Jedro

Potne listine se izdajajo po teritorialnem načelu glede na prebivališče prosilca na predpisanih obrazcih. Na območjih, določenih z zakonom, kjer avtohtono živijo skupaj s pripadniki slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, se potne listine izdajajo na obrazcih, natisnjenih v slovenščini, angleščini in francoščini ter tudi italijanščini oziroma madžarščini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.4.2004, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 6.3.2002. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da se ne ugodi tožničini vlogi za izdajo potnega lista v slovenskem, angleškem in francoskem jeziku, ker se po 13. v zvezi s 6. členom Zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (ZPLD-1, Uradni list RS, št. 65/00) na območjih, določenih z zakonom, kjer avtohtono skupaj s pripadniki slovenskega naroda živijo tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, potni listi izdajajo tudi v italijanščini ali madžarščini.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, pri tem razlogov ni ponavljalo, temveč se je nanje sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Iz razlogov, iz katerih je že tožena stranka zavrnila pritožbo, je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki so bili ponovitev pritožbenih ugovorov v upravnem postopku. Iz istih razlogov je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da so bile tožnici v tem primeru kršene ustavne pravice.

Tožnica vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo. Navaja, da tudi sodišče ne upošteva tega, kar je napisalo v sodbi, namreč, da morajo biti imena krajev, naselij in ulic izpisana dvojezično, saj iz pisma, ki ga je prejela, to ni razvidno, ker njen naslov ni napisan v obeh jezikih. Če je postopek zaslišanja v upravnem postopku bil pravilno voden, obstaja o tem tudi zapisnik, in tega bi želela videti, saj ji po zaslišanju ni bil posredovan in tudi pozneje ne. Strinja se, da so obrazci za izdajo potnih listin, ki se jih dobi na upravni enoti, napisani dvojezično, saj so namenjeni vsem, ki prebivajo na dvojezičnem območju. Strinja se tudi, da morajo državni organi pri izpisu imen, krajev, naselij in ulic, upoštevati dvojezičnost, kar pa na njeni upravni enoti ne upoštevajo, kar dokazuje z vabili. Zato naj sodišče ne trdi, da je bil postopek pravilno izpeljan in da je tožena stranka pravilno odločila, če se sama določenih pravil oziroma zakonov ne drži. Potni list je osebni dokument in ne obrazec, to pa pomeni, da je to njen dokument, pripada samo njej, zanj pa je tudi plačala ustrezno upravno takso. Zato meni, da so ji bile kršene ustavne pravice oziroma so ji bile nezakonito omejene, saj morajo biti zakoni oziroma drugi akti v skladu z ustavo. Ker dobi katerikoli drugi upravni akt v slovenskem jeziku, bi ji tudi potni list, kot tudi drugim državljanom Republike Slovenije, pripadal v taki obliki, kot drugim v Republiki Sloveniji, razen, da so v njem dvojezično napisani naslovi. V nasprotnem primeru nima enakih pravic kot drugi državljani Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da se je tožnica sicer odzvala vabilu na zaslišanje, ni pa želela podati nobene izjave oziroma biti zaslišana. Zato je o tem uradna oseba napravila uradni zaznamek, ki je v spisu prve stopnje, kar je v skladu s 74. členom ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). O uradnih zaznamkih pa upravni organ strank ni dolžan obveščati, pač pa se lahko stranka s takimi zaznamki seznani s pregledovanje spisov na podlagi 82. člena ZUP. Zato zavrača tožničine očitke o nepravilnem vodenju postopka na prvi stopnji. Zavrača tudi pritožbene navedbe, da je bil v vabilih, na katera se sklicuje tožnica, napačno uporabljen 62. člen ZUP glede uporabe jezika. V skladu s to določbo se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku, v njem se pišejo tudi odločbe, z izjemo na območju občin, kjer sta uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne, oziroma če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom.

Zastopnik javnega interesa odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče, tudi sklicujoč se na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS), navedlo utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, da teh razlogov v tej sodbi ni treba ponavljati. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja: V 6. členu ZPLD-1 je predpisano teritorialno načelo pri izdajanju potnih listin. To pa pomeni, da potni list izda upravna enota, na območju katere ima prosilec stalno prebivališče. Potni listi se izdajajo na obrazcih, ki so predpisani s pravilnikom. Navedeni obrazci se po določbi 13. člena ZPLD-1 tiskajo v slovenščini, angleščini in francoščini, na območjih, določenih z zakonom, kjer avtohtono živijo skupaj s pripadniki slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, pa tudi v italijanščini ali madžarščini.

Teritorialno načelo pri izdajanju potnih listin zavezuje tako stranke kot upravni organ. To pomeni, da mora stranka vlogo za izdajo potnega lista vložiti pri upravni enoti po sedežu svojega stalnega prebivališča, za organ pa, da izda potno listino na obrazcu, ki velja za določeno območje.

Ker tožnica izhaja z območja, določenega z zakonom, kjer avtohtono živijo skupaj s pripadniki slovenskega naroda tudi pripadniki madžarske narodnosti, se ji glede na 13. člen ZPLD-1 potni list lahko izda le na obrazcu, ki je za to območje predpisan, to pa je na obrazcu, ki poleg navedb rubrik v slovenščini, angleščini in francoščini vsebuje tudi navedbe v madžarščini. S tem pa njena ustavna pravica do enakosti pred zakonom tudi po presoji pritožbenega sodišča ni kršena.

V 11. členu Ustave Republike Slovenije je namreč določeno, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Izvedbo te določbe Ustave RS za področje izdajanja potnih listin vsebuje ZPLD-1, zato v teh primerih glede uporabe jezika v potnih listinah ni mogoče upoštevati določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki kot splošen zakon določa uporabo jezika v upravnem postopku v vseh upravnih zadevah, razen tistih, kjer je z zakonom to vprašanje urejeno drugače. Na odločitev o stvari ne vpliva tožničino sklicevanje na to, da so bile v obravnavanem primeru kršene določbe ZUP glede uporabe jezika narodnosti, zlasti glede izpisovanja imen, krajev in ulic v obeh jezikih v vabilih.

Ker je uporaba jezika narodne skupnosti z ustavo, ZUP in ZPLD-1 vezana le na organe, ki poslujejo na območju, kjer ta narodna skupnost avtohtono prebiva, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede uporabe jezika narodne skupnosti v prvostopni sodbi. Upravno sodišče Republike Slovenije namreč nima sedeža na območju avtohtonega prebivanja madžarske narodne skupnosti in zato tudi v ZUS ali katerem drugem postopkovnem predpisu ni določb glede uporabe jezika narodnosti v sodbah upravnega sodišča in tudi ne v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so bila kršena pravila postopka ker ni bil napravljen zapisnik oziroma ni bila seznanjena in tudi ni prejela zapisnika o svojem zaslišanju. V upravnih spisih prve stopnje je uradni zaznamek z dne 1.3.2002, iz katerega izhaja, da se je tožnica sicer odzvala vabilu na zaslišanje v zvezi z izdajo potnega lista, da pa je izjavila, da ne želi podati nobenih izjav, niti ni želela biti zaslišana in seznanjena s pravno podlago za izdajo potne listine. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ ravnal v skladu s 74. členom ZUP, ko o tem ni napravil zapisnika, temveč le uradni zaznamek. Teh pa stranke ne podpišejo in se jim ne vročajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.