Jedro

Nepreskrbljenost tožnice in preživninska zmožnost toženca sta ustrezno izraženi v simbolični preživnini 1000 SIT mesečno.

Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Sodišče sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih. Zato ni mogoče upoštevati novih dejstev, nastalih po zaključku glavne obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 710/98 z dne 24.11.1998 je bila razvezana zakonska zveza med pravdnima strankama. V delu, v katerem je bilo odločeno o preživnini za tožnico po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnico) je bila prvostopenjska sodba razveljavljena.

V ponovljenem postopku je bilo razsojeno, da mora toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženec) prispevati k preživljanju tožnice 1.000,00 SIT mesečno od 1.11.1998 dalje in v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo višje preživnine pa je bil zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sodišče druge stopnje kršilo 337. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004). V reviziji navaja, da se je toženec v pritožbi skliceval na novoto in sicer, da je tožnica med postopkom pridobila premoženje večje vrednosti, zaradi česar ni upravičena do prejemanja preživnine. Sodišče prve stopnje je razsodilo dne 22.4.2003, tako da toženec takrat še ni mogel vedeti, da je tožnica dedovala po pokojnem I.P., ki naj bi po toženčevih podatkih umrl v sredini meseca maja 2003. Do konca glavne obravnave tako toženec teh novih dokazov še ni mogel navesti. Novoto je lahko izpostavil šele v pritožbi. Tako je očitno, da toženec ni kriv, da te novote ni predlagal do konca obravnave na prvi stopnji. Zato je upravičeno predlagal, da sodišče druge stopnje pribavi spis nepravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Celju in na ta način preveri resničnost pritožnikovih navedb. Sodišče druge stopnje pa je obrazložilo, da teh novih dokazov toženca ni moglo upoštevati, ker toženec ni z ničemer izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Kršitev 337. člena ZPP pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodb. Novi dokazi kažejo na to, da tožnice ni več mogoče obravnavati kot nepreskrbljenega zakonca. Materialno napačna pa je tudi presoja sodišča druge stopnje, da je simbolična preživnina prisojena izključno le v namen, če se bodo tožencu spremenile premoženjske razmere. Preživnina se vedno določa v sorazmerju z možnostmi preživninskega zavezanca in na drugi strani potrebami preživninskega upravičenca, ne pa, če se bodo kdaj te razmere spremenile. Če se razmere spremenijo, se lahko ugotovljena višina prispevka prilagodi spremenjenim razmeram. Če pa sodišče ugotovi, da dane razmere ne dopuščajo določitve preživnine, te ni mogoče dosoditi. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Ker je tožnica po koncu tega postopka pridobila premoženje, ji preživnina ne gre.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženec pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Čeprav gre za zakonski spor, pritožbeno sodišče pravilno ni upoštevalo v pritožbi navedenega novega dejstva in predlaganega dokaza. Kot toženec pojasnjuje v reviziji, je v pritožbi navajal novo dejstvo, da je tožnica pridobila premoženje z dedovanjem po pokojnem I.P., ki je umrl v sredini meseca maja 2003, to je po izdaji prvostopenjske sodbe z dne 22.4.2003. Toženec se torej sklicuje na novo dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji. V pravdnem postopku pa je mogoče navajati le tista (nova) dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji. Sodišče namreč izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Sodišče sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih. Zaradi tega ni mogoče upoštevati novot, nastalih po zaključku glavne obravnave, kar pomeni, da tovrstna toženčeva navedba utemeljeno ni bila upoštevana. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76, 1/89 in 64/2001) določi sodišče ob razvezi zakonske zveze enemu zakoncu preživnino v breme drugega zakonca, če je nepreskrbljen, torej če nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti.

Pravilno poudarja revizija, da se preživnina določi v sorazmerju z zmožnostmi preživninskega zavezanca in potrebami preživninskega upravičenca. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica nepreskrbljena, brez zaposlitve in se ne more zaposliti. Že daljšo dobo prejema samo socialno pomoč s strani centra za socialno delo. Leta 1999 je prejemala podporo v znesku 20.322,00 SIT mesečno, leta 2000 v znesku 20.790,00 SIT mesečno in v letu 2002 v znesku 36.539,00 SIT mesečno. Center za socialno delo plačuje tudi pretežni del stanarine za najemniško stanovanje. Tožnica premoženja nima, tako da je ugotovitev njene nepreskrbljenosti in upravičenosti do preživnine po razvezi zakonske zveze pravilna.

V zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo pa vsebujeta sodbi nižjih sodišč dejanske ugotovitve, da je bil toženec samostojni kulturni delavec - karikaturist, ki je svojo "obrt" leta 1999 odjavil in je od tedaj brez zaposlitve, prijavljen na zavodu za zaposlovanje, brez rednih dohodkov in bolan. Je lastnik 1/2 hiše in priložnostno kaj zasluži z risanjem. Primerjava tožničinih in toženčevih razmer pokaže, da je tožnica povsem nepreskrbljena, z negotovo socialno prognozo in je razen v preteklosti, ko ji je toženec še denarno pomagal, ves čas odvisna od socialne pomoči. Za toženca pa so izkazani tako premoženje kot tudi občasni dohodki. Pritrditi je presoji nižjih sodišč, da njegova preživninska zmožnost obstaja, kar je ustrezno izraženo v višini preživnine v znesku 1.000,00 SIT mesečno. Gre za simbolično preživnino, ki ne ogroža toženčevega preživljanja in ne krije dejanskih tožničinih preživninskih potreb, njen namen je v zagotovitvi tožničine bodoče socialne varnosti. To je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, da je namreč simbolična preživnina prisojena le v namenu, če se bodo tožencu spremenile premoženjske razmere. Pri določitvi preživnine v znesku 1.000,00 SIT niso upoštevane bodoče toženčeve premoženjske razmere, kot morebiti zmotno meni toženec v reviziji, ampak sedanje razmere narekujejo preživnino v taki višini. Odločitev o simbolični preživnini je torej tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).