Jedro

Trajno presežni delavec, ki mu delodajalec dokupi delovno dobo, ni upravičen do izplačila razlike med zneskom za dokup delovne dobe in zneskom odpravnine, ki bi mu pripadala kot trajno presežnemu delavcu. Če pa bi delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve, bi bil upravičen do razlike med zneskom za dokup in zneskom odpravnine, ki bi mu šla ob upokojitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka spremeni, tako da glasi: "Tožbeni zahtevek tožnika A.A. zoper toženo stranko B.d.o.o., v stečaju, za ugotovitev obstoja terjatve za izplačilo razlike odpravnine v znesku 601.073,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 1996 dalje do dne plačila in tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka, se zavrneta. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 62.857,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 1999 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo." Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 66.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2001 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova izplačila odpravnine v znesku 601.073,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 1996 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 72.795,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 1999 dalje do plačila (1. tč. izreka), njen stroškovni zahtevek pa je zavrnilo (3. tč. izreka). Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek tožnika glede plačila zakonitih zamudnih obresti od komercialnih zapisov (2. odst. izreka). Pri tem je štelo, da je tožnik na podlagi 3. tč. 44. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) upravičen do izplačila razlike med zneskom dokupljene delovne dobe in zneskom odpravnine, ki bi mu pripadala kot trajno presežnemu delavcu. Ugotovitvenega zahtevka glede zakonitih zamudnih obresti za komercialne zapise pa tožnik v tem sporu ne more uveljavljati, saj tega zahtevka ni pravočasno prijavil kot terjatev v stečajnem potopku. Zoper 1. in 3. tč. izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi opozarja, da tožena stranka ni privolila v spremembo tožbe, zaradi česar bi jo moralo sodišče zavreči. Nadalje navaja, da znesek dokupljene delovne dobe daleč presega znesek odpravnine ob upokojitvi, kar pomeni, da tožnik do razlike ni upravičen. Glede odločitve o stroških postopka navaja, da bi jih moralo sodišče odmeriti po uspehu. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma kot neutemeljeno zavrača navedbo pritožbe, da sodišče prve stopnje brez privolitve tožene stranke ni smelo dovoliti spremembe tožbe. Podlaga za takšno ravnanje sodišča se namreč nahaja v 2. odst. 190 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. RS, št. 4/77 - 26/90). Ne glede na navedeno pa je pritožba tožene stranke utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku kot trajno presežnemu delavcu pred prenehanjem delovnega razmerja dokupila manjkajočo delovno dobo, zaradi napačne uporabe materialnega prava pa nato nepravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do razlike med zneskom, ki ga je tožena stranka plačala za dokup delovne dobe, in zneskom odpravnine, ki bi mu pripadala kot trajno presežnemu delavcu. Določba 3. tč. 44. čl. SKPG, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče prve stopnje, se nanaša le na pravico delavca do odpravnine ob upokojitvi, pravna podlaga za odločanje o pravici do odpravnine trajno presežnega delavca, katere razliko je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, pa se nahaja v 36. f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000). Pri tem določba 36. f čl. ZDR, v nasprotju z določbo 3. tč. 44. čl. SKPG, ne predvideva plačila razlike med zneskom za dokup delovne dobe in zneskom odpravnine, kar pa pomeni, da tožnik, ki mu je tožena stranka dokupila delovno dobo, do vtoževane razlike ni upravičen. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da bi bil tožnik, če mu je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve, načeloma upravičen do plačila razlike med zneskom za dokup delovne dobe in zneskom odpravnine ob upokojitvi, pri čemer pa, kot to pravilno navaja že tožena stranka v pritožbi, znesek za dokup delovne dobe v obravnavanem primeru daleč presega znesek odpravnine ob upokojitvi. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevane procesne kršitve, niti nobene izmed procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. tč. izreka spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (4. tč. 373. čl. ZPP/77). Pri tem je moralo zaradi spremembe izpodbijane sodbe odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP/77). Toženi stranki, ki je v sporu v celoti uspela, je dolžan tožnik povrniti stroške postopka na prvi stopnji (1. odst. 154. čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo po predloženem stroškovniku, v skladu z dejansko potrebnimi stroški ter veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95 in 78/2001). Tako je toženi stranki priznalo: 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 4. 1997, 150 točk za zastopanje na naroku z dne 13. 5. 1999, 20 točk za poročilo stranki, skupno 695 točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT SIT znese 60.743,00 SIT. Tožniku je priznalo tudi materialne stroške v znesku 2% od skupne vrednosti storitve v znesku 1.214,00 SIT in 900,00 SIT kot povračilo stroškov za takso za odgovor na tožbo. Skupno je tako tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 62.857,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 1999 dalje. Tožnik pa je zaradi uspeha tožene stranke s pritožbo le-tej dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na: 375 točk za pritožbo, 20 točk za poročilo stranki in 27.200,00 SIT za stroške za sodno takso za pritožbo, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT znese skupaj 66.700,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2001 dalje.