Jedro

Toženo stranko pri uporabi materialnih predpisov pri odločanju veže načelo zakonitosti, določeno v prvem odstavku 6. člena ZUP. V skladu s tem načelom je upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve vloge.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano točko 6 izreka obravnavane odločbe je Eko Sklad, Slovenski okoljski javni sklad, zavrnil vlogo tožnika 36001-29/2014 za dodelitev nepovratne finančne spodbude v delu, ki se nanaša na ukrep B javnega poziva tožene stranke 24SUB-OB14 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinke stanovanjskih stavb, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 15/14 (v nadaljevanju: javni poziv). Gre za investicijo tožnika za vgradnjo centralnega ogrevanja na lesno biomaso v stanovanjski stavbi z naslovom …, ki se nahaja na parceli št. 509/1, k.o. … na območju Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: MOL), torej na lokaciji, kjer je kot prednostni način ogrevanja določen plin.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu, ki se nanaša na ukrep B predmetnega javnega poziva (točka 6 izreka izpodbijane odločbe) nepravilna in nezakonita. Tožnik je 3. 3. 2014 vložil vlogo na obravnavani javni poziv in nato 8. 5. 2014 še dopolnjeno vlogo. Po izvedeni dopolnitvi vloge je tožena stranka tožniku predlagala, naj začne izvajati investicijska dela. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka kot razlog zavrnitve vloge tožnika v delu, ki se nanaša na ukrep pod točko B javnega poziva navedla Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 24/14 z dne 4. 4. 2014, v nadaljevanju: Odlok MOL), ki pa ga je uporabila za nazaj. Po objavi predmetnega javnega poziva in po oddaji dopolnitve vloge vse do zaključka investicije pa tožena stranka tožnika ni obvestila o spremenjenih okoliščinah javnega poziva. Dokumentacijo o zaključku investicije je tožnik oddal 22. 4. 2014. Nato pa je 25. 5. 2014 prejel izpodbijano odločbo, ki v točki 6 izreka zavrača vlogo tožnika na predmetni javni poziv v delu, ki se nanaša na točko B javnega poziva, ker se stanovanjski objekt nahaja na lokaciji, kjer je kot prednostni način ogrevanja z Odlokom MOL, ki je začel veljati 5. 4. 2014, določen plin. Odlok MOL tako v času objave predmetnega javnega poziva (28. 2. 2014) še ni veljal. Gre za nezakonito upoštevanje Odloka MOL za nazaj. Če bi pred objavo predmetnega javnega poziva tožnik za Odlok MOL vedel, se nebi odločil za investicijo. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da točko 6 izreka izpodbijane odločbe odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru tožbo navaja, da se je tožnik prijavil na predmetni javni poziv in navedel, da bo naložba izvedena v stanovanjski stavbi z naslovom: …, ki se nahaja na parceli št. 509/1, k.o. … na območju MOL. Iz četrtega odstavka razdelka B predmetnega javnega poziva pa izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje kurilne naprave ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Tožena stranka se sklicuje na Odlok MOL, ki določa v posameznih delih MOL prednostni način ogrevanja in zaradi katerega ni bilo mogoče tožniku podeliti zaprošene nepovratne finančne spodbude navedene v točki B predmetnega javnega poziva. Navaja 2. člen in 4. člen Odloka MOL. Ker se predmetna nepremičnina tožnika nahaja na območju, kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, nepovratna finančna spodbuda tožniku ne more biti dodeljena. Določba 6. člena Splošnih pogojev poslovanja Eko sklada, slovenskega okoljskega sklada (v nadaljevanju: Splošni pogoji poslovanja) določa subsidiarno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožnik šele z izdajo odločbe pridobi pravico do nepovratne finančne spodbude in ne z oddajo vloge na predmetni javni poziv. Tožena stranka ni kršila določb postopka. Javni poziv je bil tudi v skladu z določbo 12. člena Splošnih pogojev poslovanja, saj so bili pogoji iz četrtega odstavka razdelka B predmetnega javnega poziva povsem jasno določeni. Za odločanje mora upravni organ uporabiti materialni predpis, ki velja v času odločanja, saj ga veže načelo zakonitosti iz 120. člena Ustave RS. Predmetni javni poziv pa je že od objave dalje (28. 2. 1014) v četrtem odstavku razdelka B določal, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo kurilne naprave na lesno biomaso na območju s sprejetim odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, kolikor občinski upravni akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Tako se javni poziv ni v ničemer spremenil. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS U 1133/93-8 z dne 20. 12. 1994. V danem primeru tudi ne gre za retroaktivno uporabo predpisa. Tožena stranka je tudi spoštovala 90 dnevni rok za izdajo odločbe (10. člen Splošnih pogojev poslovanja), saj je odločbo izdala 19. 5. 2014, tožnik pa je vložil popolno vlogo šele 11. 3. 2014. Tožena stranka navaja 13. člen Splošnih pogojev poslovanja ter drugi odstavek 8. točke javnega poziva. Zavrača tudi tožbene ugovore, da je bila investicija tožnika ob začetku veljavnosti Odloka MOL 5. 4. 2014 že zaključena, saj navedeno ne izhaja iz računa izvajalca 117/14, kjer je kot datum izvedbe storitve naveden 12. 4. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da tožena stranka ne bi smela upoštevati Odloka MOL v predmetnem javnem pozivu. Morala bi upoštevati, da spremenjeni pogoji učinkujejo šele po uveljavitvi Odloka MOL. Tožena stranka pa sama navaja, da je Odlok MOL začel veljati 5. 4. 2014. Tožnik je vlogo na predmetni javni poziv oddal 3. 3. 2014 in 11. 3. 2014 vlogo dopolnil. Iz poziva na dopolnitev vloge pa tudi ni razvidnega nobenega pogoja glede kakovosti zraka na območju MOL. Tožnik je izvajalca plačal 18. 4. 2014 in podal 24. 4. 2014 izjavo o zaključku del. V tem času pa tudi ni prejel nobenega obvestila tožene stranke o spremembi pogojev financiranja. Če bi za Odlok MOL tožnik vedel, ne bi izvedel te investicije.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka navaja, da je res tožnika pozvala k dopolnitvi vloge, vendar ne v delu, ki se nanaša na točko B predmetnega javnega poziva. Sklicuje se na prvi odstavek 67. člena ZUP. Ugovor tožnika, da v pozivu tožene stranke k dopolnitvi vloge Odlok MOL ni naveden, za odločitev ni relevanten. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da ga je tožena stranka napotila, naj začne z investicijskimi deli, pri čemer se sklicuje na sedmi odstavek točke 4 javnega poziva. Nerelevanten pa je tudi ugovor tožnika, da če bi vedel za Odlok MOL z investicijskimi deli ne bi pričel. Tožnik šele z izdajo odločbe o financiranju pridobi pravico do nepovratne finančne spodbude.

Tožnik v drugi pripravljalni vlogi navaja, da je 2. 3. 2014 pravočasno vložil vso potrebno dokumentacijo za pridobitev nepovratne finančne spodbude na podlagi predmetnega javnega poziva. Po dopolnitvi vloge 5. 3. 2014 je bila ta popolna. Tožena stranka je nato tožnika napotila, naj investicijo prične izvajati. Če dokumentacija ne bi bila popolna, tožnik tudi ne bi dobil finančnih sredstev iz ukrepa pod točko C predmetnega javnega poziva. Pred dokončanjem investicije pa tudi ni možno določiti točne vrednosti investicije. Bistveno je, da je bila vloga tožnika v delu, ki se nanaša na točko B javnega poziva zavrnjena zaradi uveljavitve Odloka MOL, ki pa je pričel veljati šele 5. 4. 2014, ko je bila investicija tožnika že dokončana.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je obravnavana odločba v izpodbijanem delu (točka 6 izreka) pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporna odločitev tožene stranke, da se predmetna vloga tožnika na obravnavani javni poziv zavrne v delu, ki se nanaša na točko B javnega poziva, ter da se spodbuda v obliki nepovratnih finančnih sredstev za izvedbo ukrepa B – vgradnja kurilne naprave za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na lesno biomaso, tožniku ne dodeli. Iz četrtega odstavka razdelka B točke predmetnega javnega poziva nesporno izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje kurilne naprave na območju s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Med strankama tudi ni sporno, da gre v predmetni zadevi za tovrstno investicijo v stanovanjski objekt tožnika z naslovom …, ki se nahaja na parceli št. 509/1, k.o. … in ki leži na območju MOL (v nadaljevanju predmetna nepremičnina). Prav tako tudi ni sporno, da Odlok MOL za območje MOL, kjer leži predmetna nepremičnina tožnika, določa kot prednostni drugačen način ogrevanja in ne ogrevanje na lesno biomaso. Tako v danem primeru ni sporno ugotovljeno dejansko stanje, marveč je sporna uporaba materialnega prava.

Tožnik toženi stranki zlasti očita retroaktivno uporabo določb Odloka MOL, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 24 z dne 4. 4. 2014. V skladu z določbo 14. člena tega odloka je stopil v veljavo naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, torej 5. 4. 2014, kot to pravilno navajata obe stranki. Da Odlok MOL predstavlja predpis lokalne skupnosti in sicer Mestne občine Ljubljana, prav tako ni sporno. Iz četrtega odstavka razdelka B predmetnega javnega poziva izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za vgradnje kurilne naprave za centralno ogrevanje na lesno biomaso ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Po presoji sodišča so bili pogoji in ovire za dodelitev nepovratnih finančnih sredstev v predmetnem javnem pozivu povsem jasno in določno navedeni. Kot to pravilno navaja tožena stranka, jo pri uporabi materialnih predpisov pri odločanju veže načelo zakonitosti, določeno v prvem odstavku 6. člena ZUP. V skladu z načelom zakonitosti je upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve vloge. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je 19. 5. 2014, ko je bila izdana izpodbijana odločba, Odlok MOL že stopil v veljavo (5. 4. 2014). V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge (v danem primeru popolne vloge 11. 3. 2014), s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve. Nasprotno, uporaba veljavnega predpisa je odraz temeljnega načela zakonitosti. Enako stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse tako Upravnega sodišča RS, kot tudi Vrhovnega sodišča RS (glej sodbe IU 481/2011, X Ips 1278/2005, X Ips 1642/2006). Glede na predhodno navedeno po presoji sodišča v predmetni zadevi ne gre za uporabo predpisa lokalne skupnosti za nazaj oz. za retroaktivno uporabo predpisa, kot to ugovarja tožnik (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS U 1133/93-8 z dne 20. 10. 1994). Tako v danem primeru ne gre za kršitev določbe 155. člena Ustave RS oz. načela prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Tudi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po stanju na dan izdaje odločbe. Tako ne gre slediti predlogu tožnika, da so za predmetno zadevo glede na okoliščine primera odločujoči predpisi, ki so veljali na dan oddaje vloge tožnika na predmetni javni poziv.

Tožena stranka v predmetni zadevi tudi ni kršila določbo 10. člena Splošnih pogojev poslovanja, saj je izdala izpodbijano odločbo 19. 5. 2014, torej v okviru instrukcijskega 90 dnevnega roka.

Ugovor tožnika, da so po objavi predmetnega javnega poziva in vložitvi vloge tožnika na ta javni poziv nastale spremenjene okoliščine, o nastanku katerih bi morala tožena stranka tožnika obvestiti, je neutemeljen. Po presoji sodišča ne gre za naknadni nastanek spremenjenih okoliščin oz. pogojev predmetnega javnega poziva, kot to navaja tožnik. Iz besedila predmetnega javnega poziva, in sicer iz četrtega odstavka razdelka B predmetnega javnega poziva, jasno izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje kurilne naprave za centralno ogrevanje na lesno biomaso ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Odlok MOL pa je bil objavljen v Uradnem listu RS in je bilo tako v danem primeru spoštovano publicitetno načelo oz. načelo objave pravnih aktov (Objava v Uradnem listu RS, št. 24 z dne 4. 4. 2014). Glede na objavo Odloka MOL je bil tožnik z njim tudi seznanjen in tako po presoji sodišča ni obstajala zaveza tožene stranke, da mora o tem dejstvu seznaniti tožnika.

Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka, pridobi tožnik pravico do nepovratne finančne spodbude šele z ugodilno odločbo. Na pravilnost odločitve pa tudi ne vpliva ugotovitev, kdaj je tožnik začel in kdaj končal izvajati predmetna investicijska dela.

Glede na predhodno navedeno je tožena stranka pravilno upoštevala materialne predpise, ki so veljali v času odločanja oz. izdaje izpodbijane odločbe. Ker tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.