Jedro

Opisa storitev na računih sta pomanjkljiva ter ne omogočata identifikacije poslovnih dogodkov. Ustaljena sodna praksa je v zvezi s podatki, ki jih mora vsebovati račun, ki je podlaga za odbijanje DDV, stroga in zahteva, da so izpolnjeni vsi elementi, ki jih zakon določa. Ti pogoji so kogentne narave. Ker omenjena računa ne vsebujeta podatkov, ki jih predpisujeta 82. člen ZDDV-1 in 138. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost, je že navedeno razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju DDV za davčno obdobje november 2008 odmeril DDV v znesku 34.200,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 400,70 EUR. Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 34.600,70 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe (1., 2. in 3. točka I. točke izreka), po preteku 30 dnevnega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, iz IV. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2008. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 1. 4. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Pri preveritvi prejetih računov je bilo ugotovljeno, da je tožnik v evidenci prejetih računov izkazal tudi računa, ki jih je izdala družba A. d.o.o. Navedena družba je tožniku izdala račun 2008 št. 18 z dne 17. 11. 2008 v vrednosti 180.000,00 EUR za provizijo za posredovanje pri nepremičnini v Ljubljani po pogodbi z dne 15. 5. 2008. V računu je zajet 20 % DDV od osnove 150.000,00 EUR v znesku 30.000,00 EUR. Kot datum opravljene storitve je naveden 17. 11. 2008. Tožnik je račun prejel 17. 11. 2008, torej tisti dan, ko je bila storitev opravljena. K računu ni predložene nobene dokumentacije, ki bi pojasnjevala, na kateri posel se provizija nanaša, niti ne pogodbe, na katero se sklicuje opis na računu. Družba A. d.o.o. je tožniku izdala še račun 2008 št. 25 z dne 17. 11. 2008 v vrednosti 25.200,00 EUR za provizijo za dobro izvršen posel na dan 17. 11. 2008 in za dobro izpeljan posel po pogodbi št. 16/2008. V računu je zaračunan 20 % DDV od osnove 21.000,00 EUR in znaša 4.200,00 EUR. Kot datum opravljene storitve je naveden 26. 11. 2008, torej kasneje kot je bil izstavljen račun. Tožnik je račun prejel 30. 11. 2008, k računu ni bilo predložene nobene druge dokumentacije, ki bi dokazovala, na kateri posel se provizija nanaša, niti ne pogodba, na katero se nanaša besedilo v računu.

Davčni organ se sklicuje na 82. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in 52/07, v nadaljevanju ZDDV-1), po katerem je potrebno na računu navesti obseg in vrsto opravljenih storitev ter na 138. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik), kjer so navedene posebnosti glede podatkov, ki jih mora vsebovati račun. V navedenih računih pa iz opisa ni mogoče ugotoviti za kakšno storitev gre oz. za kakšen obseg opravljene storitve gre. Predložena sta bila le računa brez prilog oz. dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti ali je bila storitev posredovanja res opravljena. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v mesecu juliju 2008 izdal račun kupcu B. d.d. v znesku 200.000,00 EUR z 20 % DDV v znesku 40.000,00 EUR po pogodbi o medsebojnem sodelovanju z dne 15. 5. 2008 (storitev posredovanja pri nakupu zemljišča v Ljubljani). Ker tožnik ni predložil nobene dokumentacije, razen obeh računov, davčni organ ni mogel najti povezave med izdanim računom tožnika naročniku B. d.d. in prejetima računoma za provizijo, ki ju je izdala družba A. d.o.o. Davčni organ ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je plačal pri nabavah blaga in storitev, ker ni predložil dokazil da je oz. da bo to blago ali storitev uporabil za namene opravljanja dejavnosti v skladu z določili 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Ugotovljeno je tudi, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka DDV v nasprotju z določili 1. odstavka 67. člena ZDDV-1, saj bi za odbitek vstopnega DDV moral razpolagati z računom, ki je izdan v skladu z določili 81. člena do 84. člena ZDDV-1. Ker je tožnik po omenjenih dveh računih, ki jih je izdala družba A. d.o.o., neupravičeno odbijal vstopni DDV v davčnem obdobju november 2008 v znesku 34.200,00 EUR, je kršil določila 1. odstavka 63. člena in 1. odstavka 67. člena ZDDV-1. Davčni organ tožnikove pripombe zavrača, saj k računoma ni bilo priložene nobene dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti ali je bila storitev posredovanja res opravljena. Osnovni, a ne zadostni, pogoj je, da zavezanec za davek razpolaga z računom, ki mora izpolnjevati tako formalne kot tudi materialne pogoje.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, pritožbene navedbe tožnika pa zavrača. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da sta opisa storitev na omenjenih računih bistveno pomanjkljiva in ne omogočata identifikacije dogodkov, kar je že na podlagi določbe 82. člena ZDDV-1 v zvezi 138. členom Pravilnika razlog za nepriznanje vstopnega DDV. Zgolj pomanjkljiv račun in njegovo plačilo, brez dokumentirane izpolnitve in listin, ki sicer spremljajo sklepanje in izvajanje poslov, dobave ne dokazuje. Navidezni pravni posli na podlagi 3. odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Podrobnejša pravila o računovodenju določajo Slovenski računovodski standardi (Uradni list RS, št. 118/05 in nadaljnji, v nadaljevanju SRS), ki v SRS 21.11. določajo, da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakšnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV iz razloga, ker ni predložil nobene dokumentacije, razen računov, ki sta podlaga za odbitek vstopnega DDV. Tožnik je že v pripombah na zapisnik z dne 24. 4. 2009 izpostavil, da ne more predložiti pisne pogodbe o posredovanju, saj pogodba z družbo A. d.o.o. ni bila sklenjena v pisni obliki, temveč je bila sklenjena neoblično, torej ustno. Obligacijski predpisi ne zahtevajo sklenitve posredniške pogodbe v pisni obliki, prav tako ne obstoja nikakršna druga dokumentacija o poslu, saj je šlo za storitve posredovanja, za katere je po naravi stvari značilno, da se pri posredovanju ne ustvarja nikakršna posebna dokumentacija, saj gre za nematerialno storitev. Ravnanje davčnega organa, ki je dokazni postopek gradil na negativnem dejstvu, to je predložitvi dokumentacije, ki jo tožnik iz objektivnih razlogov ne more predložiti, je nezakonito, ker veljavna zakonodaja takšne dokumentacije ne zahteva. Tožnik se pri tem sklicuje na odločitev Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi opr. št. C-409/04, iz katere izhaja, da predstavlja ravnanje davčnega organa, ki davčnemu zavezancu naloži predložitev dokumentacije, ki ne obstoja, kršitev načela pravne varnosti. Načeli pravne varnosti in sorazmernosti sta primarni vir prava EU in predstavljata v skladu z odločbo Sodišča ES v zadevi Costa/Enel prevzeto nacionalno pravo držav članic. Tožena stranka bi zato v predmetni zadevi morala upoštevati načelo pravne varnosti kakor tudi načelo sorazmernosti in ne bi smela posegati v načelo davčne nevtralnosti. Sodišče je v citirani odloči izpostavilo, da gre za kršitev načel pravne varnosti, davčne nevtralnosti in sorazmernosti, če država članica z nacionalnimi predpisi omejuje pogoje za uveljavljanje vstopnega DDV na način, da davčnemu zavezancu nalaga predložitev dokumentacije, ki zaradi veljavnih predpisov ne obstoja. ZDDV-1 davčnim zavezancem ne nalaga vodenja nikakršne druge dokumentacije razen računov, na podlagi katerih uveljavljajo odbitek vstopnega DDV. Tožnik predlaga, da sodišče po izvedbi glavne obravnave izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki ju je izdala družba A. d.o.o. Tožnik k navedenima računoma ni predložil nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da so bile storitve po navedenih računih res opravljene, omenjena računa pa sta tudi pomanjkljiva, saj nimata vseh predpisanih podatkov. Zato tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih dveh računov.

Iz 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Na podlagi 62. člena ZDDV-1 nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev. Na podlagi 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV zavezanec izpolnjevati pogoje. Na podlagi a) točke 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 mora imeti za odbitke v skladu s točko a) 1. odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, račun, izdan v skladu z 81. členom do 84. členom tega zakona.

Pravilna je ugotovitev obeh davčnih organov, da sta opisa storitev na obeh omenjenih dveh računih pomanjkljiva ter da ne omogočata identifikacije poslovnih dogodkov. Po določbi 82. člena ZDDV-1 mora račun, ki je izdan za dobave blaga ali storitev, ki jih je davčni zavezanec opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, med drugim vsebovati obseg in vrsto opravljenih storitev. Ustaljena sodna praksa je v zvezi s podatki, ki jih mora vsebovati račun, ki je podlaga za odbijanje DDV, stroga in zahteva, da so izpolnjeni vsi elementi, ki jih ta določba določa. Ti pogoji so kogentne narave. V konkretni zadevi ni razvidno na kakšno storitev se navedena računa nanašata, s čimer tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji iz 82. člena ZDDV-1. Ker omenjena računa ne vsebujeta podatkov, ki jih predpisuje 82. člen ZDDV-1 in 138. člen Pravilnika, je že navedeno razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih dveh računov. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za odbitek DDV že na podlagi a) točke 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 .

V postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik ni predložil listin, s katerimi bi dokazal, da so bile storitve po omenjenih dveh računih res opravljene. Iz 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij in sicer: DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (a) točka 1. odstavka 63. člena ZDDV-1). Ker tožnik ni izkazal, da bi bile storitve po omenjenih dveh računih res opravljene, tožniku zato ni mogoče priznati odbitka DDV na podlagi 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev, ki pa jih tožnik v postopku ni izkazal. Čeprav je v postopku sodeloval, tožnik ni predložil verodostojnih listin, s katerimi bi izkazal, da so bile storitve po omenjenih računih res opravljene. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila storitev njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Kadar davčni organ podvomi v to, da v postopku predložena listina odraža resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, mora tožnik za svoje trditve, da listina odraža resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009). Ne zadošča ugotovitev, da je bila storitev opravljena, pač pa je treba dokazati, da je storitev opravil izdajatelj računa. Iz obeh računov in njunih prilog kot verodostojnih listin, bi moralo biti jasno in nedvoumno razvidno, da je tožniku družba A. d.o.o. opravila storitve. Tega pa tožnik ni uspel izkazati.

Sodišče zato kot neutemeljene zavrača ugovore tožnika kot tudi razloge tožnika, da je bila pogodba z družbo A. d.o.o. sklenjena ustno in njegovo sklicevanje na določbe OZ. V obravnavanem primeru gre namreč za poseben davčni postopek, zaradi česar so relevantni predpisi s tega področja, ki so prisilne narave, in jih z obligacijskopravnimi normami ni mogoče izključiti. Tožnik je uveljavljal davčne ugodnosti na podlagi spornih računov, zato bi moral izkazati, da so bile storitve po prejetih računih opravljene s strani izdajatelja računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da je sporne storitve opravil izdajatelj računa. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožnika na odločitev Sodišča EU v zadevi opr. št. C-409/04. V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko tožeča stranka razen pomanjkljivih računov ni predložila nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi izkazovali, kakšne storitve so bile opravljene. Dolžnost davčnega zavezanca, da vodi vso potrebno dokumentacijo, tako da z njo izkazuje upravičenost do davčnih ugodnosti, pa ne pomeni kršitev načela pravne varnosti in sorazmernosti, na kar se sklicuje tožnik, ter tudi ne posega v načelo davčne nevtralnosti.

Račun je v sistemu DDV tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, ki mora imeti obvezne sestavine po 82. členu ZDDV-1. Le v tem primeru gre pravica do odbitka. V konkretnem primeru pa sporna računa nimata obveznih sestavin iz 82. člena ZDDV-1, iz opisa računov ni mogoče ugotoviti za kakšno storitev gre, računoma tudi ni priloženih nobenih listin. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 63. člena in 67. člena ZDDV-1 v povezavi z 82. členom ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.