23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa Odvetniška družba C.-C., o.p.-d.n.o., Z., na seji senata dne 23. aprila 2002 sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1059/99 z dne 28. 2. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2568/97 z dne 2. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V denacionalizacijskem postopku je bila zavrnjena zahteva pritožnikov za denacionalizacijo poslovnih prostorov v stanovanjski hiši. Upravno sodišče je tožbo pritožnikov zoper tako odločitev upravnih organov zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njuno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča.

Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da prejšnji lastnici (pravni prednici pritožnikov) navedeno premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa, ki bi bil naveden v 3. oziroma 4. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) ali na način iz 5. člena ZDen, ker je bila pravna podlaga za prenos poslovnih prostorov v družbeno lastnino kupna pogodba z dne 2. 4. 1962 in ne odločba o nacionalizaciji z dne 5. 7. 1962.

2.Pritožnika menita, da sta jima bili s tako odločitvijo sodišč kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Menita namreč, da so bili poslovni prostori nacionalizirani na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 - v nadaljevanju ZNNZGZ), ki je naveden v 8. točki 3. člena ZDen, in da je kupnina iz prodajne pogodbe lahko pomenila kvečjemu odstopnino za prodajalkin odstop od opravljanja dovoljene dejavnosti. Zato naj bi bilo treba kupno pogodbo šteti zgolj kot izvedbeni akt ex lege nacionalizacije.

Razlaga določb ZNNZGZ in ZDen, na katero je Vrhovno sodišče oprlo svojo odločitev, naj bi pomenila drugačno obravnavanje pritožnikov v primerjavi s tistimi upravičenci, ki so za nacionalizirane nepremičnine prejeli odškodnino od države in ne od družbenopravne osebe. Zaradi takšne odločitve naj bi bila pritožnikoma neutemeljeno odvzeta pravica do dedovanja navedenih poslovnih prostorov (oziroma dedovanja ustrezne odškodnine) in s tem pravica do pričakovane lastnine, do katere naj bi bila upravičena, če bi bili ti poslovni prostori na podlagi pravilne uporabe relevantnih zakonskih določb vrnjeni njuni pravni prednici.

B.

3.Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata pravilnost uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pritožnika sicer zatrjujeta kršitev drugega odstavka 14. člena in 33. člena Ustave, vendar z ustavno pritožbo teh kršitev ne izkažeta, saj izražata le svoje nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča glede ugotovitve, da poslovni prostori niso bili podržavljeni na podlagi ZNNZGZ. Glede na določbo 14. člena ZNNZGZ, po kateri je ostal poslovni prostor v stanovanjski hiši, če je služil lastniku za njegovo dovoljeno dejavnost, last državljana, in ker je bilo glede na besedilo I. točke kupne pogodbe (ta govori o prodaji "nenacionaliziranega dela stavbe"), ki sta jo pritožnika priložila ustavni pritožbi, njuno zatrjevanje, da so bili ti prostori nacionalizirani ex lege, nelogično, je Ustavno sodišče vpogledalo spis obravnavane denacionalizacijske zadeve št. 35105-2/93. Iz odločbe Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Postojna št. 04-Ki-24/2 z dne 31. 12. 1960 je razvidno, kateri prostori v zgradbi so bili nacionalizirani in kateri prostori se pustijo v lasti bivše lastnice. Med njimi so bili tudi poslovni prostori, ki so predmet obravnavane denacionalizacijske zadeve. V odločbi Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora Postojna št. 04/17-35/5-61 z dne 5. 7. 1962 pa je navedeno, da so bili poslovni prostori, ki so bili predmet te odločbe,

nacionalizirani brez plačila odškodnine, ker se je prejšnja lastnica tej odpovedala z izjavama, danima dne 31. 7. 1961 in dne 15. 12. 1961, iz katerih izhaja, da se je odškodnini odpovedala "s pogojem, da se sprovede kupoprodajna pogodba z Zavodom za komunalno gospodarstvo, pozneje Trgovinskim podjetjem V. U.". Upravni organ je ugotovil, da je bil pogoj izpolnjen, ko je "Trgovsko podjetje V." odkupilo

"nenacionalizirane nepremičnine".

5.Kupna pogodba bi bila morda res lahko v nasprotju s tretjim odstavkom 14. člena ZNNZGZ, ki je lastniku poslovnega prostora prepovedoval njegovo odtujitev, vendar to ne pomeni, da pravna prednica pritožnikov z navedenimi nepremičninami ni razpolagala po lastni volji. Kot je razvidno iz prej navedenega, pa kupni pogodbi tudi odločba o ugotovitvi, da so poslovni prostori prešli v družbeno lastnino, ni odvzela pravne veljave.

6.S tem, ko je pravna prednica z nepremičnino sama razpolagala, je bila njena pravica do te nepremičnine konzumirana že z realizacijo kupne pogodbe. Zato je utemeljevanje, da so poslovni prostori prešli v družbeno lastnino po ZNNZGZ, ker je prejšnja lastnica prenehala opravljati poslovno dejavnost, v obravnavani zadevi nerelevantno, ne glede na morebitno pravilnost takega stališča.

Prodajalka je odstopila od opravljanja dejavnosti, ker je nepremičnino, v kateri je to dejavnost opravljala, prodala, ne pa zato, ker bi jo k temu silil ZNNZGZ. Pravno naziranje, ki ga pritožnika v ustavni pritožbi uveljavljata, bi pomenilo, da bi bila prejšnja lastnica do denacionalizacije upravičena kljub temu, da je nepremičnino prostovoljno prodala. Zgolj okoliščina, da je zakon prepovedoval odtujevanje, pa ne more pomeniti, da je treba kupno pogodbo šteti kot izvedbeni akt o nacionalizaciji, kupnino po kupni pogodbi pa šteti kot odškodnino za nacionalizirano premoženje.

7.Iz navedenega je razvidno, da Vrhovno sodišče z izpodbijanim pravnim stališčem, ne glede na njegovo pravilnost, pritožnikoma ni neutemeljeno odvzelo pravice do uveljavljanja

denacionalizacije in s tem do vrnitve in dedovanja podržavljenega premoženja. Prav tako ju ni obravnavalo neenako v razmerju do drugih denacionalizacijskih upravičencev, ki so za nacionalizirano premoženje dobili odškodnino od države.

Slednjim je bilo namreč premoženje odvzeto z oblastvenim aktom, pravna prednica pa je z nepremičnino sama razpolagala.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan