Jedro

Tožnici je ob dejstvu, da ji je bilo znano stanje pločnika (vedela je za obstoj diletacijske razpoke na pločniku po katerem je hodila praktično vsakodnevno) bila pri svoji hoji očitno nepazljiva, ko se je ob navedeno razpoko spotaknila in padla po pločniku. Pri tem pa tožnica ob taki hoji ni naletela na nobeno drugo oviro, pri čemer navedena diletacijska razpoka le v enem delu dosega višino 4 cm, sicer pa je nižja. Ob skrbni hoji bi tožnica lahko najbolj nevaren del navedene diletacijske razpoke obšla ali pa enostavno stopila preko razpoke. Ker pa je bila nepazljiva in s tem neskrbna, pa se je ob navedeno razpoko spotaknila in padla. Tako ravnanje tožnice pa po presoji pritožbenega sodišča narekuje deljeno odgovornost k nastanku škodnega dogodka po določbi prvega odstavka 171. člena OZ, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba v točki I izreka spremeni tako, da glasi: „Zahtevek tožeče stranke je po podlagi utemeljen do 6/10.“.

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je prvostopno sodišče pod točko I izreka odločilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna tožeči stranki za škodo, utrpelo v škodnem dogodku z dne 10. 3. 2009. V točki II izreka je nadalje odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka prvostopno sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi prvotno navaja, da ni podana krivdna odgovornost toženke, ker razpoka oziroma nivojsko odstopanje na pločniku na stiku mosta ne predstavlja takšne poškodbe javne površine zaradi katere bi bila zmanjšana funkcionalna uporaba pločnika in tako ne predstavlja nevarnosti za pešce. Nadalje pritožba prvostopnemu sodišču očita, da ni ugotovilo deljene odgovornosti, in sicer da tožnica z nepazljivo in neskrbno hojo po pločniku, katerega stanje je bilo znano, ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, padca po pločniku. V smeri neskrbnega ravnanja tožnice toženki tudi ni očitati, da je pavšalno trdila in dokazovala neskrbno hojo tožnice po pločniku. Nasprotno, tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je tožnici stanje pločnika bilo znano in takemu stanju pločnika ni prilagodila svoje hoje. Bila je nepazljiva in neskrbna pri hoji, zaradi česar se je ob razpoki očitno spotaknila in padla po pločniku. Sicer pa prvostopno sodišče v točki 17 in 18 razlogov navaja, da je tožnica prispevala k nastanku škodnega dogodka, kar pa je v nasprotju z izrekom sodbe. Navedeno nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da diletacijska razpoka na pločniku mostu čez reko D., ob katero se je pri hoji po pločniku spotaknila tožnica, ne predstavlja takšne ovire, da bi predstavljala nevarnost za pešce, in da jo iz tega razloga ni potrebno sanirati. Nasprotno, prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je navedena diletacijska razpoka takšne narave, da predstavlja nevarnost pri hoji pešcev po pločniku preko mostu, saj navedena diletacijska razpoka sega preko celega pločnika in v skrajni fazi dosega višino okrog 4 cm. Navedena razpoka oziroma diletacijski stik je stopničast in ostrorob, ne pa zaglajen, kot navaja tožena stranka. Takšen diletacijski stik (diletacijska razpoka) na pločniku preko mostu pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja nevarnost za pešce, ki hodijo po pločniku. Ob tako razpoko se namreč lahko pešec spotakne in pri tem pade po pločniku ter poškoduje, kot se je to zgodilo tožnici.

6. Iz razloga, ker tožena stranka kot vzdrževalec javnih površin v mestu M. navedene razpoke ni ustrezno sanirala in jo napravila za nenevarno za pešce ob hoji preko mostu, je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka je opustila dolžno skrbnost pri vzdrževanju navedenega pločnika, kot jo zavezuje Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Neutemeljena so pritožbena izvajanja da toženi stranki ni očitati krivdne odgovornosti za padec tožnice po pločniku in s tem povezane nastale škode.

7. Pritrditi je pritožbi, da je materialnopravno zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica ni soodgovorna za nastali škodni dogodek - padec po pločniku. V zvezi z zatrjevanjem sokrivde tožnice k nastalemu škodnemu dogodku je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bilo tožnici stanje pločnika dobro znano, ker je vsakodnevno hodila po pločniku. Tožnici je tako bila tudi znana diletacijska razpoka, ki se je nahajala na pločniku. Kljub tej vednosti se je tožnica očitno zaradi nepazljivosti in neskrbnosti spotaknila ob navedeni razpoki ter padla po pločniku. Da je tožnici bilo znano stanje pločnika, ker je po navedenem pločniku praktično hodila vsakodnevno, je povedala tudi sama tožnica. To pa pomeni, da trditve tožene stranke o vednosti tožnice o stanju pločnika držijo. Tako pa ima pritožba tudi prav, da je tožnici ob dejstvu, da ji je bilo znano stanje pločnika (vedela je za obstoj diletacijske razpoke na pločniku po katerem je hodila praktično vsakodnevno) bila pri svoji hoji očitno nepazljiva, ko se je ob navedeno razpoko spotaknila in padla po pločniku. Pri tem pa tožnica ob taki hoji ni naletela na nobeno drugo oviro, pri čemer navedena diletacijka razpoka le v enem delu dosega višino 4 cm, sicer pa je nižja. Ob skrbni hoji bi tožnica lahko najbolj nevaren del navedene diletacijske razpoke obšla ali pa enostavno stopila preko razpoke. Ker pa je bila nepazljiva in s tem neskrbna, pa se je ob navedeno razpoko spotaknila in padla. Tako ravnanje tožnice pa po presoji pritožbenega sodišča narekuje deljeno odgovornost k nastanku škodnega dogodka po določbi prvega odstavka 171. člena OZ, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 358. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zaradi narave vmesne sodbe pridrži za končno odločbo.