Jedro

Pri točkovanju omenjenih referatov je organ utemeljeno podvomil v verodostojnost spornih potrdil o udeležbi z referatom, ki ju je izdalo A. in ki sta bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Sodišče pa se tudi strinja, da je organ mogel pozvati tožnico in predlagateljico napredovanja na dopolnitev vloge za napredovanje s predložitvijo programov posvetov, iz katerih bo razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba, torej dokazil, s katerimi bi bila izkazana dejanska izvedba spornih referatov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog tožnice za napredovanje v naziv svetovalka in sklenilo, da stroški postopka niso nastali. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je pri pregledu predloga tožnice za napredovanje v naziv in priloženih dokazil ugotovil, da ima tožnica najmanj 4 leta delovne dobe in da je bila pri delu nadpovprečno uspešna, nima pa izkazanega zadostnega števila točk za dodatna strokovna dela, skladno s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik). Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela po č) razdelku 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti potrdil o udeležbi z dvema referatoma na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu A. od... ter potrdila o udeležbi z referatom na 14.Mednarodnem znanstvenem posvetu A. od .... Na podlagi obvestil in anonimnih prijav se je namreč pojavil dvom v verodostojnost izdanih potrdil. O tem je organ obvestil tožnico in jo pozval k dopolnitvi predloga s programom 13. in 14. Mednarodnega znanstvenega posveta, iz katerega bo razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba referatov. Tožnica je predlog dopolnila s fotokopijo vabila na 13. in 14. Mednarodni znanstveni posvet v organizaciji A., iz katerega pa ni razvidna izvedba referatov in aktivnih udeležencev posveta. Glede na prejeta opozorila, da potrdila o izvedbi referatov na simpozijih, ki jih organizira A., niso verodostojna, je organ preverjal podatke v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev A. v zadnjih letih in pri tem iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi odločbe, zaključil, da verodostojnosti predloženih potrdil o izvedenih referatih ni mogoče preizkusiti, zato jih ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tudi tožnica ni dopolnila predloga z ustreznimi dokazili, na podlagi dodatno priloženih vabil pa ni bilo mogoče priznati točk za izvedbo referatov, saj referati v vabilu niso predvideni, predavanje, delavnica in razstava pa se ne vrednotijo s točkami po drugi alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, je organ ugotovil, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 10. člena Pravilnika, zato je predlog za tožničino izjemno napredovanje v naziv svetovalka zavrnil. 2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so navedbe v izpodbijani odločbi neutemeljene ter da je dostavila vsa dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Glede na pozive, da vlogo dopolni, je vlogo dopolnjevala z dodatnimi listinami in potrdili. Prilaga tudi odločbo organa, s katero je bilo ugodeno vlogi za napredovanje v naziv na podlagi enakih potrdil in dokazov, kot jih je predložila tožnica. Meni, da se organ v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, kar pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ostalih dokazov, ki jih je predložila tožnica, organ ni presojal, niti jih ni obrazložil. Omejitev dokazovanja na točno določen dokaz je izjema, ki jo je treba predpisati z zakonom in ob upoštevanju načela sorazmernosti. Nadalje tožnica navaja, da je seznanjena, da je organ v enakovrstnih zadevah in v drugih primerih izdajal odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov. Tožnica z odločbami ne razpolaga, ima pa jih organ, zato naj jih sodišče pridobi pri njem. Sodna praksa namreč napotuje na zavezanost upravnega organa, da v enakih primerih ob nespremenjenem predpisu odloča enako. Pravilnik je bil v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na podlagi enakih listin istega organizatorja. Organizator posvetovanja A. iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, organu ni predložil dodatnih listin, organ pa v prejšnjih primerih niti ni zahteval dodatnih dokazov, saj jih Pravilnik ne določa. Če so nujni, naj jih sodišče zahteva od A.. Gre predvsem za sezname udeležencev, sezname referatov in podobno. Glede na navedeno tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži organu, da vlogi za napredovanje v naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv, podrejeno pa, da zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe. Navaja, da je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je imela tožnica najmanj 4 leta delovne dobe, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešna, ni pa izkazala zadostnega števila točk za dodatna strokovna dela, skladno s Pravilnikom. Upoštevane niso bile točke, ki jih je tožnica izkazovala s potrdiloma o udeležbi z referati na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu A., ker v postopku ni bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti potrditi njune verodostojnosti v smislu dejanske izvedbe referatov. Poleg tega je bilo prejetih več obvestil o sporni naravi organizacije posvetov v izvedbi A., tudi sam organ pa je v postopkih napredovanj v nazive ugotovil več razlogov, ki podpirajo utemeljen dvom o dejanski izvedbi referatov, za katera so bila izdana potrdila A.. O tem je bila tožnica obveščena, pozvana je bila k dopolnitvi predloga z dokazili, ki izkazujejo dejansko izvedbo referatov. Tožnica je vlogo dopolnila s fotokopijami vabil na 13. in 14. Mednarodni znanstveni posvet v organizaciji A., iz katerih pa ni razvidna izvedba referatov in aktivnih udeležencev posvetov. Tudi sam organ je od organizatorja posveta poskušal pridobiti ustrezne listine, iz katerih bi bila razvidna dejanska izvedba referatov, vendar jih ta ni predložil. Glede na to izvedba referatov na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji A. ni dokazana, saj obstaja dvom o verodostojnosti predloženih dokazil. Poudarja, da imajo mednarodne konference vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Dodaja, da se po določbah Pravilnika s štirimi točkami vrednoti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnice, predavanja ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki so se glede na predložena dokazila odvijali na zadevnih posvetih A.. Nadalje navaja, da so bila v postopku presojana vsa dejstva in dokazi, da se izpodbijana odločba ne opira le na določen listinski dokaz in da tožnici niso bile omejene možnosti dokazovanja. Predloženi dokazi niso odpravili dvoma o resničnosti zatrjevanih dejstev. Meni, da program mednarodne konference ne more biti avtorsko delo, pa tudi če bi bilo, zakonodaja ne prepoveduje posredovanja le-tega za namen, kot ga je potreboval organ. Po njenem mnenju seznam udeležencev mednarodne konference ne more biti osebni podatek, sicer pa bi lahko organizator konference od udeležencev pridobil soglasje za posredovanje podatkov oziroma jih vsaj zaprosil za soglasje, česar pa ni storil. Prav tako bi lahko sama tožnica zahtevala od organizatorja, da posreduje ustrezna dokazila. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

4. Toženka je v pripravljalni vlogi predložila še sodbo tega sodišča I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017. Pojasnjuje, da gre za odločitev v pravno in dejansko istovrstni zadevi, s katero je bila tožba kot neutemeljena zavrnjena.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pogoje, način in postopek strokovnega izobraževanja in usposabljanja ter napredovanja v nazive določi minister. Po določbi prvega odstavka 10. člena Pravilnika lahko v naziv svetovalec izjemoma napreduje strokovni delavec, ki ima najmanj 4 leta delovne dobe, je nadpovprečno uspešen pri svojem delu in je opravil različna dodatna strokovna dela ter zbral najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnici pravilno niso bile priznane uveljavljane točke za dodatna strokovna dela po drugi alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporna je dejanska izvedba dveh referatov na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu A. in izvedba referata na 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu A., ki jih za tožnico kot dodatna strokovna dela, ovrednotena vsako s štirimi točkami, med drugim predlagateljica napredovanja (ravnateljica šole) uveljavlja v vlogi (obrazcu) za napredovanje.

8. Tudi po presoji sodišča je pri točkovanju omenjenih referatov organ iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomil v verodostojnost spornih potrdil o udeležbi z referatom, ki ju je izdalo A. in ki sta bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Sodišče pa se tudi strinja, da je organ mogel pozvati tožnico in predlagateljico napredovanja na dopolnitev vloge za napredovanje s predložitvijo programov posvetov, iz katerih bo razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba, torej dokazil, s katerimi bi bila izkazana dejanska izvedba spornih referatov. Kajti po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora stranka za navedbe o dejanskem stanju, na katero opira svoj zahtevek, če ne gre za splošno znana dejstva, predložiti oziroma predlagati dokaze; če stranka tega ne stori sama, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Upravni organ mora namreč skladno z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev v zadevi. Upoštevaje prosto presojo dokazov (10. člen ZUP) pa o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, in tudi ni sporno, da zahtevanih programov posvetov tožnica ni predložila (in tudi ne predlagateljica napredovanja). Tožnica pa v tožbi sama navaja, da tudi organizator posveta A. organu ni želel predložiti dodatnih listin, s čimer potrdi navedbe iz odgovora toženke na tožbo, da je organ tudi sam od organizatorja posveta poskušal pridobiti program oziroma ustrezna dokazila, ki bi izkazovala izvedbo referatov, vendar zahtevanih listin ni prejel. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa tudi izhaja, da dejanske okoliščine, ki bi kazale na izvedbo referatov, tudi niso razvidne iz ostalih predloženih listin; v vabilih na mednarodna znanstvena posveta v organizaciji A., ki ju je tožnica predložila na poziv za dopolnitev vloge, po ugotovitvah organa referati niso predvideni, medtem ko se v vabilih navedena predavanje, delavnica in razstava ne vrednotijo po drugi alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je organ vztrajal na prav določenem listinskem dokazu (programu posveta) in s tem stranki nezakonito omejil možnosti dokazovanja, kar bi ne mogel, in da predloženih dokazil ni presojal. Poleg tega pa sodišče prej navedenim ugotovitvam organa, na katere je ta oprl izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za napredovanje tožnice, v celoti pritrjuje: ob tem ko izvedba samostojnih referatov ni izhajala iz prvotno predloženih potrdil o udeležbi z referatom, tudi iz navedenih naknadno predloženih vabil A., ki so prav tako v spisni dokumentaciji, to ne izhaja; razstava projektov in predstavitev projektnega dela, brez navedbe izvajalcev, kot sta v vabilih predvideni, pa po drugi alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika tudi nista podlaga za vrednotenje in točkovanje. Glede na navedeno se sodišče s tožnico prav tako ne strinja, da bi organ določbe Pravilnika nepravilno razlagal in uporabil. 10. Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor neenakega oziroma arbitrarnega obravnavanja. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve te sodbe, je sodišče (že) presodilo, da je organ v obravnavani zadevi v 140. členu ZUP imel podlago, da je od tožnice oziroma predlagateljice napredovanja zahteval predložitev dokazov za ugotovitev dejanskega stanja, na katerega je bil oprt predlog za napredovanje. Kot je sodišče presodilo v predhodni točki obrazložitve te sodbe, pa po njegovi presoji organ tudi ni kršil načel proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP). Če je pri tem odločil drugače kot v (nekaterih) drugih zadevah napredovanj, v katerih je po navedbah tožnice organ predlogom za napredovanje ugodil brez izkazanih izvedb samostojnih referatov, bi to pomenilo, da je v teh primerih kršil določbe druge alineje č) razdelka 20. člena Pravilnika. Zato tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na 22. člen Ustave in zatrjevanjem, da bi tako moral postopati tudi v njenem primeru; po stališču Ustavnega sodišča namreč ustavno načelo enakega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu (odločba Up-21/93 z dne 4. 4. 1996).

11. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.