Up-278/99

20. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 20. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 198/97 z dne 20. 5. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 392/96 z dne 5. 3. 1997 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 88/96 z dne 20. 9. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo, vloženo 28. 10. 1999, izpodbija sodne odločbe, navedene v izreku, s katerimi je bila spoznana za krivo storitve hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po četrtem odstavku 255. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. - KZ77) v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 251. člena KZ77. Izrečena ji je bila kazen enega leta zapora in varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alinee 29. člena Ustave. Navaja, da je bila zaradi dolgoletnega zunajzakonskega razmerja s svakom predsednika prvostopenjskega sodišča neustrezno obravnavana; predvsem da ji niso bile zagotovljene tiste pravice, ki pripadajo vsakemu obdolžencu. Senatu prvostopenjskega sodišča je sicer predsedoval sodnik višjega in ne okrožnega sodišča, obtožbo pa je zastopal višji državni tožilec, ki je skoraj neposredni sosed žene njenega nekdanjega partnerja, torej svaka predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru. Sodišča naj ji ne bi, kljub njenim številnim predlogom, zagotovila izvajanja dokazov v njeno korist. Povsod, kjer bi v dvomu morala odločati v korist pritožnice, naj tega ne bi storila. Pritožnica navaja, da sodišča niso hotela upoštevati tistega, kar je jasno nakazal izvedenec prometne stroke C. C. in kar je potrjevalo njen zagovor, pa tudi tega, kdo je kriv za smrt oškodovanca po nesreči in kakšna je zato teža storjenega dejanja, naj sodišča ne bi ugotavljala. Predlaga razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

B.

3.Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 88/96.

4.Eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe je, da so zoper izpodbijani posamični akt izčrpana vsa (redna in izredna) pravna sredstva. Ta pogoj ne velja le za posamični akt kot celoto, temveč tudi za vsako zatrjevano kršitev, na katero pritožnica opira svojo ustavno pritožbo. To pomeni, da z ustavno pritožbo ni mogoče izpodbijati posamičnega akta iz razlogov, ki jih pritožnica ni uveljavljala že v rednih in izrednih pravnih sredstvih, ki so ji bila pred tem na voljo, oziroma ni ne vsebinsko in ne formalno izkoristila možnosti, ki jih ji daje procesna zakonodaja.

5.Pritožnica sama navaja v ustavni pritožbi, da ji je žal, ker ni upoštevala predloga svojega zagovornika in predlagala prenosa sojenja iz območja sodnega okrožja Maribor. Pritožnica razlogov, s katerimi utemeljuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ni uveljavljala v predlogu, s katerim bi lahko na podlagi 35. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) zahtevala prenos sojenja na drugo stvarno pristojno sodišče. Prav tako bi morala pritožnica, če je menila, da je obstojal kateri izmed izločitvenih razlogov za izločitev sodnika ali tožilca po 39. členu ZKP, izločitev predlagati že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, česar pa ni storila. Ker ni izkazala izčrpanosti zatrjevane kršitve, v tem delu ustavna pritožba ne izpolnjuje procesnih predpostavk za njeno obravnavanje.

6.Z zatrjevanjem, da sodišča niso upoštevala odločilnih okoliščin glede njene krivde za nastalo hujšo posledico oziroma okoliščin, ki so odločilne za kvalifikacijo storjenega dejanja, pritožnica izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Ustavno sodišče poudarja, da v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ustavno sodišče ne opravlja funkcije pritožbenega sodišča, zato se praviloma ne spušča v to, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in ali je njegova dokazna ocena oziroma pravna presoja dejanja pravilna. Ustavno sodišče je v svojih prejšnjih odločbah (na primer odločba št. Up-164/95 z dne 7. 12. 1995 - OdlUS IV, 138) poudarilo, da je to presojanje v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami zaupano sodnikom pristojnih pritožbenih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakonom. Ustavno sodišče lahko opravlja nadzor le z ustavnega vidika in se v tem okviru omeji le na morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih sodišča narede v postopku odločanja.

7.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko kljub številnim predlogom pritožnice tej ni dovolilo izvajanja dokazov v njeno korist. Zato je bilo treba najprej preizkusiti, ali je podana kršitev pravice iz tretje alinee 29. člena Ustave. Glede te ustavne pravice se Ustavno sodišče sklicuje na že sprejeto stališče, po katerem je sodišče dolžno ugoditi tisim dokaznim predlogom obdolženca, ki naj bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava v določeni zadevi (odločba št. Up- 13/94 z dne 8. 6. 1995 - OdlUS IV, 128). Tako je na primer sodišče dolžno ugoditi dokaznemu predlogu ob izkazani verjetnosti, da bi iz nekega dokaza lahko izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo.

8.Pritožnica sicer ne pojasni, kateri so tisti dokazi, ki naj bi ji bili v korist in katerih izvedbo je sama večkrat zaman predlagala, sodišča pa naj jih ne bi upoštevala. Iz kazenskega spisa ni razvidno, da sodišča niso upoštevala pritožničinih dokaznih predlogov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 9. 1996 med drugim tudi izhaja, da je pritožnica predlagala, naj se v njeno korist zaslišita tudi izvedenca dr. Č. Č. in dr. D. D. Takšnemu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo in na glavni obravnavi dne 20. 9. 1996 oba izvedenca tudi zaslišalo. Da bi pritožnica predlagala še izvedbo katerih drugih dokazov, ki jih sodišča ne bi upoštevala, pa iz kazenskega spisa ne izhaja.

9.Kršitev pravice iz tretje alinee 29. člena Ustave bi lahko bila podana, če bi sodišča v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča, navedenim v točki 7, zavrnila pritožničine predloge za izvedbo dokazov v njeno korist. Za takšno kršitev pa ne gre, če pritožnica uveljavlja, da sodišče ni pravilno presojalo dokazov oziroma, da bi moralo njen zagovor v povezavi z drugim dokazom (mnenje izvedenca prometne stroke C. C. v zvezi z zagovorom pritožnice) drugače presojati ali da po njenem mnenju ni imelo zadosti dokazov za njeno obsodbo. Pritožnici je v zvezi s tem vprašanjem izčrpno odgovorilo že pritožbeno sodišče v zvezi z njeno pritožbo in Vrhovno sodišče v okviru opravljene presoje v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče pa glede na načelo proste presoje dokazov samostojno odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

10.Prav tako sodišče ni kršilo pritožničine pravice do enakega varstva njenih pravic. Ta pravica ni kršena, kadar sodišče ob spoštovanju enakega položaja strank glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pritožnica ni izkazala, da bi sodišča kršila to pravico z neenako obravnavo pritožničinih pravic v postopku, Ustavno sodišče pa v okoliščinah te ustavne pritožbe tudi ni našlo razlogov, ki bi govorili za to, da sodišča pritožničinim pravicam niso zagotavljala enakega sodnega varstva, kakor to velja za vsakogar v enakem pravnem položaju. Ravno nasprotno. Zakaj je sodišče določen dokaz štelo za verodostojen oziroma, zakaj je določen dokaz bolj prepričljiv, so sodišča ustrezno in zadovoljivo utemeljila in obrazložila. Zato tudi ni podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

11.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS,št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič. Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk