Jedro

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da tožničino materialno pravno naziranje, po katerem bi ji bilo potrebno denarno socialno pomoč priznati v višini 562,00 EUR mesečno (v višini minimalne plače), ni sprejemljivo. Priznanje denarne socialne pomoči v višini minimalne plače, zagotovljene z ZMINP delavcem in delavkam v Republiki Sloveniji za delo v polnem delovnem času, bi bilo v popolnem nasprotju z določbami ZSVarPre, ki so kogentne narave.

V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine ter prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica, ko je podpisala vlogo. Njeno dodatno soglasje zato ni bilo potrebno, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje. Ustavno dopustno je torej, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do denarne socialne pomoči v višini minimalne plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 7. 2015 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 25. 5. 2015 ter priznanje denarne socialne pomoči v višini 562,00 EUR mesečno od 1. 6. 2015 do 30. 11. 2015. Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike med že izplačanimi zneski denarne socialne pomoči in vtoževanimi višjimi v skupnem znesku 1.636,68 EUR, povrnitev 93,00 EUR poštnih stroškov, ter plačilo odškodnine v višini 6.500,00 EUR (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom.

V obširni in nepregledni množici pritožbenih navedb najprej zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker v skladu z 285. členom ZPP ni bil izveden dokaz z zaslišanjem direktorice Centra za socialno delo A. B.B. v zvezi z nakazovanjem denarne socialne pomoči po poštni nakaznici. Ni bilo razčiščevano, zakaj ji denarna socialna pomoč ni izplačevana v funkcionalni obliki na roke na CSD. Ker ji sodišče ni omogočilo, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku glede tega vprašanja, je prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS. Vztraja pri tožbenem zahtevku za povračilo 93,00 EUR provizije iz naslova poštnih nakaznic.

Nadalje vztraja, da ji je bila v predsodnem postopku z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine kršena ustavna pravica do lastnine iz 33. člena Ustave RS. Obširno razlaga svoje razumevanje odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-330/97-98 z dne 30. 11. 2000. Meni, da je z nezakonitim in enostranskim sojenjem prišlo do protipravnega posega v temeljne človekove pravice in svoboščine ter kršitve Evropske konvencije in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Izpodbija zavrnilni del sodbe za priznanje denarne socialne pomoči v višini 562,00 EUR mesečno, saj se ne strinja z zaključkom sodišča, da ji je bila v predsodnem postopku denarna dajatev v znesku 269,00 EUR mesečno, priznana v najvišji možni višini. Denarna socialna pomoč bi morala biti priznana najmanj v višini minimalnega dohodka, določenega za leto 2015 z Zakonom o minimalni plači, ki je znašala 562,00 neto EUR mesečno. Končno se ne strinja niti z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, saj naj bi bila očitno spregledana odprava odločb po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1. V tem primeru sodišče ne sme odločiti v škodo stranke, ki uveljavljala sodno varstvo pravic. Toženi stranki je mogoče očitati kršenje pravice do dostojanstva in varnosti, s čimer naj bi bila podana njena odškodninska odgovornost po 181. členu OZ. Navaja še, da je kršitev socialne varnosti po 202. členu KZ kaznivo dejanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabljeno materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Sodba je namreč utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. Pritožbeno zatrjevanje kršitve 285. člena ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo predsednika senata, ni utemeljeno. Predlog za zaslišanje direktorice Centra za socialno delo A. je utemeljeno zavrnjen. Z izvedbo tega dokaza ne bi šlo za razčiščevanje dejstev, relevantnih za presojo izpodbijanih upravnih aktov. Po 58. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) so predmet presoje pravice, obveznosti in pravne koristi oseb, če so nosilci pravic ali obveznosti iz sistema socialne varnosti. Predmet sodno socialnih sporov ne more biti način izvršitve posamičnih upravnih aktov. Torej niti način izplačila v predsodnem postopku priznane denarne socialne pomoč. Ker pri izvršitvi izplačil priznanih denarnih socialnih dajatev ne gre za odločanje o pravici sami, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni moglo priti do kršitve 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

6. Sicer pa je z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo odločb z dne 28. 7. 2015 in z dne 25. 5. 2015, priznanje denarne socialne pomoči v višjem znesku ter posledično tudi plačilo razlike v vtoževani višini 1.636,68 EUR. Z odločbo z dne 25. 5. 2015 je bila tožnici zakonito priznana denarna socialna pomoč v višini 269,20 EUR mesečno od 1. 6. 2015 do 30. 11. 2015, plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za isto časovno obdobje. Zakonito je izrečena tudi prepoved odtujitve in obremenitve deleža nepremičnine pozidanega zemljišča in stanovanja v samostoječi stavbi k. o. C., ter zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi v korist republike Slovenije.

7. Pravni temelj za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre), ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Po 30. členu ZSVarPre v zvezi s Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2014 dalje (Ur. l. RS, št. 55/2014), je od 1. 6. 2015 do 30. 11. 2015 mogoče denarno socialno pomoč zakonito priznati le v višini 269,20 EUR mesečno in ne v višjem znesku, kot zmotno meni pritožnica. Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat poudarilo(1) , da pritožničino materialno pravno naziranje, po katerem bi ji bilo potrebno denarno socialno pomoč priznati v višini 562,00 EUR mesečno, ni sprejemljivo. Priznanje denarne socialne pomoči v višini minimalne plače, zagotovljene z Zakonom o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZMINP) delavcem in delavkam v Republiki Sloveniji za delo v polnem delovnem času, bi bilo v popolnem nasprotju z določbami ZSVarPre, ki so kogentne narave. Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

8. Isto velja glede pritožbenega nasprotovanja prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ter zaznambe tega dejstva v zemljiški knjigi. Zakonska podlaga za takšno postopanje je podana v 7. odstavku 36. člena ZSVarPre, ki izrecno določa, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine ter prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica, ko je dne 21. 5. 2015 podpisala vlogo. Njeno dodatno soglasje zato ni bilo potrebno, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije seveda ni protiustavna, kar je bilo pritožnici prav tako že večkrat pojasnjevano(2). Nenazadnje o tem vprašanju obstaja tudi ustrezna ustavno sodna praksa(3). Prav Ustavno sodišče RS je zavzelo povsem jasno stališče, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje. Ustavno dopustno je torej, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja(4). Pritožbeno sklicevanje na 33. člen Ustave RS ali sodne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

9. Pritožba ni utemeljena niti zoper zavrnilni del sodbe o vtoževani odškodninski terjatvi v višini 6.500,00 EUR in 93,00 EUR. Kljub temu, da so bili v istovrstnih zadevah že temeljito pojasnjeni temelji odškodninske odgovornosti za civilni delikt, tožnica tudi v tej zadevi vztraja na zmotnem in zato nesprejemljivem materialnopravnem naziranju.

Pritožbeno sodišče zato lahko le pritrdi bistveno pravilnim dejanskim in pravnim razlogom, ki jih vsebuje prvostopenjska sodba. Odškodninska odgovornost po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; OZ) je podana, če so dokazani vsi štirje, kumulativno predpisani elementi. Gre za nedopustno ravnanje, obstoj škode, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Če le ena od navedenih predpostavk manjka, kot v obravnavani zadevi, ko ni niti protipravnosti, terjatev že po temelju ni dokazana. Z izpodbijano sodbo je iz naslova odškodnine zakonito zavrnjenih vtoževanih 6.500,00 EUR. Enako velja za vtoževanih 93,00 EUR iz naslova stroškov, nastalih pri izvršitvi izpodbijanih odločb z nakazili denarne socialne pomoči po poštni nakaznici.

10. Glede na predhodno obrazloženo, in ker preostale pritožbene navedbe bodisi niso relevantne, ali so sicer nelogične(5) , in zato same s seboj v nasprotju(6) , je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zakonito zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Npr. v zadevi opr. št. Psp 538/2015, Psp 574/2015 in drugih.

(2) Nazadnje v sodbi opr. št. Psp 574/2015 z dne 3. 3. 2015. (3) Npr. odločbi št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in št. U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010. (4) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št.VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015. (5) Npr. zatrjevanje spregleda (?), da je sodišče odpravilo odločbi na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1. (6) Glede prepovedi odločanja v škodo stranke, ki uveljavlja sodno varstvo pravic. Za takšno prepoved bi npr. šlo, če bi bilo v sodnem postopku poseženo v ugoditveno upravno odločbo na način, da bi bila pravica zavrnjena!