Jedro

Po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki zaračunala strošek predčasne prekinitve aneksov (ki pa ga je kasneje sama stornirala), ni enostransko odstopila od pogodbe. Tega ni storila niti tožena stranka pri prenosu telefonskih številk, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbena obveznost med strankama obstajala še naprej, pravilen.

Drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 res določa, da imajo ob vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, naročniki pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Vendar pogodbena kazen v tej zadevi ni niti predmet spora niti ni del vtoževanega zahtevka tožeče stranke, zato se sodišče prve stopnje do tega pravilno ni opredeljevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10930/2017, z dne 13. 2. 2017, ostane v veljavi v prvem in v tretjem odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 34,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v korist tožene stranke ali jo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Prvo naročniško razmerje med strankama je bilo sklenjeno 6. 12. 2005 s podpisom pogodbe o sklenitvi naročniškega razmerja za uporabo storitev digitalnega omrežja družbe M. in paketa storitev z nazivom ... paket. Dne 21. 10. 2008 sta stranki sklenili še eno naročniško razmerje z uporabo storitev digitalnega omrežja z osnovnim paketom storitev. Tožeča stranka je toženi v okviru prodajne akcije prodala tudi mobilni telefon, tožena pa se je zavezala, da naročniškega razmerja še nadaljnjih 24 mesecev od dneva podpisa aneksa z dne 24. 3. 2014 ne bo enostransko prekinila ali spremenila izbranega naročniškega paketa. Enako je tožena stranka storila 30. 3. 2015 tudi za drugo naročniško razmerje. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da je tožena stranka 17. 11. 2015 podala zahtevo za prenos svojih telefonskih številk drugemu operaterju in sta bili številki 20. 11. 2015 vklopljeni v omrežje S. Tožena stranka je pri tem izrecno navedla, da želi ohraniti naročniško razmerje pri tožeči stranki, zaradi nestrinjanja s spremembami mesečne naročnine pa je 1. 12. 2015 odstopila od naročniške pogodbe. Po prejemu računa tožeče stranke, s katerim je ta poleg ostalih storitev obračunala stroške prekinitve aneksov in plačila obrokov za mobilna telefona, je tožena stranka z dopisom z dne 13. 12. 2015 račun reklamirala in navedla, da želi naročniško razmerje pri tožeči stranki ohraniti (za kar ji je tožeča stranka izstavila dobropis za stroške prekinitve aneksov in obrokov za mobilna telefona). Na to je tožena stranka odgovorila, da ponovne vzpostavitve naročniškega razmerja ne želi.

7. V uvodu pritožbe smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je o njej mogoče govoriti le, ko sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in jo je višje sodišče lahko preizkusilo.

8. Niso utemeljene pritožbene trditve, da ni razumljivo, kako sodišče opravičuje posamezne postavke vtoževanih računov, saj je pogodbeno razmerje vsebovalo kupnino za aparate, pogodbeno kazen in strošek storitev telefonije. Kar pa ne drži, saj iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da tožeča stranka z vtoževanimi računi zahteva plačilo naročnin za obe telefonski številki, stroške opominjanja in obroke kupnine za mobilna telefona. Obrazložitev teh postavk pa je v izpodbijani sodbi jasna.

9. Pritožnica se nadalje sklicuje na elektronsko korespondenco s „Svetovalcem A.“ in trdi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj te listine ni upoštevalo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prebralo vse listinske dokaze v spisu in jih torej je upoštevalo, če pa so se izkazali za nerelevantne za odločitev, se o njihovi nepomembnosti ni bilo dolžno izčrpneje opredeljevati, saj to smiselno izhaja že iz razlogov sodbe o dejstvih, ki so bila po stališču sodišča prve stopnje za odločitev pomembna.

10. Tudi tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj bi bile te listine za odločitev pomembne, saj so njene nadaljnje pritožbene trditve, da gre pri aneksu za pogodbeno kazen, neutemeljene. Pritožnica se pri tem sklicuje na določila OZ in določilo 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), po katerem v primeru odstopa od pogodbe iz razlogov nestrinjanja s spremembo pogojev naročnik ni dolžan plačati pogodbene kazni. Drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 res določa, da imajo ob vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, naročniki pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Vendar pogodbena kazen v tej zadevi ni niti predmet spora niti ni del vtoževanega zahtevka tožeče stranke (tretji odstavek 129. člena ZEKom-1 namreč jasno določa, da določbe prejšnjega odstavka ne vplivajo in ne posegajo v zapadle in neplačane obveznosti naročnikov ter v obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnikov), zato se sodišče prve stopnje do tega pravilno ni opredeljevalo. Obveznost izpolnitve (drugih) pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnika (tožene stranke) v primeru odstopa od pogodbe, pa natančneje določa četrti odstavek 129. člena ZEKom-1, o katerega pravilni uporabi se bo višje sodišče podrobneje opredelilo spodaj.

11. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodbe. Zato višje sodišče na trditve o prenehanju izvajanja pogodbenih storitev in očitek, da se sodišče ni opredelilo do sicer nemogoče vzpostavitve predhodnega stanja neprekinjenega zagotavljanja neke storitve, ne bo opredeljevalo. Ker stroški zagotavljanja storitev niso predmet vtoževanega zahtevka, so te pritožbene trditve tudi zato neutemeljene. Na tem mestu višje sodišče zgolj dodaja, da iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je tožena stranka podala odstopno izjavo in SIM kartici vrnila, telefonski številki pa sta bili z 20. 11. 2015 vklopljeni v omrežje S. 12. Po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki zaračunala strošek predčasne prekinitve aneksov (ki pa ga je kasneje sama stornirala), ni enostransko odstopila od pogodbe. Tega ni storila niti tožena stranka pri prenosu telefonskih številk, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbena obveznost med strankama obstajala še naprej, pravilen. Pri tem ni nobenih nerazumljivosti oziroma nasprotij, sploh ne v zvezi z vračilom aparatov in plačilom kupnine. Člen 129 ZEKoM-1 v četrtem odstavku jasno določa, da lahko naročnik pri odstopu od naročniške pogodbe pred potekom obdobja vezave1 izbira, ali bo operaterju zneskovno povrnil sorazmeren del celotne vrednosti prejete terminalske opreme in prejeto terminalsko opremo obdržal, ali pa jo bo vrnil v stanju, v kakršnem mu je bila izročena, in za to plačal uporabnino, operater pa mu bo vrnil kupnino. Dejstvo je namreč, da je tožena stranka terminalsko opremo (telefona Nokia) obdržala.

13. Neutemeljene so tudi trditve o enostranskem naslanjanju na navedbe tožeče stranke, saj so presplošne, zato se višje sodišče do njih ni dolžno opredeljevati. Ker tožena stranka tudi ni pojasnila, katerih ključnih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo in pri tem niti ni pojasnilo, zakaj, tudi višje sodišče ne more oceniti, ali je očitana kršitev kontradiktornosti prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v tem pritožbenem postopku edina upoštevna.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje priznalo vtoževani znesek 493,92 EUR z obrestmi, ker da je tožena stranka temu znesku v svojem odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala. Gre za znesek glavnice po računih in torej del terjatve tožeče stranke, ki jo je tožena stranka dolžna plačati, ker je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo, pri tem pa v sodbi odgovorilo tudi na ugovore tožene stranke.

15. S tem se je višje sodišče opredelilo do tistih navedb sicer obširne pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 To se je v tej zadevi zgodilo 1. 12. 2015.