Jedro

Storilec kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je tudi tisti, ki neupravičeno, to je v nasprotju s predpisi, prenaša substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila, z namenom prodaje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 5.9.2007 obsojenega T.M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena in ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni pet let in šest mesecev zapora za prvo in šest mesecev za drugo dejanje, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v enotno kazen vštelo čas odvzema prostosti in prebitja v priporu od 17.5.2007 od 19.15 ure dalje. Po prvem odstavku 40. člena KZ mu je izreklo kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas desetih let. Po četrtem odstavku 196. člena KZ je obsojencu odvzelo zasežena mamila v neto teži 6.094 g. Odločilo je tudi, da je obsojenec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, oprostilo pa ga je plačila povprečnine ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 5.3.2008 zavrnilo pritožbi državne tožilke in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 1.000,00 EUR.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno odločbo, ker očitek obsojencu ni kaznivo dejanje.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da v zahtevi zatrjevana kršitev zakona ni podana. Skladno s četrtim odstavkom 364. člena ZKP mora izrek sodbe obsegati vse potrebne podatke, določene v 359. členu istega zakona. Prva točka prvega odstavka 359. člena zahteva, da je iz izreka razvidno, katerega dejanja je obtoženi spoznan za krivega, pri tem pa mora sodišče navesti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakonika. Določba iz prvega odstavka 359. člena, ki določa potrebne sestavine izreka, ni povsem enaka določilu 269. člena ZKP, ki določa, kako mora biti sestavljena obtožnica. Je pa izrek sodbe zaradi zahteve po objektivni identiteti obtožbe in sodbe vezan na opis dejanja, ki je v obtožbi. Ob tem je pomembno poudariti, da za skladnost obtožbe oziroma sodbe s citiranim zakonskim določilom, abstraktni del tenorja obtožbe oziroma izreka sodbe niti ni nujen, temveč morajo znaki kaznivega dejanja izhajati iz opisa obsojenčevega ravnanja v konkretnem delu tenorja obtožbe oziroma izreka sodbe. Podrobna lingvistična analiza, ki jo navaja zahteva za varstvo zakonitosti, se nanaša zgolj na abstraktni del izreka izpodbijane sodbe.

Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v obrazloženi izjavi vztraja, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti krivde za kaznivo dejanje, zaradi katerega je vložena zadevna zahteva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve kršitve kazenskega zakona ni konkretno opredelil, iz vsebine obrazložitve in končnega predloga pa sledi, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zahteva navaja, da se glede na opis kaznivega dejanja obsojencu ne očita, da bi neupravičeno proizvajal, neupravičeno predeloval ali neupravičeno dajal v promet ali počel kaj drugega v zvezi s temi oblikami ravnanj. Očitek je samo v smeri neupravičenega prenašanja zaradi prodaje. Transport je po oceni zahteve sekundarna dejavnost v zvezi s proizvodnjo in trgovino in zato je zagrožena kazen deset let zapora razložljiva le, če gre hkrati za prepovedano primarno dejavnost. Zato ne gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ, ker ne gre za očitek v smeri prenašanja zaradi prodaje. Zahteva analizira zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja in poudarja, da upravičenost ali neupravičenost primarnih dejavnosti (proizvodnja, dajanje v promet) določata kaznivost po kazenskem zakonu za sekundarne (pomožne) dejavnosti. Zaključuje, da je za očitek, ki naj bi bilo kaznivo dejanje, nujna povezava „neupravičena prodaja“.

Obsojencu je očitano, da je neupravičeno zaradi prodaje prenašal substanco, ki je razglašena za mamilo s tem, da je 17.5.2007 na poti preko Republike Slovenije na relaciji Ljubljana – Ajdovščina v osebnem avtomobilu, ki ga je vozil D.M., prevažal torbo z 12 zavitki heroina, ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščen v prvo skupino pod zaporedno številko 25, v skupni teži 6.094 g, torej količino nedvomno namenjeno prodaji bodisi na našem ali bližnjem ozemlju Republike Italije.

Prikazani opis vsebuje v prvem delu povzetek zakonskega besedila kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, v nadaljevanju pa je konkretiziran z dejstvi in okoliščinami. V tem opisu so zajeti vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

V prvem odstavku 196. člena KZ so alternativno naštete oblike izvršitvenih dejanj. V prvem delu se nanašajo na proizvodnjo mamil (neupravičena proizvodnja in predelovanje) ter na promet z mamili (prodaja in ponujanje na prodaj) ter v drugem na ostala izvršitvena dejanja (nakup, hramba ali prenašanje z namenom prodaje, ali posredovanje pri prodaji ali nakupu, ali druge oblike neupravičenega dajanja v promet). Storilec lahko odgovarja za vsako od predpisanih izvršitvenih oblik, če so storjena neupravičeno (protipravnost). Gre za ravnanja, storjena v nasprotju z veljavnimi predpisi, ki urejajo proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami in preprečevanje njihove uporabe (Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ZPPD, Uradni list RS, št. 108/99 in 47/2004 ter Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog, ZPUPD, Uradni list RS, št. 98/99 in 2/2004). Storilec tega kaznivega dejanja je glede na obrazloženo tudi tisti, ki neupravičeno, to je v nasprotju s predpisi prenaša substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila in to z namenom prodaje. Ob jasnosti določb prvega odstavka 196. člena KZ nobena interpretativna metoda ne vodi do razlage, ki jo ponuja vložnik zahteve, in sicer, da je za očitek obravnavanega kaznivega dejanja nujna povezava z „neupravičeno prodajo“. Pri inkriminaciji tega kaznivega dejanja je namreč treba upoštevati dejstvo, da opojne droge predstavljajo za zdravje ljudi izjemno nevarna sredstva ter so z vidika te nevarnosti kaznive tudi ostale oblike in ne le proizvodnja, predelava in prodaja. V ta sklop pa je zakonodajalec uvrstil tudi protipravno prenašanje prepovedanih drog, ki so namenjene prodaji.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega T.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).