Jedro

Tožnik toženko Banko Slovenije krivi za izgubo premoženja – denarja, ki ga je vložil v HKS, nato pa je bil „transformiran“ v obveznice Zadruge in ni bil izplačan, kot je bilo dogovorjeno s prejemnikom. Toženka ni ustanoviteljica, lastnica ali kakorkoli drugače povezana z delovanjem HKS ali Zadruge in za rezultate njunega poslovanja ne odgovarja. Za uspeh z zahtevkom bi moral zato tožnik dokazati očitno napačno delovanje toženke pri izvajanju nadzora nad HKS in povezanimi subjekti ter izrekanju ukrepov.

Ni naloga BS, da nadzira lastniško strukturo hranilno-kreditnih družb in družb, s katerimi poslujejo, in tudi ne nadzorovanje njihovih poslovnih odločitev.

Skladno s 3. členom ZBS je sicer BS lahko vlagala pobude za izdajo zakonov in predlagala druge predpise s področja denarnega in deviznega sistema, ni pa zakonodajni organ, zato za škodo, ki je posledica slabe zakonodaje, ne odgovarja. Tožnik ni navedel, sprejem kakšnega zakona ali drugega predpisa naj bi toženka predlagala in kako bi s tem preprečila, da je izgubil precejšen del sredstev, ki jih je vložil v HKS in nato depozite zamenjal za obveznice Zadruge. Nekonkretiziran očitek glede opustitve zakonodajne pobude za odškodninsko odgovornost toženke ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V obširni laični tožbi in nadaljnjih vlogah je tožnik navajal, da je vlagal sredstva v Hranilno kreditno službo A. (v nadaljevanju HKS), ob zapadlosti depozitov pa so mu bile izdane imenske obveznice Zadruge B. (v nadaljevanju Zadruga), ki je šla v stečaj. V stečajnem postopku mu je bilo izplačano 45.166,93 EUR, kar je le 12,81 % priznane terjatve. Razliko, to je 307.511,07 EUR, vtožuje v tem postopku kot odškodnino od Banke Slovenije (v nadaljevanju BS ali toženka). Očita ji, da je ravnala v nasprotju z bančno zakonodajo, ki opredeljuje nadzor z zakonom varovanih dobrin varčevalcev in zato prezrla dejansko stanje škodljivega dogajanja na škodo varčevalcev v HKS in z njo povezanih subjektih, da je ukrepe zoper HKS in Zadrugo sprejela prepozno in da so bili nepopolni.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je toženka skladno z zakonskimi pristojnostmi nadzorovala HKS in poslovanje Zadruge glede nedovoljenih bančnih poslov ter da so bili ukrepi, ki jih je sprejela, pravočasni in primerni. Obrazložilo je, da je toženka imela možnost izbiranja med razpoložljivimi ukrepi nadzora. Ker je svoje naloge izvajala skladno z zakonodajo, njeno ravnanje ni bilo protipravno.

3. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obširno razlaga, zakaj meni, da je bila BS že od leta 1991 dalje dolžna kontrolirati poslovanje hranilno-kreditnih služb in izrekati vse ukrepe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Nadzor ne sme biti enostranski ali zgolj formalen, pač pa vseobsegajoč, temeljit in učinkovit, zato nadzora bančnega trga ne more biti brez t. i. bonitetnega nadzora vseh tistih subjektov, ki na trgu nastopajo kot ponudniki bančnih storitev. Diskrecijska pravica toženke se kaže zgolj kot pooblastilo, da je upravičena izbrati med več pravno enako možnimi odločitvami tisto, ki je glede na dane okoliščine v konkretnem primeru najbolj ustrezna z vidika predmeta zakonodajnega varstva. BS je diskrecijsko pravico uporabila tako, da do uveljavitve ZBan1 z zakonom predpisanih dejanj nadzora samovoljno ni izvajala, oziroma je z lastnimi izvedbenimi akti nedopustno spreminjala zakon in ga prilagajala lastnim potrebam. Po uveljavitvi ZBan pa je kršila zakon in HKS izrekala ukrepe, ki so bili v interesu njenih lastnikov oziroma uprave in ugotovljenih kršitev z vidika vsebine niso mogli odpraviti. Podobno velja za ravnanje toženke v odnosu do Zadruge. Ni ustrezno in pravočasno ukrepala, čeprav je za to imela tehtne razloge in vse zakonske pristojnosti oziroma obveznosti. Toženki je bilo znano, da HKS zbrana sredstva ni uporabljala za namene, kot jih predvideva ZBH2, saj ni spodbujala dejavnosti obrti, čeprav je bila ustanovitelj obrtna zadruga. Seznanjena je bila tudi, da se C. C. pojavlja kot družbenik in kot oseba, pooblaščena za zastopanje, tako v Zadrugi kot v HKS, pa je dopustila, da je še naprej sprejemal denarna sredstva od nepoučene javnosti. Zmotno je stališče sodišča, da je nadzor nad izvajanjem obvezne rezerve predstavljal zgolj ukrep izvajanja denarne politike. Sklicevanje toženke na slabo in nedorečeno oziroma podnormirano zakonodajo ni utemeljeno, saj je zakonodaja dopuščala, da bi lahko kadarkoli opravila inšpekcijski nadzor nad poslovanjem HKS in Zadruge ter ukrepala. Poleg tega je bila k temu zavezana že na podlagi splošnih pravil o prepovedi povzročanja škode. Končno pa toženka tudi ni predlagala nobene spremembe zakonodaje, s čimer bi pokazala svojo dolžno skrbnost, če je menila, da ji zakonodaja ne omogoča ustreznega nadzora in ukrepanja ter s tem zagotavljanja varnosti prihrankov vlagateljev. BS je bila dolžna uporabiti vse ukrepe nadzora, vključno z odvzemom dovoljenja. Z odločitvijo, da bonitetnega vidika poslovanja hranilno-kreditnih služb ne bo nadzirala, je toženka ravnala protipravno. Če bi spoštovala v ZBan predpisan rok, bi prej pridobila relevantne podatke in bi lahko ukrep prepovedi odobravanja posojil povezanim osebam izdala, preden je HKS podpisala kreditno pogodbo s povezano družbo. S tem bi preprečila, da bi se sredstva varčevalcev kontinuirano pretakala v sistem povezanih družb. Dopustila je, da je HKS protipravno prenašala sredstva na ustanovitelja. Opustitev dolžnega nadzorstva je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom – stečajem in izgubo prihrankov varčevalcev. Tudi če BS ne bi imela pristojnosti za izvajanje bonitetnega nadzora nad hranilno-kreditnimi službami, to ne pomeni, da ni bila seznanjena z deviantnimi pojavi v HKS in njeni ustanoviteljici in da ni bila dolžna ukrepati zoper subjekt, ki je eklatantno kršil vsa korporacijska pravila in ni spoštoval pravil bančnega poslovanja. Zaradi okoliščin, ki kažejo na zlorabo, bi morala toženka HKS že v juniju 2001 odvzeti dovoljenje in začeti postopek prisilne likvidacije tako nad omenjeno družbo kot nad Zadrugo. Vsaj prepoved nadaljnjega zbiranja denarnih depozitov od nepoučene javnosti bi morala izdati, pa je tako odredbo Zadrugi izdala šele 21. 5. 2002, ko je bil velik del depozitov HKS že transformiran v „obveznice“. Toženka je izrekala ukrepe, ki kršitev z vidika vsebine niso mogli odpraviti in so bili vsi de facto v interesu ohranitve nezakonito delujočega subjekta, česar sodišče ni upoštevalo. Vrhovno sodišče je v odločbi G 9/2001 zavzelo jasno stališče, da veljajo za vse hranilno-kreditne službe tudi določbe ZBan, zato je lahko toženka izvajala nadzor nad vsako hranilno-kreditno službo tudi v prilagoditvenem obdobju.

Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do nekaterih pomembnih navedb in napačno interpretira nekatere listine. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in zaradi kršitve dolžnosti opredelitve je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Če je sodišče že zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje nekdanjih uslužbenk BS, ne bi smelo zavrniti drugih predlogov, ki jih je enostavno ignoriralo. Med njimi so nekatere listine, ki jih sodišče kljub predlogu ni pridobilo od toženke, in nekateri spisi, vezani na kazenske oziroma predkazenske postopke.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da je vlaganje sredstev prostovoljna odločitev vlagateljev in ne more biti BS odgovorna za to, če kdo vloži sredstva v subjekt, ki za vloge nima jamstva, ali v subjekt, ki vlog ne bi smel zbirati. Takim subjektom sicer izdaja odredbe o prepovedi zbiranja depozitov od javnosti in posledično odločbe o likvidaciji, če ne ravnajo v skladu z odredbo, ne more pa prevzeti odgovornosti za vplačana sredstva. Vztraja, da pred uveljavitvijo ZBan ni imela bonitetnega nadzora na HKS, po uveljavitvi ZBan pa je pridobila pristojnost nadzora nad postopnim usklajevanjem HKS z določbami ZBan, kar so že večkrat odločila sodišča v RS. Po uveljavitvi ZBan je vedno, ko je bilo potrebno, izdala ukrepe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Z očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja tožnik v resnici izpodbija materialnopavne zaključke prvostopenjskega sodišča. O dejstvih, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava relevantna za presojo, med pravdnima strankama ni spora. Tožnikovih trditev o vlaganju sredstev v HKS, transformaciji teh sredstev v obveznice Zadruge, o poslovanju B. B. oziroma njegovih družb, o tem kdaj in kako je toženka nadzirala HKS in Zadrugo ter kakšne odločbe in kdaj je v zvezi s tem izdala, toženka ni prerekala. Očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja niso utemeljeni.

7. BS je pravna oseba javnega prava (1. člen Zakona o Banki Slovenije – ZBS-1), njen temeljni cilj je stabilnost cen, če ni v nasprotju s tem ciljem, pa podpira splošno ekonomsko politiko v skladu s cilji v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ob upoštevanju načel odprtega tržnega gospodarstva in proste konkurence (4. člen ZBS-1). Da lahko izvršuje svojo vlogo, ima skladno z zakonodajo oblastna pooblastila. Glede na to je materialnopravna podlaga vtoževanega zahtevka 26. člen Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pri presoji njene odškodninske odgovornosti je treba splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti uporabiti prilagojeno značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti. Protipravnost, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost BS, je podana, če prestopi okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi njenega delovanja. Podana mora biti kvalificirana protipravnost v smislu odstopa od ustaljene prakse delovanja, očitno napačno ravnanje ali zloraba položaja.

8. Tožnik toženko krivi za izgubo premoženja – denarja, ki ga je vložil v HKS, nato pa je bil „transformiran“ v obveznice Zadruge in ni bil izplačan, kot je bilo dogovorjeno s prejemnikom. Toženka ni ustanoviteljica, lastnica ali kakorkoli drugače povezana z delovanjem HKS ali Zadruge in za rezultate njunega poslovanja ne odgovarja. Za uspeh z zahtevkom bi moral zato tožnik dokazati očitno napačno delovanje toženke pri izvajanju nadzora nad HKS in povezanimi subjekti ter izrekanju ukrepov.

9. Enako kot v pritožbi je tožnik glede dolžnosti nadzorovanja HKS zatrjeval že v tožbi in nadaljnjih vlogah in sodišče prve stopnje mu je na vse njegove trditve odgovorilo. Temeljito in pravilno je v točkah 17 do 30 izpodbijane sodbe obrazložilo, kdaj in v kakšnem obsegu je bila toženka dolžna nadzorovati HKS Višje sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in jih ne bo ponavljalo. Poudarja, da so stališča prvostopenjskega sodišča skladna s stališči primerljive sodne prakse, in sicer odločbama VSL I Cpg 219/2009 in I Cp 4084/2010. Sodba VS RS G 9/2001, na katero se sklicuje pritožnik, ne obravnava vprašanj, ki so relevantna za presojo v tu obravnavani zadevi. V njej je Vrhovno sodišče odločilo o pritožbi ene od hranilno-kreditnih služb, ki je trdila, da BS ne bi smela izdati odločbe o začetku postopka redne likvidacije. S sklicevanjem na to odločbo tožnik ni izkazal nič drugega, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče – da je BS po uveljavitvi ZBan lahko nadzorovala hranilno – kreditne službe in izdajala odločbe z namenom odprave ugotovljenih nepravilnosti.

10. Tudi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča o izvajanju nadzora BS nad Zadrugo v točkah 31 do 33 izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Toženka je ob pregledu poslovanja HKS ugotovila, da v imenu in za račun Zadruge trži obveznice, ki jih Zadruga ni smela izdajati, saj za to ni imela ustreznih dovoljenj. BS je Zadrugi manj kot dva meseca po tej ugotovitvi izdala odredbo o prepovedi sprejemanja depozitov, Zadruga pa je zoper odredbo vložila ugovor, ki ga je toženka po dobrem mesecu dni zavrnila ter deset dni za tem izdala odredbo za dopolnitev poročila. Tudi zoper to odredbo je Zadruga vložila ugovor, o njem je toženka odločila 25. 9. 2002, to je po nekaj več kot mesecu dni. Ker Zadruga ni ravnala skladno z odredbami, je toženka 13. 11. 2002 izdala odločbo o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo ter po dokončnosti odločbe posredovala predlog za začetek postopka likvidacije Zadruge na pristojno sodišče. 11. Ni naloga BS, da nadzira lastniško strukturo hranilno-kreditnih družb in družb, s katerimi poslujejo, in tudi ne nadzorovanje njihovih poslovnih odločitev. Dajanje posojil in prenos sredstev iz HKS na druge družbe, je poslovna odločitev. Toženka praviloma sploh nima pristojnosti poseganja v poslovne odločitve hranilno-kreditnih služb in ni mogla, še manj pa morala predvideti, kakšno bo poslovanje HKS in Zadruge. Nadzor nad obema subjektoma je opravljala v okviru svojih pristojnosti. Šele ko je pri nadzoru zaznala nepravilnosti, je lahko reagirala. To je storila relativno hitro. Skladno z zakonom je namreč morala dati nadzorovanemu subjektu možnost odprave zaznane kršitve in nadzorovani subjekt ima možnost vložitve pravnih sredstev. Posameznih faz postopka ni smela zaobiti.

12. Toženka je torej HKS in v mejah svojih pristojnosti tudi Zadrugo nadzirala in nesporno je, da je sprejemala določene ukrepe. Kakšen ukrep bo izrekla, je njena diskrecijska pravica. Protipravnost ravnanja v zvezi s tem bi bilo mogoče očitati le, če bi izrekla ukrep, ki ga zakonodaja ne dopušča, očitno napačne ukrepe in če bi za njihovo izrekanje potrebovala nerazumno dolgo časa. Nič od tega ji glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče utemeljeno očitati.

13. Raziskovanje kaznivih dejanj ni v pristojnosti BS. Ravnala je pravilno, ko je ob zaznanem sumu storitve kaznivega dejanja podala ovadbo.

14. Skladno s 3. členom ZBS je sicer BS lahko vlagala pobude za izdajo zakonov in predlagala druge predpise s področja denarnega in deviznega sistema, ni pa zakonodajni organ, zato za škodo, ki je posledica slabe zakonodaje, ne odgovarja. Tožnik ni navedel, sprejem kakšnega zakona ali drugega predpisa naj bi toženka predlagala in kako bi s tem preprečila, da je izgubil precejšen del sredstev, ki jih je vložil v HKS in nato depozite zamenjal za obveznice Zadruge. Nekonkretiziran očitek glede opustitve zakonodajne pobude za odškodninsko odgovornost toženke ne zadostuje.

15. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ni jasno, kako bi lahko toženka z nadzorom in sprejetimi ukrepi preprečila tožniku vlaganje sredstev v HKS ali pa ga vzpodbudila, da bi zahteval izplačilo vloženih sredstev, ko je bilo izplačilo sredstev glede na finančno stanje HKS še možno. To pomeni, da tudi vzročne zveze tožnik ni dokazal. 16. Po obrazloženem za razsojo relevantna dejstva niso sporna in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo uslužbenk, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Enako velja za dokazne predloge glede pridobitve listin. Izvaja se samo tiste dokaze, ki so relevantni za odločitev in ne vseh predlaganih dokazov. Poleg tega so bili dokazni predlogi glede listin nesubstancirani; tožnik ni navedel konkretno katere listine in spise naj sodišče pridobi.

17. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje natančno in jasno obrazložilo. Odgovorilo je na vse za presojo relevantne trditve tožnika. V razlogih izpodbijane sodbe ni nobenih nasprotij ali nejasnosti, ki bi onemogočale preizkus miselnega toka sodišča. Uveljavljane procesne kršitve niso podane.

18. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni in odločitev za zavrnitev tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. Višje sodišče je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Stranki stroškov pritožbenega postopka nista določno priglasili (drugi odstavek 163. člena ZPP), zato izreka o stroških ni.

1 Zakon o bančništvu. 2 Zakon o bankah in hranilnicah.