Jedro

Kadar je celotno območje prejšnje občine in s tem tudi podržavljeno nepremično premoženje prešlo v novo občino (4. točka 3. člena ZUO), za tako premoženje nova občina nima podlage (niti nima s kom skleniti sporazuma o delitvi premoženja po 100. členu ZLS in zato je nova občina zavezanka za vrnitev po 1. odstavku 51. člena ZDen. Tudi če bi katera druga prejšnja občina imela kakšna soinvestitorska vlaganja v podržavljene nepremičnine, ki so predmet vračanja, zaradi tega in glede na naravo premoženja (je predmet denacionalizacijskega postopka), to ni premoženje, ki je predmet sporazumevanja po 100. členu ZLS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka odločila, da se upravičenki, prejšnji lastnici F.P. vrne v last in posest podržavljeno premoženje, ki obsega klet in lokale, pritličje ter medetažo stanovanjske hiše v Ljubljani, na parc. št. 21 (1. točka izreka), da je zavezanka Mestna občina Ljubljana z dnem pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti navedeno premoženje v last in posest upravičenki ter na tem premoženju v zemljiški knjigi dopustiti vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenke (2. točka izreka), da zemljiška knjiga sodišča v Ljubljani po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti za navedene nepremičnine vknjiži lastninsko pravico v korist upravičenke (3. točka izreka) in da bo o ostalem delu zahtevka odločeno v nadaljnjem postopku. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila dne 07.05.1992 vložena zahteva za denacionalizacijo poslovno-stanovanjske hiše v Ljubljani, stoječe na parc. št. 21 in 30 ter da so bile v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) predložene vse listine s podatki za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Navedena poslovno-stanovanjska hiša je z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra - Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Uradni list SRS, št. 5/86) razglašena za kulturni spomenik. Po 3. odstavku 18. člena ZDen pa se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz tega zakona. V dokaznem postopku je bila pregledana vsa spisna dokumentacija in dne 15.04.1993 opravljena ustna obravnava, ki se je zavezanec ni udeležil. Zavezancu je bila v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Nepremično premoženje, ki se vrača s to delno odločbo, je s sklepom o prenosu nepremičnin v začasno uporabo z dne 23.01.1995 bilo prenešeno v začasno uporabo upravičenki do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Ugotovljeno je bilo, da zavezanec nepremičnin ne uporablja, saj jih oddaja v najem. Nepremičnine so v slabem stanju. Iz cenitve izvedenca z dne 29.11.1994 ni razvidno, da bi se vrednost s to odločbo vrnjenega premoženja bistveno povečala. Zaradi vsega navedenega in ker iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi zavezanec nasprotoval vrnitvi, je bila izdana ta delna odločba. Na podlagi Uredbe o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 4/59) je bila o podržavljenju upravičenkinega premoženja izdana odločba Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Mestošt. ... z dne 10.09.1959 (prav: odločba Občinskega ljudskega odbora Ljubljana - Center, Komisije za nacionalizacijo št. ... z dne 10.09.1959). Tako gre za pravno podlago iz 3. člnena Zden, jugoslovansko državljanstvo upravičenke ob podržavljenju (1. odstavek 9. člena tega zakona) pa je razvidno iz potrdila Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana z dne 15.12.1992. Morebitna izplačana odškodnina, ki je bila (za celotno stavbo) določena v znesku 453.240,00 din v skladu z navedeno uredbo, se po 1. odstavku 72. člena ZDen ne bi mogla upoštevati.

Nepremičnine, navedene v izreku te odločbe, so sedaj v zemljiški knjigi vpisane na Občino Ljubljana Center, katere pravna naslednica je Mestna občina Ljubljana in je tudi v premoženju le-te. Po 51. členu ZDen je zavezanec za vrnitev premoženja pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencu. Tako je zavezanec za vrnitev premoženja Mestna občina Ljubljana. V skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZDen se sprememba zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti izvede po pravnomočnosti te odločbe. S to odločbo je v skladu z 215. členom ZUP odločeno le o vrnitvi dela stavbe, o preostalem delu zahteve pa bo izdana posebna delna odločba.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je odločitev tožene stranke preuranjena in nezakonita. Po 100. členu Zakona o lokalni samoupravi morajo novonastale občine do 01.09.1995 skleniti pisni sporazum o delitvi premoženja. V primeru, da tega sporazuma ne bodo sklenile, bo o delitvi premoženja odločala arbitraža oziroma v tretji fazi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Novonastale občine še vedno niso sklenile sporazuma, zato se točno ne ve, katero premoženje pripada novonastalim občinam. Zato tožeča stranka ne more izročiti nepremičnine, katere nima v lasti. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Upravičenka kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu je urgirala rešitev spora, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi izpodbijane odločbe, tožbe in podatkov poslanih upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da tožbeni ugovori niso utemeljeni. Ker nova Mestna občina ljubljana po 4. točki 3. člena Zakona o ustanovitvi občin (ZUO, Uradni list RS, št. 60/94 in 73-269/94-odločba US) zajema vse območje Ljubljane in s tem tudi območje prejšnje Občine Ljubljana Center, je torej celotno območje prejšnje občine prešlo v novo občino, s tem pa tudi podržavljeno nepremično premoženje, za katerega je tožeča stranka v izpodbijani delni odločbi tožene stranke določena kot zavezanka za vrnitev na podlagi 1. odstavka 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 -odločba US, 13-603/93-odločba US, 31/93 in 24-1157/95-odločba US). Zato za tako premoženje tožeča stranka kot nova občina nima podlage (niti nima s kom) skleniti sporazuma o delitvi premoženja po 100. členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/93 in 14/95). Poleg tega tožeča stranka ne zatrjuje in tudi iz podatkov poslanih upravnih spisov ni razvidno, da bi katera druga prejšnja ljubljanska občina imela kakšna soinvestitorska vlaganja v nepremičnine, ki so predmet vračanja v tej zadevi. Zaradi tega in glede na naravo premoženja (je predmet denacionalizacijskega postopka), to ni premoženje, ki je lahko predmet sporazumevanja po 100. členu ZLS. Zato je tožena stranka pravilno odločila.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.