Jedro

V zvezi z izvajanjem revizije o zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče v celoti strinja s tem, da pride tožnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega OZ). Toda vse navedeno pri doslej uveljavljeni sodni praksi ni učinkovalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. V 189. členu ZOR, ki opredeljuje obseg povrnitve gmotne škode in se uporablja tudi za nepremoženjsko škodo, je v drugem odstavku predpisano, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Zakon kaj drugega ne odreja. To določilo je povzročilo, da je v času naglo naraščajoče inflacije in hiperinflacije prišlo do spremembe dotlej uveljavljene sodne prakse, ker so bile obresti daleč pomembnejše od glavnice in so porušile vsa vrednostna razmerja.

Tudi po letu 1993, ko zakonodajalec kljub poteku roka iz Ustavnega zakona za izvedbo Ustave (UZIUS, Ur. l. RS, št. 33/91-I) ni sprejel ustrezne obligacijske zakonodaje, sodišča niso spremenila sodne prakse, vse do uveljavitve OZ in Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/95 in ZPOMZO - A, Ur. l. RS, št. 109/2001). Tako je pričakovati, da bodo sodišča ob uzakonjeni 8-odstotni obrestni meri zamudnih obresti (začasno sicer 13,5-odstotni obrestni meri) in prenehanju obrestovanja, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico, od 1.1.2002 dalje spet priznavala zamudne obresti za denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve terjatve dalje. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred tem datumom pa ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni in je bilo v zvezi s tem tudi sprejeto načelno pravno mnenje na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002, vendar pa je treba upoštevati, da je sporov, v katerih oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo veliko, njihova obravnava pa je v različnih fazah sodnega (ali izvensodnega) postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 3.725.629 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.650.000 tolarjev od izdaje sodbe dne 24.12.1999 do plačila in od odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 75.629 tolarjev od zapadlosti posameznih zneskov, kot so navedeni v prvem odstavku izreka sodbe. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 07.10.1995, da je zaradi tega utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo in da je zanjo odgovorna tožena stranka, pri kateri je imel povzročitelj nesreče Z. G. zavarovano odgovornost za svoje vozilo. Sodišče je tožnici prisodilo za premoženjsko škodo 75.629 tolarjev z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov; za nepremoženjsko škodo pa ji je prisodilo 3.650.000 tolarjev in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.300.000 tolarjev, za strah 250.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.000.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 tolarjev. Tožničin primarni tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo, prav tako sekundarni tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki presega prisojene zneske. Po pritožbi tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov proti zavrnilnemu delu sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej povzema tožničino trpljenje, ki ga je ugotovil izvedenec primarij R. P., dr. med. in trdi, da bi moralo sodišče prisoditi pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.500.000 tolarjev, za strah 550.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.450.000 tolarjev in zaradi skaženosti 150.000 tolarjev. Nato sodiščema prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker nista razložili ali nista razumljivo obrazložili, kako sta upoštevali pretek časa od nastanka škode do odmere odškodnine. Sledi očitek, da je bilo kršeno ustavno načelo pravice do enakega varstva pred zakonom in da zlasti pritožbeno sodišče sledi "revoluciji zniževanja odškodnin, ki jo v zadnjem času izvaja Vrhovno sodišče". Navaja dva primera iz sodne prakse, za katera priznava določene razlike v dejanskih okoliščinah, vendar meni, da je bila priznana višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Zlasti se huduje nad razlogi sodbe pritožbenega sodišča, češ da je bila tožnici prisojena celo previsoka odškodnina. Meni, da ni ustrezne pravne varnosti, da se Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklicuje na "primerljivost odškodnin" in razlaga sodbe s splošnimi argumenti ter zahteva, naj sodiče navede primere, ki so po njegovem mnenju primerljivi s tožničinimi. Meni, da odškodnine niso več na "spodobni ravni". Od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zahteva razlago, zakaj je v zadevi II Ips 312/98 razsodilo, da v primeru iz 919. člena ZOR oškodovancu pripadajo zamudne obresti in zakaj v danem primeru ni naložilo zavarovalnici dokaznega bremena, da ni prišla v zamudo (kar je uzakonjeno v prvem odstavku 154. člena ZOR). Tožničina pooblaščenca navajata načelno pravno mnenje iz Bugojna, po katerem se pri odmeri odškodnine upošteva čas od nastanka škode do odmere odškodnine in negirata zapis v utemeljitvi višjega sodišča, da je tožnica čakala na odmero satisfakcije dve leti in pet mesecev. Po njunem je čakala od 07.10.1995 do 24.12.1999, to je štiri leta dva meseca in sedemnajst dni. Trdita še, da bi tožena stranka morala izplačati vsaj akontacijo odškodnine in naštevata ugodnosti, ki si jih privoščijo delavci tožene stranke.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta vse sestavine, ki so predpisane v 324. ali 360. členu ZPP. Obrazložitvi sodb vsebujeta vse tiste navedbe o dejstvih in predpise, na katere se opirata, na druge razloge, ki se zdijo pravdni stranki sicer pomembni, a niso odločilnega pomena, pa sodišči nista dolžni odgovarjati. Pretek časa od samega nastanka škode do trenutka, ko sodišče odmeri pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni pravno relevanten, kajti škoda, ki jo je pretrpela ali jo bo še trpela tožeča stranka, se odmerja po 189. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) in mora biti enaka, ne glede na potek časa od nastanka škode, do sodbe.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialnopravne predpise, ko sta se po 200. in 203. členu ZOR odločili, da tožnici pripada denarna odškodnina za vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpela. Pravni standard pravične odškodnine sta prilagodili družbenim razmeram v Republiki Sloveniji in tožničini škodi. Očitek, češ da sta kršili ustavno pravico do enakega varstva pred zakonom, ni utemeljen, saj sta sodišči pravilno ugotovili, katere oblike nepremoženjske škode je pretrpela, nato pa sta individualizirali obseg njenega trpljenja. Individualizacija je pomembna zato, ker ljudje ne čutimo enako in se različno odzivamo na bolečino in na tuje okolje, zlasti velike razlike med ljudmi pa se kažejo pri duševnih posledicah zaradi poškodbe. Te se lahko odražajo kot strah ali kot duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so močno odvisne od posameznega oškodovanca in od njegovega načina življenja. Zato je subjektivno občutenje posameznika bistveno za pravno presojo, kakšna je pravična denarna odškodnina. Ta presoja poteka v dveh fazah. Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je o določitvi razpona, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste. Pri tem se kaže, kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa imajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja in so na razpolago na različnih nosilcih, pa naj gre za računalniško evidenco ali za knjižno izdajo. Ožja individualizacija pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev višine odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin. Pri tem se revizija neutemeljeno sklicuje na posamezne sodbe, ker Vrhovno sodišče Republike Slovenije upošteva sodno prakso z območja celotne države in ožjo individualizacijo.

Tožničino trpljenje sta sodišči prve in druge stopnje dovolj natančno pretehtali in ga na ugotovljeno dejansko stanje tudi primerno ovrednotili.

V zvezi z izvajanjem revizije o zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče v celoti strinja s tem, da pride tožnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, OZ, UR. l. RS, št. 83/01). Toda vse navedeno pri doslej uveljavljani sodni praksi ni učinkovalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. Ni mogoče trditi, da argumenti, ki jih ponuja revizija in njena zahteva po plačilu akontacije za prestano škodo, niso strokovno utemeljeni in prepričljivi, vendar uveljavljene sodne prakse do 1.1.2002 niso uspeli spremeniti.

V 189. členu ZOR, ki opredeljuje obseg povrnitve gmotne škode in se uporablja tudi za nepremoženjsko škodo, je v drugem odstavku predpisano, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Zakon kaj drugega ne odreja. To določilo je povzročilo, da je v času naglo naraščajoče inflacije in hiperinflacije prišlo do spremembe dotlej uveljavljene sodne prakse, ker so bile obresti daleč pomembnejše od glavnice in so porušile vsa vrednostna razmerja. Tedaj so predstavniki zveznega sodišča, republiških sodišč in pokrajinskih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča na skupni seji dne 25.1.1997 v Bugojnem sprejeli stališče, ki ga omenja revizija, ki pa danes ne zavezuje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa, ki se po osamosvojitvi Slovenije ni spremenila, saj je bila tedaj še vedno visoka inflacija. Tudi po letu 1993, ko zakonodajalec kljub poteku roka iz Ustavnega zakona za izvedbo Ustave (UZIUS, Ur. l. RS, št. 33/91-I) ni sprejel ustrezne obligacijske zakonodaje, sodišča niso spremenila sodne prakse, vse do uveljavitve OZ in Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/95 in ZPOMZO - A, Ur. l. RS, št. 109/2001). Tako je pričakovati, da bodo sodišča ob uzakonjeni 8-odstotni obrestni meri zamudnih obresti (začasno sicer 13,5-odstotni obrestni meri) in prenehanju obrestovanja, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico, od 01.01.2002 dalje spet priznavala zamudne obresti za denarne terjatve za nepremoženjsko škdodo od uveljavitve terjatve dalje.

Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred tem datumom pa ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni in je bilo v zvezi s tem tudi sprejeto načelno pravno mnenje na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.06.2002, vendar pa je treba upoštevati, da je sporov, v katerih oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo veliko, njihova obravnava pa je v različnih fazah sodnega (ali izvensodnega) postopka. Zato dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v določenem in posamičnem primeru, v katerem revident izrazi svoje nestrinjanje z ustaljeno razlago zakonskih določil, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. II Ips 312/98 tožnici ne da željenega razultata in to iz dveh razlogov: najprej zato, ker je šlo v navedenem primeru za izključno pogodbeno zavarovanje odgovornosti podjetja in presojo razmerja po 919. členu ZOR, konkretni primer tožnice pa temelji na predpisih, ki zahtevajo obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu. Zato je zavarovalnica v zadevi II Ips 312/98 uveljavila v pogodbi določeno omejitev zavarovalne vsote. Drugi razlog pa je v tem, da izkazanost obstoja zgolj ene sodbe, v kateri je sodišče zavzelo drugačno pravno stališče, še ne izkazuje utečene in enotne sodne prakse, pa čeprav gre za sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zato je sodišče zavrnilo revizijo po 378. členu ZPP. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).