Jedro

Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora otroka psihično pripraviti, da bo sposoben vzpostaviti stik z drugim od staršev, kar ne pomeni le govorjenja, ampak tudi vsestransko vedenje, ki ne bo nasprotovalo siceršnjemu drugačnemu verbalnemu prizadevanju za vzpostavitev stika.

Ravnanje matere, ki devetletnemu sinu ob predvidenem stiku ne prigovarja in ga ne vzpodbuja, ampak mu v celoti prepusti, da se, ko oče pride ponj, popolnoma sam odloči, ali bo šel z njim ali ne, pomeni opustitev obveznosti omogočanja stikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin ugovor proti sklepu o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo, naj v 24-ih urah od prejema sklepa omogoči stike med otrokom in upnikom, za primer neizpolnitve pa ji je izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Sodišče je ocenilo, da dolžnica svoje obveznosti iz sodne poravnave, s katero je bil dogovorjen obseg stikov med upnikom - očetom in otrokom, ne izpolnjuje v celoti, saj ne naredi vsega, da bi pri otroku vzpostavila pozitiven odnos do očeta ter otroka psihično pripravila na vzpostavitev stika.

Proti odločitvi se pritožuje dolžnica po pooblaščencu. Meni, da je sklep nepravilen in nezakonit. Sodišču očita, da je kršilo načelo nepristranskosti, kar se kaže že v tem, da dolžnici in njenemu pooblaščencu ni vročalo vlog in listinskih dokazov, ki jih je v spis vložil upnik. Šele na ugovor dolžničinega pooblaščenca je priznalo, da je storilo napako. Pred tem pa je sodnica trdila, da vročitev nasprotnih listin dolžnici niti ni potrebna in šele na vztrajanje je bilo to dejstvo tudi zabeleženo v zapisniku. Pritožnica poudarja, da je njena pravica, da se pred njenim zaslišanjem seznani z vsemi listinami, ki so v spisu. Zapisnik razgovora na CSD je v spis vložil upnik, in sicer v odgovoru na ugovor, ki ga je sodnica dolžnici vročila šele med njenim zaslišanjem. Če bi bila pritožnica seznanjena s to listino prej, bi predlagala zaslišanje socialne delavke. Če je sodišče vpogledalo v listine iz spisa N 93/2014, bi bilo dolžno v obrazložitvi sklepa navesti, katere listine iz tega spisa je vpogledalo. Take obrazložitve pa v izpodbijanem sklepu ni najti. S takim ravnanjem je sodišče kršilo postopek. Poleg tega je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je pri ugotavljanju, ali dolžnica omogoča upniku stike z otrokom, oziroma ali izpolnjuje svojo obveznost, presojalo zgolj njeno ravnanje, ne pa tudi ravnanja upnika. Ni pojasnilo, zakaj ni verjelo dolžnici, je pa upniku. Dolžničino izjavo, da se upniku ne javi na telefon, ko pokliče, da bi govoril z otrokom in otroka psihično ne pripravi v pravi smeri, da bi odšel z očetom na stik, je vzelo iz konteksta. Taka izjava, kot jo je povzelo sodišče, ne drži, saj iz dolžničinega zaslišanja izhaja, da se trudi, da bi otroka psihično pripravila na stik z očetom. Povedala je, da otroku reče, naj gre k tatiju, da bo lepo, da se vidita naslednji dan, da mu vedno pripravi oranžni nahrbtnik in da se z otrokom veliko pogovarja o stikih. Iz zapisnika nikjer ne izhaja, da se dolžnica upniku največkrat ne javi na telefon. Dolžnica je izjavila zgolj to, da se J. večkrat odloči, da z očetom ne bo govoril. Dolžnica je v dobrobit otroka tudi sklenila sodno poravnavo, s katero so bili sporazumno urejeni stiki. V kolikor bi stikom nasprotovala, poravnave ne bi sklenila. Očitek sodišča, da je dolžnica že ob podpisu poravnave vedela, kakšen je otrokov odnos do očeta, je neprimeren. Za izvrševanje stikov se trudi po najboljši možni poti. Otroku govori pozitivne stvari o očetu, ga vzpodbuja, naj prespi pri njemu in se o stikih in njihovi nujnosti redno pogovarja z otrokom. Otrok je očitno zaradi ravnanja očeta dobil določen odpor proti njemu, ki ga bo mogoče odpraviti le postopoma in z velikimi napori obeh staršev. S tem, kaj je storil upnik za izboljšanje odnosa, se sodišče ni ukvarjalo. Dolžnica bi lahko otroka zgolj s silo pripravila, da bi prespal pri očetu, kar pa zagotovo ne bi bilo v korist otroka. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj otroka odvrača od večdnevnih nepretrganih stikov z očetom. Dolžnica je glede tega že navedla razlog, in sicer gre za dogodek iz decembra 2014, ko je bil upnik nasilen do otroka in ga je osmešil pred prisotnimi. Zastavlja se vprašanje, kaj je za izboljšanje odnosov, ki bi posledično pripeljali do neodklanjanja stikov, storil upnik. Iz njegove izpovedbe izhaja, da ne prav dosti. Na vprašanje, zakaj otroka ne odpelje k sebi domov, je upnik odgovoril da zato, ker se boji, da ga bo dolžnica spet prijavila, da ga je ugrabil, gre za popolni nesmisel oziroma za izgovor in izogibanje odgovornosti. Neprepričljivi so tudi drugi njegovi odgovori, zakaj otroku pred 14 dnevi ni rekel, naj gre k njemu domov. Povedal je le, da J. ne more siliti v to, da bi odšel k njemu domov. Sodišče se ni spraševalo, kaj bi upnik moral storiti, da bi otroka psihično pripravil na daljše izvrševanje stikov. Upnik bi se na enodnevnih stikih, ki so se izvrševali, z otrokom lahko pogovarjal o tem. Sodišče pozablja, da je tudi dolžnost očeta, da svojega otroka psihično pripravi na stik in ne le dolžnost matere. Če bi dolžnica res onemogočala stike, potem se ti sploh ne bi izvrševali. V konkretnem primeru pa je sporno to, da je otrok odšel na stik, vendar ni želel prespati pri očetu in se je želel vrniti domov. Vso krivdo, da otrok noče prespati pri očetu, ta vali na pritožnico, sam pa ne stori za izboljšanje odnosa do otroka ničesar. Sodišče je pod 9. točko obrazložitve pravilno navedlo, da je moralo presojati, ali je oče storil vse kar je bilo potrebno, zatem pa se je zadovoljilo zgolj s pavšalno oceno, da iz pritožničinih navedb izhaja, da je neprimeren odnos med očetom in otrokom obstajal že pred sodno poravnavo in zato nima vpliva na izvajanje stikov. Zagotovo ni v korist stikov in otroka, da ponj hodi sedanja upnikova partnerica, ki jo otrok odklanja, v korist pa mu tudi ni, da otroka vozi zgolj na „šoping“. Stik je dolžnost starša, ne pa njegova pravica, saj je določena v korist otroka. Upnik je tisti, ki ni storil dovolj, da bi otroka pripravil na stik. Zadostuje mu, da otrok reče, da bi šel rad domov. Ne sprašuje ga zakaj, temveč se zadovolji s prvim odgovorom. Pritožnica predlaga, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu ugovoru v celoti ugodi in sklep o izvršbi razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost dolžničinega ugovora proti sklepu o izvršbi je prvostopenjsko sodišče presojalo predvsem na podlagi zaslišanja obeh strank. Poročilo Centra za socialno delo Nova Gorica z dne 29.1.2015 je uporabilo le kot argumentacijo za zaključek, da je otrokova želja po rednih stikih z očetom velika in da so stiki za otroka koristni. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo res to poročilo priloženo upnikovemu odgovoru na ugovor in dolžnici vročeno šele na naroku ob zaslišanju dne 4.9.2015, a ne drži, da ji ni bilo omogočeno, da se o njem izjavi. Njegova vsebina ji je bila namreč na naroku predočena, poleg tega je bila z njegovo vsebino seznanjena že v postopku N 93/2014, prav vpogled tega spisa pa je sama predlagala tudi v tem izvršilnem postopku. V dolžničino škodo načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno tudi zato, ker je edini argument, s katerim skuša prepričati v kršitev postopka ta, da bi, če bi bila z listino seznanjena prej, predlagala zaslišanje socialne delavke I.B. Njeno zaslišanje sicer predlaga sedaj v pritožbi, ne pojasnjuje pa, v zvezi s katerimi dejstvi.

Tudi sicer pritožba ni utemeljena. Dejstvo, ki je bilo med strankama postopka nesporno, je, da sta starša sklenila v zvezi s stiki med očetom in otrokom dne 24.2.2015 sodno poravnavo, s katero je bilo dogovorjeno, da bo njun mladoletni sin J. preživel z očetom vsak drugi vikend, začenši s 7.3.2015, ko prevzame oče otroka na naslovu B. 6, torej pri materi in ga ob zaključku stika v nedeljo ob 18.00 uri tja tudi vrne. Nesporno je tudi bilo, da so do vložitve izvršilnega predloga v obravnavani zadevi (do dne 3.6.2015, torej v treh mesecih), stiki potekali le nekajkrat in to ne da bi otrok pri očetu prespal. Tako je pri zaslišanju dolžnica potrdila, da od sklenitve sodne poravnave dalje otrok še ni prespal pri očetu, z njim je odšel največ štirikrat, skupaj pa sta bila le par ur (izpoved z dne 4.9.2015). Glede telefonskih stikov, ki naj bi po sklenjeni sodni poravnavi potekali vsak torek in četrtek med 18.30 in 19.30 uro pa je povedala, da v enem mesecu J. govori z očetom po telefonu (le) dva do trikrat. Dejstvo je torej, da se stiki ne izvajajo tako, kot je določeno v sodni poravnavi.

Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo dolžničine izjave, da naj bi otroku govorila glede očeta in stikov z njim pozitivne stvari. Pri odločitvi pa je upoštevalo njeno izpoved tudi v drugem delu. Povedala je namreč, da potem ko oče otroku v petek pred stikom pošlje SMS sporočilo, da bo prišel v soboto, očetu naslednji dan sicer odpre vrata, da pa se nato oče in J. „ srečata na vratih in potem se dogovorita, ali bo J. odšel z upnikom ali ne...“. Povedala je tudi, da mu odhoda z očetom ne preprečuje in da meni, da je otrok dovolj star, da se sam odloči, ali bo šel k upniku prespati ali ne. Tudi glede telefonskih klicev je povedala, da J. pove, „da kliče tata in J. se nato odloči, ali bo govoril z njim ali ne. Če se odloči, da bo govoril, se javi sam, ali pa ona in potem da sinu telefon, če pa J. reče, da ne bo govoril z očetom, se ne javi nihče.“ Iz njene izpovedi izhaja, da sinu ob predvidenem stiku ne prigovarja in ga ne vzpodbuja, temveč mu prepusti da se, ko oče pride ponj, popolnoma sam odloči, ali bo šel z njim ali ne. Odločitev torej v celoti prepusti devetletnemu otroku. Tako njeno ravnanje pa je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo kot opustitev dolžne obveznosti iz sodne poravnave, da bo stike otroka z očetom omogočila. V zadevi namreč ne gre za vprašanje nasprotovanja stikom, temveč za to, ali je izkazano materino aktivno ravnanje v smeri vzpodbujanja stikov. Od dolžnice se torej pričakuje, da otroka psihično pripravi, da bo sposoben vzpostaviti stik z očetom, priprava pa ne pomeni le govorjenja, temveč tudi vsestransko vedenje matere, ki ne bo nasprotovalo njenemu siceršnjemu drugačnemu verbalnemu prizadevanju za vzpostavitev stika. Nedvomno je, da je otrok razpet med oba starša, ki pa sta, kot je mogoče ugotoviti na podlagi podatkov spisa in njunih izpovedb, v konfliktu, ki ga občuti tudi otrok. Zaradi njegove koristi bosta morala ta konflikt preseči oba, tako mati, kateri želi otrok nedvomno, ker z njo živi, ugajati, kot tudi oče, ki se bo moral tudi sam potruditi, da z otrokom zgradi čvrstejši in zaupanja vreden odnos. Otrok bi namreč moral biti razbremenjen bremena, kako zadovoljiti pričakovanja staršev.

Ker je sodišče v postopku ugotovilo, da stiki v obravnavani zadevi nedvomno ne potekajo in ker na dolžničini strani ni bila ugotovljena ustrezna aktivnost, ki se od nje pričakuje, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor proti sklepu o izvršbi. Izvršba je bila torej predlagana utemeljeno, na strani dolžnice pa je, da z ustreznim aktivnim ravnanjem doseže, da se bo sodna poravnava, ki jo je sklenila, tudi dejansko izvrševala (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).