Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je tožnica posest še vedno imela, ker je kot posestnica ključev imela še vedno možnost kadarkoli v stanovanje vstopiti. Tak sklep bi bil morda možen le, če ob dejanski izselitvi z dopisom tožnica ne bi izrecno izrazila volje ne imeti več stanovanja v neposredni posesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je motila tožečo stranko v njeni zadnji mirni posesti stanovanja ident. št. 5.E, vl. št. 4313 k. o. X, v izmeri 74,45 m2, loža v izmeri 3,25 m2 in shramba v izmeri 3,50 m2, na naslovu J 48, L, s tem, da je 25. 09. 2009 na vhodnih vratih v stanovanje zamenjala kljuko in ključavnico ter s tem tožeči stranki onemogočila vstop v njeno stanovanje in souporabo stanovanja.

2. Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da vgradi vhodna vrata s kljuko in ključavnico, ki sta bili vgrajeni pred motitvenim dejanjem ali pa izroči tožeči stranki nove ključe in ji omogoči neoviran vstop v stanovanje in nadaljnjo souporabo stanovanja, v roku 8 dni.

3. Toženi stranki se prepove v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožeče stranke.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 906,5 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo zatrjevano motenje, ki naj bi ga toženec storil 25. 09. 2009 z zamenjavo ključavnice na vratih v stanovanje 5.E na J. 48 v L., tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, mu v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način motiti tožničino posest in mu naložilo v plačilo 504 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z obrestmi. Zavrnilo je zahtevo po izreku denarne kazni v primeru bodočih posegov.

2. Zoper sklep (očitno proti ugodilnemu delu) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožuje toženec in višjemu sodišču predlaga, da ga spremeni ter zahtevek zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Napada dokazno oceno sodišča, češ da je napačno ocenilo dopis tožničine pooblaščenke z dne 24. 09. 2009, v katerem ta sporoča, da se je tožnica iz stanovanja 15. 09. 2009 izselila. Iz tega dopisa je možno zaključiti le, da je tožnica posest sama opustila. Pritožba meni, da tožnica sploh nima več ekonomskega interesa za sodno varstvo. Po tem, ko je toženca zapustila, si je z novim partnerjem našla nov dom. Sodišču pritožba še očita, da tudi tožničine izpovedbe in izpovedbe priče BV ni pravilno ocenilo, saj sta si nasprotujoči, sploh pa ni pojasnjeno, zakaj ne verjame toženčevemu skrbniku.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

4. Ker je pritožbeno sodišče zaradi dvoma v dokazno oceno spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti izvedene dokaze, je opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je vpogledalo vse listinske dokaze, ki jih je vpogledalo in navedlo v svoji odločbi že sodišče prve stopnje, poleg tega pa je še sâmo zaslišalo toženko, zakonitega zastopnika toženca in pričo BV (2. odst. 347. čl. ZPP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odst. 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Kot motilno dejanje šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dosedanji način izvrševanja posesti, posest pa je dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest, ki jo zatrjuje tožnica, 24. čl. SPZ).

8. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnica ni opustila posesti na spornem stanovanju, pritožbeno sodišče pa ugotavlja nasprotno. Dopis tožničine pooblaščenke z dne 24. 09. 2009, v katerem ta izrecno sporoča, da se je tožnica 15. 09. 2009 izselila, in sprašuje, ali ga bo zasedel toženec ali pa se bo oddalo v najem (kopija v prilogi B 4), je po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljiv dokaz za to.

9. Pojasnilo, ki ga je ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje ponudila tožnica, češ da je ta dopis zaradi kritja stroškov, je namreč logično povsem nerazumljiv in neverjeten. Nobenega razumnega razloga namreč ni, da bi tožnica v dopis napisala povsem nekaj drugega, kot pa je v resnici želela.

10. Pritožbeno sodišče je tožnico zaslišalo in njeno izpovedbo ocenjuje za neverodostojno. Nedosledno je izpovedala, da je vse do motilnega dejanja v stanovanju živela z materjo, ki naj bi bila takrat tudi doma. Vprašana, kako se je tedaj zatrjevano motilno dejanje sploh lahko izvršilo, je obrazložila, da je mama odšla ven, na vprašanje svoje pooblaščenke pa je nato izjavila, da ne ve, ali ni tedaj mama že živela v domu. Pozvana, da pojasni nelogičnost glede omenjenega dopisa, pa je tožnica povedala, da se je izselila iz razloga, ker ni več zmogla plačevati stroškov (vendar izseliti se pomeni oditi „za vse večne čase“, ona pa, da je le „odšla“) kar njeno izpovedbo in tudi trditve v bistvenem v celoti postavlja na laž.

11. Iz pravkar navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne more verjeti niti priči B. V., ki je sicer potrdila, da je na dan uveljavljanega motenja tožnica še živela v spornem stanovanju.

12. Na drugi strani pa pritožbeno sodišče verjame notranje skladni in dosledni ter tudi po neposrednem vtisu prepričljivejši in verodostojnejši izpovedbi toženčevega skrbnika TM, ki je logična, življenjsko verjetna in skladna s ključnim listinskim dokazom (glej zgoraj). Povedal je, da sta šla s tožencem (ki je njegov svak) po prejetem obvestilo o tožničini izselitvi na stanovanje pogledat, in ker je bilo izpraznjeno vseh njenih osebnih predmetov, s ključi pa naj bi razpolagal tudi tožničin partner, se je zaradi zaščite premoženja odločil zamenjati ključavnico.

13. Pritožbeno sodišče je na ta način ugotovilo, da se je tožnica iz stanovanja pred zatrjevanim motilnim ravnanjem 25. 09. 2009 izselila in o tem izrecno obvestila toženo stranko. (Z drugimi spornimi dejstvi, ki za to pravdo zaradi motenja posesti niso pravno pomembna, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.) S tem je po oceni pritožbenega sodišča tožnica posest na stanovanju opustila. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je posest še vedno imela, ker je kot posestnica ključev imela še vedno možnost kadarkoli v stanovanje vstopiti. Tak sklep bi bil morda možen le, če ob dejanski izselitvi z omenjenim dopisom tožnica ne bi izrecno izrazila volje ne imeti več stanovanja v neposredni posesti.

14. Tožničina zahteva po posestnem varstvu torej ni utemeljena, kar je terjalo spremembo sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka (3. tč. 365 čl. ZPP v zvezi s 1. al. 358. čl. ZPP in v zvezi s 1. odst. 351. čl. ZPP). Na podlagi 4. odst. 347. čl. ZPP je o tem odločila višja sodnica posameznica.

15. Ker je tožnica v pravdi propadla, je dolžna povrniti tožencu njegove stroške, ki so bili za pravdo potrebni, vključno s pritožbenimi (2. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP). Pred sodiščem prve stopnje so bil potrebni stroški: nagrada za postopek 183,40 EUR, nagrada za narok (za vse naroke) 183,40 EUR, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 447,5 EUR. Za pritožbeni postopek so bil zahtevani potrebni stroški za pritožbo, 168 EUR, za pritožbeno obravnavo, 126 EUR, ter sodna taksa za pritožbo, 165 EUR. Vsi potrebni stroški toženca, ki jih mora plačati tožnica, skupaj znašajo torej 906,5 EUR, kar je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa z ustreznimi obrestmi.