Jedro

Čeravno je obdolženi po poklicu šofer oziroma taksist z uradno registrirano dejavnostjo, to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi potnikov na območju EU kot sostorilec soprispeva k izvrševanju kriminalnega početja. V nasprotnem bi namreč nezakonite prevoze migrantov v in po območju EU legitimno izvajali izključno šoferji oziroma taksisti z ustrezno registrirano dejavnostjo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, medtem ko potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo državni proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 29346/2023 z dne 9. 10. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ob upoštevanju omilitvenih določil v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen 60 dnevnih zneskov v višini 522,00 EUR. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za dobo treh let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, v čas trajanja te stranske kazni ne všteva. Glede na osmi odstavek 308. člena KZ-1 je obdolženemu odvzelo osebno vozilo znamke Renault Laguna reg. št. X s kontaktnimi ključi, prometnim dovoljenjem in zeleno karto. Na podlagi 73. člena KZ-1 mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, konkretno zaseženih mobilnih telefonov znamk Motorola s pripadajočima SIM karticama. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi odločitve o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu izrečeno kazen spremeni oziroma ustrezno zniža ter določi zaporno kazen v trajanju šest mesecev, hkrati pa mu tudi vrne zaseženi osebni avtomobil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skozi pritožbena izvajanja zagovornik izraža mnenje, da je obdolženemu izrečena kazenska sankcija prestroga. Na sodišče prve stopnje naslovi prepričanje, da pri odmeri kazni ni upoštevalo olajševalne okoliščine v zvezi s pritožbeno izpostavljeno pravico prostega pretoka blaga in oseb v Evropski uniji. Poudari, da čeravno je tovrstnih kaznivih dejanj, torej izkoriščanja prebežnikov, ki se znajdejo v nezavidljivih okoliščinah in za pot v Evropo plačujejo zelo visoke zneske, sorazmerno dosti, teh ne storijo osebe, ki opravljajo poklicno dejavnost, torej taksisti oziroma prevozniki potnikov v medkrajevnem železniškem in cestnem prometu. Tozadevno ponudi pojasnilo, da ko posamezni potnik vstopa v prevozno sredstvo, mora za to plačati prevoz. Pri tem pa potniki obdolženemu niso plačali ničesar. Posledično je bil obdolženi utemeljeno prepričan, da lahko opravlja poklicno delo prevoza oseb znotraj držav članic EU proti plačilu. Imel je namreč registrirano dejavnost in se zaradi tega ni zavedal, niti se ni mogel zavedati, da oseb, ki nimajo dovoljenja za vstop v državno članico EU, ni dovoljeno prevažati niti znotraj držav članic EU.

5. S povzetimi pritožbenimi razlogi ne gre soglašati. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje, storitev katerega je priznal in bil posledično tudi spoznan za krivega, izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki jo je s tehtnim in smiselnim razlogovanjem tudi ustrezno obrazložilo. Kot je v točki 2 izpodbijane sodbe navedlo že prvostopenjsko sodišče, je obdolženi na glavni obravnavi, ki jo je na podlagi 330. člena ZKP sodišče prve stopnje nadaljevalo ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena cit. zakona, krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal, sodišče pa je tudi ugotovilo, da je naravo in posledice danega priznanja razumel, pa tudi, da je bilo priznanje prostovoljno, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v kazenskem spisu (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično je pritožbeno sklicevanje na zmotno prepričanje obdolženega, da se zaradi registrirane dejavnosti ni zavedal prepovedi prevoza oseb, ki za vstop v državo članico EU nimajo ustreznega dovoljenja, brezpredmetno in odvečno. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da čeravno je obdolženi po poklicu šofer oziroma taksist z uradno registrirano dejavnostjo, to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi potnikov na območju EU kot sostorilec soprispeva k izvrševanju kriminalnega početja. V nasprotnem bi namreč nezakonite prevoze migrantov v in po območju EU legitimno izvajali izključno šoferji oziroma taksisti z ustrezno registrirano dejavnostjo. Tosmerno pritožbeno izvajanje in svojevrstna obrambna hipoteza glede pravice prostega pretoka blaga in oseb na območju EU se pokaže na meji resnega ter pravno nevzdržno.

6. Pritožbeno sodišče opozarja, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen od treh do desetih let zapora, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen. Zagovornik obdolženega tako prezre, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pri odmeri in izreku prostostne kazni obdolženemu kazen eno leto in šest mesecev zapora izreklo ob uporabi omilitvenih določil, torej pod spodnjo mejo za obravnavani delikt zakonsko predpisane kazni zapora. V obilni meri je že upoštevalo olajševalne okoliščine, kot so navedene v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno zavzemanje za še dodatno znižanje kazni zapora na zgolj šest mesecev, je zatorej neutemeljeno. Ob že izpostavljeni uporabi omilitvenih določil in številnih obteževalnih okoliščinah, upoštevaje pri tem težo kaznivega dejanja, visoko stopnjo izkazane krivde obdolženega ter njegovo obnašanje po storjenem dejanju (49. člen KZ-1), tudi pritožbeno sodišče ne najde podlage za še dodatno znižanje obdolženemu izrečene kazni zapora, za kar se brez uspeha zavzema njegov zagovornik. Ker je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo tudi primerni stranski kazni, katerih obdolženčev zagovornik izrecno niti ne graja in glede na ostale razloge, ki jih je v zadostnem obsegu ponudilo prvostopenjsko sodišče, prikazovanje, da je bila obdolženemu izrečena previsoka kazen zapora, ne more vzdržati kot prepričljivo.

7. Nič spornega pritožbeno sodišče ne prepozna niti v izreku odvzema osebnega vozila znamke Renault Laguna reg. št. X s kontaktnimi ključi, prometnim dovoljenjem in zeleno karto. Zahteve po vrnitvi zaseženega osebnega avtomobila, ki ga je obdolženi pridobil za namene opravljanja registrirane pridobitne dejavnosti, zagovornik z ničemer ne utemelji. Pritožbeno sodišče pa z zgolj posplošenim pritožbenim zahtevkom ne more soglašati. Gre za predmet, ki je bil nedvomno uporabljen za kaznivo dejanje, in sicer za nezakoniti prevoz dveh državljanov Turčije, ki za vstop v Republiko Slovenijo nista imela dovoljenja. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so z njim nastali, vzeti, če so storilčeva last, če to niso, pa v primeru, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi (73. člen KZ-1). Pritožbeno sodišče dosledno povzema prvostopenjsko stališče, da nikakor ne bi bilo v skladu z moralnimi razlogi in tudi ne s splošno varnostjo, če bi obdolženi predmete, ki so mu bili v pomoč ali kot sredstvo pri storitvi kaznivega dejanja, smel obdržati. Iz kupoprodajne pogodbe o nakupu vozila izhaja, da je obdolženi od dne 27. 4. 2023 lastnik inkriminiranega vozila, kar je tudi sam potrdil v zagovoru dne 2. 5. 2023. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, med drugim upoštevaje osebne lastnosti obdolženega, ki se giblje med več državami in ko očitno nima redne zaposlitve niti drugega premoženja ter je iz lastnega potrdil obstoj finančnih dolgov, zaradi česar je s kaznivim dejanjem hotel dodatno zaslužiti, se tako kot tehtna in smiselna pokaže prvostopenjsko izpostavljena bojazen, da bi zaseženo vozilo, katerega lastnik je, obdolženi ponovno uporabil za storitev kaznivega dejanja. Pritožbeno grajani odvzem zaseženega vozila zato ni utemeljen.

8. Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za storjeno kaznivo dejanje v odločbi o kazenski sankciji izreklo povsem ustrezno kazen zapora, pa tudi primerni stransko denarno kazen in stransko kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije, prav tako pa mu je utemeljeno odvzelo osebno vozilo in pravilno izreklo tudi varnostni ukrep odvzema zaseženih mobilnih telefonov, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega A. A. vsled pretečega ogrožanja lastnega preživljanja ter preživljanja bližnjih, za katere je dolžan skrbeti, še posebej mladoletnega otroka, plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo. Obenem je odločilo, da plačilo potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika obremenjuje državni proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP).