odstotni invalidnosti po tabeli Zavarovalnice Triglav, saj stopnja trajne invalidnosti po tabeli katerekoli zavarovalnice nima prav nobene zveze z obsegom tožničenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj se navedene tabele uporabljajo izključno pri pogodbenih nezgodnih zavarovanjih.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Niso utemeljeni očitki revizije, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija trdi, da je pritožbeno sodišče storilo navedeno kršitev postopka, ko je tožničino poškodbo samoiniciativno okvalificiralo kot lahko telesno poškodbo, kar je v nasprotju z listinami v spisu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takega nasprotja v resnici ni, saj v nobeni listini v spisu ni navedeno, da bi bila tožničina poškodba opredeljena kot huda telesna poškodba. To potrjuje tudi revizija sama, ki navaja, da v izvedenskem mnenju dr. M. J. B. ni opredeljeno, ali gre za lahko ali hudo telesno poškodbo. Nasprotja torej ni, opredelitev sodišča druge stopnje, da utrpljena poškodba sodi med lažje telesne poškodbe, pa predstavlja iz dokazov izhajajočo dokazno oceno, ki sodi na področje dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Podobno kot zgoraj velja za nadaljnjo revizijsko trditev, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v nasprotju z dokazi, ki so v spisu, zaključilo, da pri tožnici ni podano znatnejše zmanjšanje življenjskih aktivnosti, iz dokazil pa izhaja, da je znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti podano. Revizija nato našteva sedanje stanje in trajne posledice tožničine telesne poškodbe. Iz nobene listine ne izhaja, ali gre za znatno zmanjšanje življenjske aktivnosti ali ne gre za tako zmanjšanje, da bi bilo mogoče ugotoviti nasprotje med takšnimi razlogi sodbe in vsebino listin. Gre za presojo sodišča, izhajajočo iz posameznih dejanskih ugotovitev, ki je korektno obrazložena in je zato očitek kršitve postopka neutemeljen.

Končno tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se pritožbeno sodišče sklicuje na druge primerjalne primere, ki pa jih ne konkretizira s konkretnimi sodbami za konkretne oškodovance, zaradi česar naj se teh navedb sploh ne bi dalo preizkusiti. Po presoji revizijskega sodišča je tako stališče zmotno, kajti odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo poteka na dveh ravneh, na konkretni in abstraktni. Tako so po eni strani v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter glede na to, kako družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrine določene vrste. To je konkretizirano s kriterijem primerljivosti, ko se konkretna odškodnina primerja z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega. Vse primerjave pa pomenijo predvsem opozorilo sodišču, da posebej skrbno presodi pravilno uporabo materialnega prava in v okviru njega prisojo pravične odškodnine. Zbrana sodna praksa namreč deluje kot celota, saj v našem pravnem sistemu ni uveljavljeno precedenčno pravo. Glede na tako izhodišče in upoštevaje načelo individualizacije ni v skladu s kriteriji za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zahteva tožeče stranke, da se primerjave konkretizirajo s konkretnimi sodbami za konkretne odškodovance. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi v tem primeru ni utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča pa je delno utemeljena revizija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o odškodnini za telesne bolečine in o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah, je tožnica v nezgodi z dne 15.12.1996 utrpela več fragmentni zlom končnega členka palca leve noge.

Ugotovljena so bila nadaljnja dejstva, pomembna za uporabo meril iz 200. člena ZOR, ki so podrobno pojasnjena v obeh sodbah, na dejanske ugotovitve v zvezi s trajanjem, obsegom in stopnjo telesnih ter duševnih bolečin in strahu pa je revizijsko sodišče vezano. Pri ocenjevanju vseh teh okoliščin revizijsko sodišče sodi, da je sodišče druge stopnje sicer upoštevalo načelo individualizacije in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, vendar je zaradi premajhnega poudarka prvemu pravno zmotno preveč znižalo odškodnino za telesne bolečine. Ugotovljene so namreč enotedenske zelo hude telesne bolečine, enotedenske srednje hude in lažje bolečine še en mesec. Tožnica pa tudi sedaj občasno trpi bolečine, ki si jih mora lajšati s tabletami in je torej upoštevati tudi bodoče telesne bolečine v smislu 203. člena ZOR. K temu je dodati še nevšečnosti in neugodnosti med zdravljenjem, predvsem 5 tednov hoje z berglami in dolgotrajni bolniški stalež. Tako je očitno, da stopnja in trajanje bolečin, v povezavi s tožničino starostjo ob nezgodi (41 let) niso našli pravega odraza pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova. Ob upoštevanju navedenih kriterijev in nadalje pomena prizadete dobrine kot pozitivnega kriterija za vrednotenje določene dobrine ter upoštevaje primerljive primere sodne prakse, v katerih je bil ugotovljen približno enak obseg škode, je po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 700.000 SIT. V drugostopenjski sodbi znižano odškodnino na 500.000 SIT je revizijsko sodišče zvišalo za 200.000 SIT, ni pa našlo podlage za nadaljnje zvišanje, za kar si je prizadevala tožeča stranka.

Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče z zneskom 400.000 SIT prisodilo prenizko odškodnino. Posledica poškodbe je debelejši palec leve noge, končni členek palca je spremenil os in je nekoliko nagnjen v levo stran. Gibljivost v končnem členku palca je zavrta, v metatarzofalagealnem sklepu pa omejena. Noht je zadebeljen in razpokan. Pri hoji je tožnica pričela obremenjevati zunanji rob stopala, kar se opazi pri hoji. Zaradi pritiska palca na kapico čevlja in s tem povezanih bolečin tožnica ne more več smučati, kolesariti in hoditi v hribe. Opustila je ples, pri delu v službi in doma mora vlagati večji telesni napor. Zaradi takih omejitev in prizadetosti tožnica duševno trpi, pri čemer je pomembna tudi tožničina starost 41 let ob času nezgode, kar doslej ni prišlo dovolj do izraza. Prav ima revizija glede upoštevanja stopnje invalidnosti po tabeli Zavarovalnice Triglav, ki jo je navedla izvedenka, saj je ta tabela namenjena nezgodnemu zavarovanju. Ugotovitev stopnje invalidnosti pa v izpodbijani sodbi ni bila odločilnega pomena, saj je iz razlogov izpodbijane sodbe ugotoviti, da so bile upoštevane predvsem druge okoliščine primera subjektivne in objektivne narave. Vendar pa ugotovljene omejitve zaradi posledic škodnega dogodka in posledične duševne bolečine zaradi njih ter upoštevanje odškodnin, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega, terjajo višjo odškodnino od prisojene. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je po merilih iz 200. člena ZOR v tožničinem primeru odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti primerna v višini 800.000 SIT, ne pa višja, kot trdi tožeča stranka.

Končno revizija nasprotuje tudi odškodnini za strah v višini 80.000 SIT. Revizijsko sodišče je prepričano, da je ta odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje primerna. Hud strah je trajal eno uro po nezgodi in enak strah čez en teden, ko je obstajal sum globoke venske tromboze. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je trajala tri tedne. Navedena stopnja in trajanje strahu ter primerljivost z odškodninami za tovrstno škodo primerljivega obsega ne omogočajo prisoditi višje odškodnine od navedene.

Sodišče druge stopnje je torej delno zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o višini odškodnine, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo in zvišalo odškodnino za telesne bolečine za 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 400.000 SIT, tako da je poslej v celoti prisojena tožnici odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1,580.000 SIT in sicer za telesne bolečine 700.000 SIT, za strah 80.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 800.000 SIT. Ker ni bila sporna v prvi sodbi prisojena odškodnina za premoženjsko škodo v znesku 20.317 SIT, mora torej tožena stranka plačati tožeči stranki skupaj 1,600.317 SIT, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe. Kot je bilo že navedeno, revizija ni utemeljena v delu, ko zahteva zvišanje odškodnine v obsegu, kot je zahtevan s tožbo, zato je v tem delu revizija zavrnjena.

Zaradi spremembe sodbe je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede pravdnih stroškov postopkov na prvi stopnji je tako odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 284.423 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Pravdne stroške tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 399.378 SIT, kar je sprejela tudi druga stopnja. Glede na revizijsko odločitev je tožeča stranka uspela v pravdi s približno 50 odstotki, kar pomeni, da ji gre povrnitev 50 odstotkov stroškov, torej zneska 199.689 SIT. Kot je presodilo že sodišče druge stopnje, je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve DDV od materialnih stroškov v višini 559,00 SIT in do povrnitve stroškov za pridobitev poročila Hidrometeorološkega zavoda RS v višini 5.050 SIT in za izvedensko mnenje v višini 79.125 SIT (ne glede na uspeh v pravdi). Skupna vsota navedenega predstavlja torej 284.423 SIT.

Sodišče druge stopnje je z dopolnilnim sklepom naložilo tožeči stranki, ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, povrnitev 29.812 SIT pritožbenih stroškov in ustreznih obresti. Pri tem je upoštevalo 58-odstotni uspeh tožene stranke v pritožbi. Ker je revizijsko sodišče delno spremenilo odločitev o odškodnini, je s tem zmanjšan pritožbeni uspeh tožene stranke. Izpodbijala je prvostopenjsko sodbo v celoti (2,570.317 SIT), upoštevaje odločitev vrhovnega sodišča je toženi stranki uspelo znižanje odškodnine za 970.000 SIT. Njen uspeh v pritožbi je znašal 38 odstotkov. Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 51.400 SIT, glede na 38-odstotni uspeh mora torej sedaj tožeča stranka povrniti toženi stranki 19.532 SIT pritožbenih stroškov skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je vložila revizijo za znesek 2.320.000 SIT in uspela z zneskom 600.000 SIT, kar pomeni 26-odstotni uspeh. Revizijsko sodišče je odmerilo revizijske stroške na podlagi stroškovnika po odvetniški tarifi na 91.040 SIT, 26 odstotkov od navedenega pa znaša 23.670 SIT, kar mora tožena stranka povrniti tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.1.2003 dalje do plačila.