Jedro

Vsak delavec, ki mu je onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, ima zaradi tega pravico do nadomestila, ki po vsebini ne predstavlja odškodnine, tako da ni treba ugotavljati vseh elementov odškodninske odgovornosti niti za zastaranje ne velja posebni zastaralni rok iz 352. člena OZ, ampak velja splošni petletni zastaralni rok, ki je predpisan v delovnem pravu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v 1. odstavku izreka sodbe in v 2. točki izreka sklepa potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto znesek obračunan od bruto zneska 1.619,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2006 dalje do plačila, v roku osem dni, da ne bo izvršbe (1. odstavek izreka sodbe). Kar tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) zahteva več, to so zakonske zamudne obresti za čas od 1. 10. 2004 do 1. 4. 2006, je zavrnilo (2. odstavek izreka sodbe). Sklenilo je, da se zaradi delnega umika v višini 141,46 EUR s pp postopek v tem delu ustavi (1. odstavek izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 681,12 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (2. odstavek izreka sklepa).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti in zoper 2. točko izreka navedenega sklepa zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila 1. odstavka 98.c člena Zakona o obrambi ter 12. člena Uredbe. Prvi odstavek 98. člena Zakona o obrambi določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službe oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Tako je bilo v 12. členu uredbe določeno, da se kot osnova za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo v času, ki ga posamezni pripadnik stalne sestave prebije pri opravljanju nalog v tujini šteje plača, ki jo je prejemal na dolžnosti v Republiki Sloveniji pred odhodom v tujino. Iz navedenega tako izhaja, da so se v času opravljanja nalog v tujini tožniku prispevki, davki ter druge dajatve obračunavale ob upoštevanju plače, ki jo je prejemal na dolžnosti v Republiki Sloveniji pred odhodom v tujino (torej od „slovenske“ plače), zaradi česar je „misijska“ bruto plača istočasno tudi neto plača in kot takšna izplačana tožniku. Iz „misijske“ plače se torej ne obračunavajo davki, prispevki ter druge dajatve. Sodba sodišča prve stopnje je dejansko neizvršljiva v delu, ko nalaga toženi stranki, da izplača tožniku neto znesek obračunan od bruto zneska 1.619,60 EUR, saj se kot rečeno, od „misijske“ plače ne plačujejo davki, prispevki in druge dajatve. Nadalje tožena stranka meni, da sporna pravica ne izhaja iz odločbe o plači, torej tožena stranka ni mogla priti v zamudo takrat, kot navaja tožnik, ampak šele, ko je bila pozvana na izpolnitev obveznosti – to je z vložitvijo tožbe. Obligacijski zakonik namreč v 299. členu določa, kdaj pride dolžnik v zamudo. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti 2. odstavek, ki določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožena stranka dne 2. 4. 2006 sploh ni bila pozvana k plačilu plače. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo znesek 1.619,60 EUR, ki jih je le-ta uveljavljal iz naslova nemožnosti koriščenja tedenskega počitka na misiji v Bosni, kjer je delal v mirovnih silah JOINT FORGE – SFOR v Bosni in Hercegovini na mestu vojaški policist - ostrostrelec. Sodišče je ugotovilo, potem ko je zaslišalo T.Z. in tožnika, da so delali od ponedeljka do nedelje in v tednu niso nikoli imeli prostega dne za počitek. V dnevih, ki so bili namenjeni počitku, je bila odrejena večurna pripravljenost v določenem prostoru, opravljali so tudi dela kot so čiščenje orožja, urejanje okolja in vse to je delal tožnik.

Zmotno je stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker tožnik ni vložil zahteve v roku iz osmega odstavka 100.a člena ZObr-UPB1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo prvotno 1.619,60 EUR in po podanem umiku v višini 141,46 EUR le še 1.6.19,60 EUR 2.186,16 EUR iz naslova odškodnine zaradi neizrabe enega dneva počitka na teden v času opravljanja nalog v tujini v okviru operacije JOINT FORGE – SFOR, BIH. Gre za denarni zahtevek, s kakršnim se je tožnik na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) lahko obrnil neposredno na sodišče. Pri tem ni bistveno, da je tožnik pred vložitvijo tožbe na toženo stranko naslovil zahtevek za varstvo pravic. Zaradi tega zahtevka tožnik ni bil vezan na roke iz osmega odstavka 100.a člena ZObr.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre v tej zadevi najprej za spor o tem, ali ima tožnik sploh pravico do nadomestila oziroma odškodnine in šele v posledici za spor o višini terjatve. Takšno stališče bi pomenilo, da bi morala vsaka vojaška oseba, ki bi terjala plačilo negmotne ali gmotne škode, najprej vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja in šele, če ne bi bila zadovoljena z odločitvijo o zahtevi, ali pa, če minister oziroma pooblaščena oseba o zahtevi ne bi odločil v predpisanem roku, bi v nadaljnjih 30 dneh lahko zahtevala varstvo pravic pred pristojnim sodiščem. Za takšno sklepanje ni nobene podlage v veljavni zakonodaji. Vsak spor o odškodnini oziroma nadomestilu sicer pomeni odločanje tako o temelju kot o višini, vendar to ne pomeni, da se o temelju odloča v predhodnem postopku pri delodajalcu, o višini pa v sporu pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vtoževani in dosojeni znesek opredeljuje kot nadomestilo oziroma odškodnino za neizkoriščene proste dni, čeprav je tožnik naravo te terjatve opredelil kot odškodnino. Vsak delavec, ki mu je onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, ima zaradi samega dejstva, da tedenskega počitka ni mogel koristiti, pravico do nadomestila. Pri tem ne gre za klasično odškodnino in ni potrebno ugotavljati vseh predpostavka odškodninske odgovornosti in tudi ne velja zastaralni rok iz 352. člena OZ, temveč je potrebno uporabiti zastaralni rok iz 206. člena ZDR. Gre namreč za terjatev iz delovnega razmerja v smislu določbe 206. člena ZDR, te pa zastarajo v roku petih let. Zmotno tudi pritožba uveljavlja, da tožena stranka ni mogla priti v zamudo, preden je bila pozvana na plačilo. Gre za terjatev iz delovnega razmerja v smislu določil 206. člena ZDR in tako je obveznost nedvomno zapadla v plačilo najkasneje v času, ko se je tožnik vrnil z misije, tako da od tega dne tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko tožniku ni omogočila dneva tedenskega počitka v času, ko je bil tožnik na misiji. Drugi odstavek 8. člena pravilnika namreč povsem jasno določa, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Ob ugotovitvi, da tožniku tak počitek ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke utemeljeno opredelilo kot nezakonito, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna plačati nadomestilo oziroma odškodnino za vsak neizkoriščeni prosti dan v višini vrednosti enega dne, ki jo je tožnik izračunal za 20 dni po metodologiji tožene stranke.

Pritožba navaja, da je sodba neizvršljiva iz razloga, ker se od „misijske“ plače ne plačujejo davki in prispevki in toženi stranki nalaga plačilo neto od bruto zneska 1.619,60 EUR. Ni nikakršne ovire, da bo tožena stranka izplačala navedeni znesek kot neto, sicer pa je ugotoviti, da se tožena stranka v tem delu celo pritožuje v svojo škodo iz razloga, ker je sodišče odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od neto zneska, tako da pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi določil 359. člena ZPP ni posegalo, saj sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.