Jedro

Zaradi narave odškodninskega zahtevka iz 10. člena ZPVAS, ko je odškodnina po svoji vsebini oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča, se o takih zahtevkih odloča v nepravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo nepravdni postopek in odločilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Tako je odločilo po ugotovitvi, da gre za postopek za plačilo odškodnine po 10. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS; Ur. l. RS, št. 5/1994 – 51/2004), ki določa, da v primerih, ko člani agrarnih skupnosti ne morejo več uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred podržavljenjem, prizadeti člani agrarnih skupnosti lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Ocenilo je, da zato za take odškodninske zahtevek ni mogoče uporabiti Zakona o denacionalizaciji (ZDen), pač pa se po splošnih odškodninskih predpisih rešujejo v pravdi. Sklicuje se na 97. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerem sodišče odloči o odškodnini v nepravdnem postopku, če je tako odločeno z zakonom, kar pa za obravnavani postopek ne velja.

Proti sklepu vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga razveljavitev sklepa. Stališče, da se obravnavani odškodninski zahtevki rešujejo v pravdah, ni obrazloženo in je pravno zmotno, saj nima opore v materialnem pravu. Prav določba zakona, da se odškodnina določa po splošnih predpisih, napotuje na nepravdni postopek, saj se le v njem določa odškodnina, kadar je prišlo do oblastvenih posegov države, kakršen je bil tudi odvzem premoženja agrarnih skupnosti. Takrat so bili to sicer dopustni posegi, a z nedopustno škodo. Ne gre za klasičen civilni delikt, ki bi narekoval postopek po pravilih pravdnega postopka. Tudi sklicevanje na 27. člen ZNP je materialnopravno zmotno.

Nasprotni udeleženec je odgovoril na vročeno pritožbo in ji v celoti pritrjuje. Predlaga, da ji višje sodišče ugodi. Poudarja, da ne gre za klasični odškodninski spor, ampak za odškodnino lex specialis, kjer je ob ugotovitvi, da je šlo za podržavljenje po predpisu iz 1. člena ZPVAS in da ni mogoče vračanje v naravi, zavezanka za plačilo odškodnine nasprotna udeleženka. ZPVAS je eden od denacionalizacijskih predpisov. Denacionalizacijski postopki ne potekajo v pravdnem postopku. Zato bi bil pravdni postopek v obravnavanem primeru v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, saj je strožji in bolj neugoden za stranke (zlasti predlagatelja) od nepravdnega.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbi in odgovoru na pritožbo je treba pritrditi, da pri odločanju o določitvi odškodnine po 10. členu ZPVAS ne gre za klasični odškodninski spor, v katerem bi sodišče ugotavljalo vse elemente odškodninske obveznosti (nedopustni škodni dogodek, škodo, vzročno zvezo med njima ter odgovornost povzročitelja). Navedeno določilo 10. člena ZPVAS sicer res govori o odškodnini po splošnih predpisih, vendar je zmotno naziranje prvega sodišča, da se zgolj zaradi tega odškodninski zahtevki članov agrarnih skupnosti rešujejo v pravdah in da se ni mogoče sklicevati na ZDen. Ustavno sodišče RS je že povedalo, da je ZPVAS vsebinsko denacionalizacijski in tranzicijski predpis (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-324/94, enako tudi sklep VS RS II Ips 553/2001 z dne 14.2.2002). Tudi odškodnina je ena od oblik denacionalizacije. V konkretnem primeru pride v poštev v primerih, ko člani agrarnih skupnosti zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic. To pomeni, da gre tudi pri odškodnini po ZPVAS za obliko denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča. Denacionalizacijski zahtevki (tako za vrnitev premoženja kot za plačilo odškodnine) ter pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev so z vidika klasičnih civilnopravnih institutov specifični. Zahtevki niso odškodninski v smislu splošnih pravil civilnega – odškodninskega prava, ki se rešujejo v pravdi, ker, kot že rečeno, niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Odškodnina je namreč predpisana s samim zakonom, ne pa kot posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe (zavezanca) in njegove (subjektivne ali objektivne) odgovornosti. Prav tako tudi ni posledica kršitve kakšne pogodbe. Zato niso uporabna določila Obligacijskega zakonika (OZ) ne o nepogodbeni ne o pogodbeni škodi.

Glede na opisano naravo zahtevkov iz 10. člena ZPVAS, o kateri se je že izrekla sodna praksa (primerjaj sklep VS RS II Ips 206/2009 z dne 16.7.2009) je po mnenju pritožbenega sodišča treba o njih odločati v nepravdnem postopku, in sicer ne glede na to, da ZPVAS ne vsebuje nobenih določb o postopku ali pristojnosti. Narava zahtevka, ki ima podlago v zakonu in ne v nedopustnem ravnanju, je primerljiva z zahtevki za odškodnino, o katerih odloča nepravdno sodišče po 1. odstavku 97. člena ZNP. Primerljiva je tudi z zahtevami za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, o katerih se po 1. odstavku 56. člena ZDen odloča v nepravdnih postopkih, ali z zahtevki po določbah ZIKS, o katerih prav tako odloča nepravdno sodišče (145. člen ZIKS).

Zaradi podobnosti z navedenimi zadevami, ki nedvomno spadajo v nepravdni postopek, je tudi odškodninske zahtevke iz 10. člena ZPVAS mogoče obravnavati v nepravdnem postopku. ZNP namreč v 2. odstavku 1. člena dopušča možnost, da se po njegovih določbah obravnavajo tudi druge zadeve, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi predlagatelja ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 37. členom ZNP). To bo moralo v nadaljnjem postopku o podanem predlogu predlagateljev odločiti v nepravdnem postopku.