Jedro

Vsebino pogodb je treba upoštevati pri ugotavljanju upravičenega interesa predlagateljev in prve nasprotne udeleženke glede delitve nepremičnin v naravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v 2. odstavku (glede delitve stavbe na parceli št. 2826/28 k.o. V) in v 5. odstavku (glede stroškov postopka) točke I. in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepremičnini parc. št. 2826/18 in 445.S, vl. št. 1905. k.o. V., v solasti predlagateljev P. F. in S. F., vsakega do 360/1440 ter nasprotnih udeležencev J. M. do 59/720 ter M. K. C. (sedaj M.) do 602/1440 razdružilo na način, kot je navedeno v 1. do 4. odstavku točke I. izreka sklepa. Odločilo je o združitvi parcel, formiranju treh parcel, razdelitvi stavbe, ki stoji na parc. št. 2826/28 k.o. V. ter odločilo, da postane parc. št. 2826/29 k.o. V. izključna lastnina M. K. M. do celote, parc. št. 2826/30 k.o. V. pa solastnina predlagateljev S. F. in P. F., vsakega do ½ ter odločilo, da je nasprotna udeleženka M. K. M. dolžna najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa izplačati začasni zastopnici nasprotnega udeleženca J. M. vrednost njegovega deleža na nepremičninah, ki so predmet razdružitve in sicer znesek v višini 6.070,19 EUR, skupaj z obrestmi. Glede stroškov je odločilo, da je nasprotna udeleženka M. K. M. dolžna predlagateljema S. F. in P. F. nerazdelno povrniti del stroškov postopka v višini 290,40 EUR, predlagatelja skupaj ter nasprotna udeleženka M. K. M. pa plačati vsak po 1.034,37 EUR stroškov začasne zastopnice, vse v roku 15 dni ter v izrek (II.) povzelo še izdatek sodne poravnave.

Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja (podredno, za primer, da sodišče ne bi izdalo ne popravnega in ne dopolnilnega sklepa), zoper tisti del, v katerem ni odločeno, da podstrešje pripada njunemu delu stavbe oziroma podredno, kjer je odločeno, da podstrešje spada med skupne prostore, dele objekta in naprave ter glede odločitve o stroških postopka. Sodišče v izreku izpodbijanega sklepa podstrešja ni omenilo, čeprav podstrešje, ki je del nepremičnine, ki je predmet delitve v tem postopku, pripada predlagateljema in bi moralo sodišče to izrecno zapisati. Sodišče je povzelo mnenje izvedenca, pri čemer pa je v obrazložitvi izpustilo del odgovora izvedenca D., kjer je poudaril, da se v obravnavanem primeru poveča tlorisna površina dela stavbe, kateremu podstrešje pripada. Takšna ugotovitev izvedenca pa pomeni, da je izvedenec predmetno podstrešje štel za del stavbe, ki je v lasti predlagateljev. Sodišče bi torej moralo odločiti, da k delu stavbe 2002-1075-1 spada tudi podstrešje in je torej sodišče nepravilno razlagalo izvedensko mnenje. Povsem nepravilno je razlagalo tudi pomen sklenjenih prodajnih pogodb in dejstev, ki izhajajo iz kupoprodajnih pogodb, sploh ni upoštevalo, saj je štelo, da imata pogodbi napako in so pogodbe izpodbojne in nimajo pravne veljave v takem smislu, kot to zatrjujeta predlagatelja, pa tudi nasprotna udeleženka. Takšno stališče sodišča je neobrazloženo, saj sodišče zanj ni navedlo pravne podlage in ima sklep pomanjkljivost, zaradi katere se ga ne da preizkusiti oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih, gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka nato pojasnjuje podlago za ugotavljanje neveljavnosti oziroma izpodbojnosti in zaključuje, da izpodbojna pogodba velja, dokler ni izpodbita (razveljavljena). Obe pogodbi nista bili nikoli razveljavljeni in sodišče torej ne bi smelo šteti, da nimata pravne veljave. Obe pogodbi predstavljata povsem veljaven izraz pravnoposlovne volje in sta bili tudi v celoti realizirani, sodišče bi ju pri delitvi sporne nepremičnine moralo upoštevati. Predlagatelja sta kupila podstrešje, ki sta ga od nakupa nepremičnine dalje na podlagi pogodbe tudi uporabljala. Kot je sodišče lahko ugotovilo ob ogledu, je edini dostop do podstrešja mogoč le preko stanovanja predlagateljev. Predlagatelja nato opozarjata na pravno podlago za delitev nepremičnine v obravnavanem primeru, to je 2. odstavek 70. člena SPZ in pred uveljavitvijo SPZ 1. odstavek 122. člena ZNP, česar sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo, kar je nadaljnja absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo sporno nepremičnino v naravi deliti tako, da solastniki v naravi dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Predlagatelja sta prepričana, da sta v postopku tak interes uspela dokazati. Po drugi strani nasprotna udeleženca nista niti zatrjevala, kaj šele dokazala, da je njun upravičeni interes, da uporabljata podstrešje. Odločitev sodišča je neobrazložena, pavšalna ter arbitrarna. Predlagatelja ocenjujeta, da sodišče sploh ni upoštevalo 70. člena SPZ ali 122. člena ZNP, ampak je delitev opravilo na pamet in počez. Sklep je torej nepravilen in nezakonit v delu, kjer ne določa, da podstrešje pripada delu stavbe s št. 2002-1075-1, oziroma v delu, kjer med skupne dele stanovanjske stavbe z ID oznako 1075 šteje tudi podstrešje. Poleg tega se predlagatelja pritožujeta tudi glede stroškov in navajata, da je kljub navedbi 1. odstavka 35. člena ZNP ter 126. člena ZNP sodišče naložilo plačilo stroškov le predlagateljema in nasprotni udeleženki M., medtem ko jih ni naložilo nasprotnemu udeležencu M.. Dejstva, da je nasprotni udeleženec M. solastnik sporne nepremičnine, sodišče pri izračunu skupnih stroškov ni upoštevalo, zato je sklep v tem delu nepravilen in nezakonit. Sodišče je ugotovilo tudi, da je nasprotna udeleženka M. dolžna plačati še 417,29 EUR kot del skupnih stroškov, v izreku izpodbijanega sklepa o tem ni odločilo. Predlagata, da sodišče ob ustreznem izračunu izda dopolnilni sklep oziroma, da nasprotni udeleženki M. naloži plačilo teh stroškov. Nadalje izrek izpodbijanega sklepa ni jasen, saj ni jasno, ali je dolžan vsak od navedenih udeležencev plačati 1.034,37 EUR, ali pa sta predlagatelja dolžna ta znesek plačati skupaj. Predvsem pa je sklep nepravilen zato, ker predlagateljema nalaga plačilo stroškov nasprotnega udeleženca M. oziroma njegove začasne zastopnice, čeprav je v 1. odstavku 35. člena ZNP določeno, da vsak udeleženec trpi svoje stroške. Sodišče se je oprlo na 3. odstavek 35. člena ZNP, predlagatelja sta prepričana, da je bil predmetni postopek izveden v interesu vseh udeležencev postopka. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta dolžna stroške začasne zastopnice udeleženca M. v enakem delu nositi na eni strani predlagatelja in na drugi strani udeleženka M.. Postopek je bil tudi v interesu udeleženca M., zato bi moral stroške začasne zastopnice glede na 1. odstavek 35. člena ZNP nositi sam udeleženec M.. V vsakem primeru so stroški začasne zastopnice občutno pretirani, sodišče tudi ni pojasnilo, kateri stroški so bili priglašeni in katere je kot nujne in potrebne priznalo. Tudi v tem delu obrazložitev sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih in je potrebno izpodbijani sklep tudi iz tega razloga spremeniti oziroma razveljaviti.

Prva nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je trditev predlagateljev, da jima pripada podstrešje neutemeljena, saj je podstrešje skupni del stavbe, ki pripada vsem solastnikom v okviru solastninskega deleža. Predlagatelja neutemeljeno in neresnično interpretirata mnenje izvedenca D., tudi nasprotna udeleženka ima pravni interes, da na podstrešju pridobi ustrezni solastniški delež. Nasprotna udeleženka ni vedela, da predlagatelja uporabljata podstreho, njuna uporaba je nezakonita. Glede stroškov meni, da je sodišče pravilno odločilo o stroških med predlagateljem in nasprotno udeleženko, strinja pa se, da bi moralo sodišče sorazmerni del stroškov naložiti tudi nasprotnemu udeležencu J. M..

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe 70. in 71. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ), pri čemer ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi bila v zvezi s pravno podlago podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP), ki se v skladu s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in spremembe, ZNP) smiselno uporablja tudi v postopku za delitev stvari, saj nenavedba pravne podlage ne predstavlja zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka, sklep sodišča prve stopnje je bilo kljub nenavedbi pravne podlage mogoče preizkusiti.

V konkretni zadevi je glede načina delitve stvari situacija nekoliko specifična, saj ne gre niti za čisto fizično delitev, ne gre pa tudi za civilno delitev stvari. Glede udeleženca J. M. je bilo namreč uporabljeno izplačilo (v smislu 5. odstavka 70. člena SPZ), čeprav samo s strani ene udeleženke, ki je s tem pridobila tudi njegov solastninski delež in o čemer je odločitev sodišča prve stopnje že pravnomočna. V razmerju med predlagateljema in prvo nasprotno udeleženko pa pridejo v poštev določbe o fizični delitvi stvari v naravi, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno pri tem upoštevati upravičen interes udeležencev.

Predlagatelja v pritožbi sicer zmotno navajata, da sta kupila tudi podstrešje. Drži, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pomen sklenjenih pogodb, ko je navajalo, da so le-te izpodbojne in nimajo pravne veljave oziroma je nejasno napisalo, da nimajo pravne veljave v smislu, kot to zatrjujeta predlagatelja pa tudi nasprotna udeleženka (ni pa v zvezi s tem storilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka). Dejstvo je, da pogodbi nista bili izpodbiti in sta veljavni, vendar pa ima sodišče prve stopnje prav, da nepremičnin ni mogoče deliti le po kupoprodajnih pogodbah, saj v kupoprodajnih pogodbah solastnik J. M. ni bil upoštevan, nepremičnina pa se je z obema kupoprodajnima pogodbama v naravi glede uporabe praktično razdelila v celoti. Z navedenima kupoprodajnima pogodbama je bila torej v naravi določena le uporaba nepremičnin, zato je tudi potrebna delitev nepremičnin v tem postopku.

Kljub temu pa vsebina pogodb za odločitev v tej zadevi ni brez pomena, saj je vsebino navedenih pogodb potrebno upoštevati pri ugotavljanju upravičenega interesa predlagateljev in prve nasprotne udeleženke glede delitve nepremičnin v naravi. Predlagatelja glede tega utemeljeno opozarjata, da je bilo podstrešje navedeno le v njuni kupoprodajni pogodbi. Navajata še, da sta podstrešje ves čas od sklenitve kupoprodajne pogodbe uporabljala le predlagatelja (nasprotna udeleženka M. K. M. uporabe ne zatrjuje), da se je sodišče lahko na ogledu prepričalo, da je edini dostop do podstrešja mogoč preko njunega stanovanja.

Sodišče prve stopnje upravičenega interesa po 1. odstavku 70. člena SPZ glede podstrešja ni ugotavljalo, s čimer je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri odločitvi se je oprlo na ugotovitve izvedenca, da gre za podstrešje, ki je dejansko strop stanovanja predlagateljev, vendar je nepohodno, težko dostopno in manjše višine od 1,60 m in se kot tako ne more evidentirati kot svoja etaža in je uporabna površina enaka 0 m2. Nadalje pa je navedlo, da ker podstrešje ni uporabno, sodi v skupne dele stanovanjske hiše, česar pa izvedenec ni navajal, saj je navedel, da se takšna podstrešja sicer v praksi ne evidentirajo kot svoja etaža, ker je njihova uporabna površina po predpisih 0, poveča pa se le tlorisna površina dela stavbe, kateremu pripada. Iz takšne navedbe izvedenca torej ne sledi, da podstrešje avtomatično predstavlja skupni prostor, pri čemer prva nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo zmotno navaja, da naj bi izvedenec navedel, da se poveča tlorisna površina (celotne) stavbe.

Iz zgoraj navedenih razlogov, torej zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je bilo sklep sodišča prve stopnje glede v pritožbi izpostavljenega podstrešja potrebno razveljaviti. Zaradi neločljive povezanosti odločitve o podstrešju z delitvijo celotne stavbe je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti v celotnem 2. odstavku točke I. izreka in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali predlagatelja glede podstrešja izkazujeta upravičen interes v skladu z 2. odstavkom 70. člena SPZ. Če bo odgovor pritrdilen, bo potrebna tudi dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca D., saj bo tudi podstrešje potrebno navesti v okviru površine delov stavbe (stran 13 izvedeniškega poročila na list. št. 148). Same izmere uporabne površine se predvidoma ne bodo spreminjale, saj je izvedenec navajal, da gre za neuporaben prostor, spremenila pa se bo tudi neto tlorisna površina dela stavbe. Nadalje bo potrebno v slednjem primeru ponovno izračunati solastniške deleže na skupnih prostorih, delih objekta in napravah, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi 3. odstavek 182. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03, SZ-1), ki določa metode za določitev solastniških deležev. Pri tem po oceni sodišča druge stopnje s strani sodišča prve stopnje že uporabljena metoda z upoštevanjem neto tlorisne površine, ob upoštevanju dejstva, da se bo v primeru dodelitve podstrešja predlagateljema njuna neto tlorisna površina dela stavbe še povečala, ni najprimernejša. Končno bo potrebno ugotoviti tudi, ali fizična delitev stvari v naravi, o kakršni bo ponovno odločeno, ustreza solastniškim deležem predlagateljev in prve nasprotne udeleženke, in po potrebni odločiti tudi o izplačilu razlike v vrednosti, za kar bo potrebno v slednjem primeru dopolniti tudi izvedeniško mnenje izvedenke gradbene stroke.

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovni del izreka sklepa sodišča prve stopnje (5. točka izreka). Glede pritožbenih navedb je zato v zvezi s tem potrebno opozoriti le, da pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče navedlo, da je glede skupnih stroškov upoštevalo 126. člen ZNP, ki določa, da skupne stroške trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev, stroškov pa drugemu nasprotnemu udeležencu ni naložilo ter, da je utemeljena pritožbena navedba glede plačila stroškov nasprotnega udeleženca M. oziroma njegove začasne zastopnice. Sodišče prve stopnje je napačno kot pravno podlago za odločitev glede teh stroškov navedlo 3. odstavek 35. člena ZNP, ki določa, da trpijo stroške postopka tisti udeleženci, v katerih interesu je bil nepravdni postopek izveden. Ker stroški začasnega zastopnika predstavljajo stroške udeleženca in ne skupnih stroškov, je potrebno glede teh stroškov uporabiti 1. odstavek 35. člena ZNP.

Ker je bila v postopku nasprotnemu udeležencu M. postavljena začasna zastopnica, je potrebno pred izdajo končnega sklepa odločiti o stroških začasne zastopnice in odmero teh stroškov tudi obrazložiti ter po potrebi odločiti tudi o doplačilu manjkajočega predujma. V končni odločitvi o stroških pa je potrebno upoštevati že navedeni 1. odstavek 35. člena ZPP in temu ustrezno tudi odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).