Jedro

Kršitev zakona bi bila lahko podana zaradi neizreka pogojne obsodbe le, če bi sodišče najprej ugotovilo, da so podani prav vsi pogoji za izrek pogojne obsodbe, potem pa bi izreklo kazen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan kot stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti plačati povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 25.3.2004, M.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu zanj izreklo kazen eno leto zapora, v katero je vštelo čas pridržanja. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je bilo obsojencu vzeto zaseženo mamilo, plačila stroškov pa ga je sodišče oprostilo.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.4.2005, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo z uporabo omilitvenih določil na osem mesecev zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenju Višjemu sodišču v Kopru ali Okrožnemu sodišču v Kopru. Poleg tega tudi predlaga, da Vrhovno sodišče zadrži izvršitev kazenske sankcije.

V obrazložitvi zahteve vložnik poudarja, da je obsojenec dejanje storil zaradi slabega finančnega položaja, da se ni imel namena ukvarjati s prodajo konoplje in še bolj podrobno navaja motive, ki so vplivali na njegovo odločitev, da je prevažal mamilo. Nadalje navaja, da obsojenec ni vedel, kakšno količino konoplje prevaža in posebej poudarja, da bi za prevoz prejel le 200.000 SIT. Po mnenju vložnika je zato vprašljivo, ali se je obsojenec v celoti zavedal objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki se mu očita.

Vložnik še meni, da obsojencu kazenska sankcija ni bila pravilno izrečena, saj bi prvo in drugostopenjsko sodišče morali uporabiti določbe o pogojni obsodbi, ker so bili za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa 51. člen KZ. S tem v zvezi navaja okoliščine, ki po njegovem utemeljujejo pozitivno prognozo, ki bi narekovala izrek navedene opozorilne sankcije in ponovno poudarja, da obsojencu količina mamila, ki ga je prevažal, ni bila natančno znana. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da motiv storitve kaznivega dejanja ne more biti olajševalna okoliščina in v zvezi s tem pojasnjuje razmere, v katerih je bila v času storitve kaznivega dejanja obsojenčeva mati, ki ji je želel pomagati. Zatrjuje, da obsojenec ni imel namena preprodajati mamilo niti ga razpečevati, še manj omogočati uživati prepovedane substance. Opozarja, da je obsojenec težek bolnik in se v zvezi s tem sklicuje na navedbe v pritožbi in takrat priloženo zdravniško dokumentacijo in ponovno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obsojencu namesto kazni izreče sankcija opominjevalne narave.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP. V odgovoru ugotavlja, da zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede zavedanja obsojenca o subjektivnih in objektivnih znakih kaznivega dejanja oziroma sodišču očita napačne zaključke glede okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo in na osnovi katerih je potem napravilo zaključke o namenu obsojenca oziroma o njegovi zavesti glede znakov kaznivega dejanja.

Državni tožilec še ugotavlja, da vložnik sicer zatrjuje, da sodišče ni pravilno uporabilo zakona, ker je izreklo kazen zapora, čeprav so obstajali pogoji, da se obsojencu izreče pogojna obsodba po členu 51 KZ, vendar pa v resnici izpodbija razloge, iz katerih je sodišče izreklo kazen osem mesecev zapora. Sodišče pri tem ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Ker je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ker ni podana kršitev zakona, ki jo vložnik uveljavlja, državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Motiv, iz katerega se je obsojenec odločil za inkriminirano ravnanje, za sam obstoj kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, ni relevanten. Zatrjevanje, da je želel zaslužiti 200.000 SIT, kar naj bi kazalo, da ni mogel vedeti, da gre za prevoz večje količine mamil, naj bi dokazovalo, da se obsojenec ni v celoti zavedal vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, storjenega s tem, da je preko mednarodnega mejnega prehoda S. v Slovenijo pripeljal 16.795 g marihuane. Vložnik s tem izpodbija pravilnost dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, to pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP izključeno.

5. Sodišče lahko izreče pogojno obsodbo namesto kazni, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 51. člen KZ. Izrek pogojne obsodbe torej ni obligatoren, ampak je fakultativen. Sodišče lahko izreče pogojno obsodbo kadar oceni, da storilec ne bo več ponavljal kaznivega dejanja. Izrek pogojne obsodbe je odvisen od ugodne prognoze storilčevega bodočega vedenja, pri čemer sodišče upošteva predvsem: a) osebnost storilca, b) njegovo prejšnje življenje, c) obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju, d) stopnjo kazenske odgovornosti in e) druge okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje.

V obravnavanem primeru tako sodišče prve kot druge stopnje nista sprejeli ocene, da obsojenec ne bo več ponavljal kaznivega dejanja, četudi se mu ne izreče kazen. Kolikor vložnik v tem vidi napako sodbe, uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni pa zato, ker obsojencu ni bila izrečena pogojna obsodba, podana kršitev zakona. Ta bi bila lahko podana zaradi neizreka pogojne obsodbe le, če bi sodišče najprej ugotovilo, da so podani prav vsi pogoji za izrek pogojne obsodbe, potem pa bi izreklo kazen.

6. Vložnik z vprašanji v zvezi z izrečeno kaznijo, pri kateri je višje sodišče kot obteževalno upoštevalo predvsem veliko količino mamila, znova uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko zatrjuje, da obsojencu količina mamila ni bila natančno znana, hkrati pa izpodbija tudi primernost izrečene kazni. Pri tem je treba ugotoviti, da niti pravilnost dejanskega stanja niti primernost kazni nista razloga, iz katerih bi bilo mogoče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočno sodbo. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi: 1. kršitve kazenskega zakona; 2. bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3. drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi odločbe o kazni med izrecno naštetimi razlogi torej ni navedeno. V 2. odstavku 420. člena ZKP pa je posebej izključena možnost vložiti zahtevo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz navedenih razlogov ni bilo mogoče upoštevati vložnikovih navedb in ugovorov v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejstev in okoliščin pri odmeri kazni in njegovih ocen o neprimernosti izrečene kazni.

Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ni ocenilo, da bi bilo pred odločitvijo o njej potrebno izvršitev pravnomočne sodbe prekiniti.

7. Izrek o stroških temelji na določilih 6. točke 2. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena ter 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila obsojencu določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer.