Jedro

Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama.

Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2014 ter da se pogodba šteje za razvezano, v primeru, če do tega roka ne bo pridobil OVD iz kateregakoli razloga in ga predložil sofinancerju. Pri tem bi morala tožeča stranka jasno povedati, kako si predstavlja, da bi tekli dogodki, ki bi sledili odklonitvi podpisa te pogodbe in ki bi tožnicam domnevno vzpostavili premoženjsko stanje, za katerega trdijo, da bi ga s tem dosegle. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zmogla. Sklicevanje na razvezni pogoj, ki je bil povezan s pridobitvijo OVD, ta pa tudi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, je nesmiselno, če je iz sporne pogodbe jasno, da bi tudi v primeru, če razvezni pogoj ne bi bil dogovorjen, po pogodbi morala tožena stranka pridobljena sredstva vrniti, če do določenega roka ne bi pridobila OVD in gradbenega dovoljenja.

Tožnice niso uspele izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev pogodbe o sofinanciranju pogoj za pričetek črpanja sredstev. V primeru, če bi tožena stranka podpis pogodbe odklonila, bi se izpostavila očitku družbenic, ki so sodelovale pri projektu, da ji sredstva niso bila nakazana ravno zato, ker ni sklenila pogodbe o sofinanciranju, ki je pogoj za nakazilo denarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 2.800,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini B. plačati znesek 1.754.796,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini B. povrniti stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča, v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini C. plačati znesek 178.282,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini C. povrniti stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča, v roku 15 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini D. plačati znesek 1.815.805,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

6. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini D. povrniti stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča, v roku 15 dni pod izvršbo.

7. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini E. plačati znesek 1.159.804,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

8. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini E. povrniti stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča, v roku 15 dni pod izvršbo.

9. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini F. plačati znesek 750.208,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

10. Tožena stranka Mestna občina A. je dolžna Občini F. povrniti stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča, v roku 15 dni pod izvršbo" (I. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 24.487,16 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti ter iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje je očitala kršitve pravil postopka, zaradi katerih ji je bila odvzeta pravica do izjave, pomanjkljivo izvedbo dokaznega postopka in pomanjkljivo obrazložitev ocene izvedenih dokazov. Prav tako je sodišču prve stopnje očitala, da je spregledalo ključna pravna vprašanja glede na ključne očitke tožeče stranke toženi stranki, da 25. 4. 2014 take pogodbe o sofinanciranju kot jo je sklenila, ne bi smela skleniti. Zato je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi vsem tožbenim zahtevkom, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka. Podredno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrdila je dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri tem pa opozorila, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov, ki bi narekovali zavrženje tožbe oziroma zavrnitev nesklepčnih tožbenih zahtevkov in navedla, da v tem primeru sodišču prve stopnje sploh ne bi bilo treba izvesti obsežnega dokaznega postopka, ki je sedaj predmet pritožbenega izpodbijanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot nesporno dejstvo je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo dejstvo, da so občine tožnice in mestna občina toženka, skupaj s še 9 drugimi občinami z območja ..., ... in ..., 29. 11. 2002 sklenile Medobčinsko pogodbo o izgradnji in obratovanju regijskega centra za ravnanje z odpadki X (v nadaljevanju X) (A6, v nadaljevanju Medobčinska pogodba) in kasneje še štiri anekse k navedeni pogodbi (A7-A10). Namen te pogodbe je bila realizacija projekta X. S pogodbo in aneksi se je 15 občin podpisnic dogovorilo o medsebojnih pravicah in obveznostih za realizacijo projekta X. 6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do pravne narave Medobčinske pogodbe kot družbene pogodbe v skladu z določbo 990. člena Obligacijskega zakonika (OZ). S tako opredelitvijo se pritožbeno sodišče strinja in sprejema razloge, ki jih je pojasnilo sodišče prve stopnje za pravno opredelitev, nobena od pravdnih strank pa jih ne izpodbija.

7. Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo (990. člen OZ). Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti1 in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava.

8. Iz uvodnih določb Medobčinske pogodbe izhaja, da je Republika Slovenija 21. 1. 2002 podpisala z Evropsko komisijo finančni memorandum o sofinanciranju regijskega centra za ravnanje z odpadki in da ta obvezuje občine iz ..., ... in ... regije, da za porabo sredstev podpišejo ustrezno medsebojno pogodbo. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, _je izvedba projekta X_ in sicer v dveh fazah, s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija. Za drugo fazo projekta X denarna sredstva niso bila pridobljena in druga faza projekta X tudi ni bila izvedena. Predmet spora je odškodninski zahtevek zoper eno izmed družbenic, ki naj bi bila kriva za to, da nepovratna sredstva niso bila pridobljena in da projekt X II ni bil izveden.

9. Predmet presoje sodišča prve stopnje so bila notranja razmerja družbenic, ki so bila urejena v Medobčinski pogodbi in pogodbeni odnosi tožene stranke nasproti tretjim osebam.

10. Spor se je vodil pred Okrožnim sodiščem A. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so se pogodbene stranke v 22. členu Medobčinske pogodbe zavezale, da bodo morebitne spore po tej pogodbi reševale sporazumno, v nasprotnem primeru pa je za reševanje sporov pristojno sodišče v A. Pritožbeni očitki, da izbrano sodišče v A. v sporu z Mestno občino A. ne more biti objektivno, niso utemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje je navedbe tožnic o vlogi tožene stranke obravnavalo v luči določbe sedmega odstavka 992. člena OZ, po kateri se za poslovodje smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o naročilu (mandatu). Tožnice so toženi stranki očitale, da zaradi njenih ravnanj niso pridobile že zagotovljenih nepovratnih sredstev, kar naj bi predstavljalo njihovo neposredno škodo. V tožbi so trdile, da je bilo vsem občinam podpisnicam odobrenih 22.317,298,90 EUR in da bi ob normalnem teku stvari, torej brez podpisa sporne pogodbe o sofinanciranju dne 25. 4. 2014, vsa sredstva vse občine tudi pridobile; pridobile pa so jih le v višini 759.597,30 EUR. Razlika v višini 21.557.701,60 EUR predstavlja neposredno škodo, ki je nastala vsem podpisnicam (vključno torej tudi toženi stranki). Tožnice so izračunale škodo, ki odpade na vsako od njih tako, da so kot kriterij upoštevale višino solastniškega deleža na infrastrukturnem projektu X. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. Teh ugotovitev pritožnice ne izpodbijajo. Prav ima tožena stranka, da bi bila sredstva za izvedbo projekta torej nakazana toženi stranki za račun družbe, ostalim družbenicam pa s temi sredstvi le vrnjeni njihovi plačani prispevki, če bi jih plačale. V četrtem odstavku 5. člena Medobčinske pogodbe so se namreč vse pogodbene stranke dogovorile, da se sredstva Evropske komisije obračunavajo pri vsaki podpisnici v deležu, ki izhaja iz Tabele 2 v pogodbi, _vendar le v primeru, da podpisnica svoj del obveznosti poravna iz lastnih virov_. Zato, da bi se sklicevala na sorazmeren delež nastale škode, bi morala vsaka od tožnic še trditi, da je svoj del obveznosti tudi poravnala iz lastnih virov. Ker tega ni zatrjevala, je pravilno stališče tožene stranke, da nobeni od tožnic ni nastala škoda v obliki zmanjšanja njenega premoženja (navadna škoda).

13. Ker sredstev za projekt ni prejela, bi lahko nastala navadna škoda družbi, saj je tožena stranka v razmerju do Republike Slovenije nastopala v svojem imenu za račun družbe (prvi odstavek 995. člena OZ). To pomeni, da bi, če bi sredstva za projekt prejela, imela v razmerju do družbenic Medobčinske pogodbe obveznost investirati izgradnjo objekta in pridobljeno premoženje nato izročiti v družbo. Pridobitev premoženja v družbo je zato lahko le pravnoposlovne in ne izvirne narave.2 Ker pa sredstev ni pridobila, tudi ni izvedla projekta in posledično družba od nje tudi ni pridobila tistega, kar je bil končni cilj sklenjene Medobčinske pogodbe. Pogodbene stranke te pogodbe pa posledično tudi niso mogle postati solastnice tega premoženja (996. člen OZ3). Ker je odškodnina dejansko namenjena vzpostavitvi prejšnjega stanja, to pomeni, da bi se to vzpostavljalo tako, da bi tožena stranka pridobila nepovratna sredstva, deloma z njimi (deloma pa s sredstvi občin, ki sodelujejo v projektu) zgradila objekte in jih izročila družbi tako, da bi imele vse občine - pogodbene stranke na teh objektih ustrezen solastniški delež.

14. V teoriji je sprejeto stališče, da se uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi neskrbnega poslovodstva (sedmi odstavek 992. člena v zvezi s 768. členom OZ) in zahtevek za povrnitev škode zaradi opustitve dolžne skrbnosti pri opravljanju poslov družbe (993. člen OZ), z actio pro socio4, torej s tožbo v korist družbe. Po oceni pritožbenega sodišča pa imajo družbenice ena proti drugi direktne zahtevke v zvezi z izvrševanjem pravic in obveznosti v družbi. Če ena onemogoča drugi izvrševanje pravic, kot je pravica odločanja o zadevah družbe (992. člen OZ), ima oškodovanka direkten zahtevek proti kršiteljici, da z oviranjem preneha. V takem primeru pa so podani tudi utemeljeni razlogi za zahtevo družbenikov za sodno izključitev družbenika (999. člen OZ).

15. Tožnice v obravnavanem sporu nastopajo kot navadne sospornice in vsaka od njih uveljavlja svojo odškodninsko terjatev zoper toženo stranko za premoženjsko škodo, ki ji jo je ta povzročila s podpisom Pogodbe o sofinanciranju z dne 25. 4. 2014 (A11). Prav ima tožena stranka, da so tožnice opredeljevale škodo med postopkom tako, da so se sproti prilagajale ugovorom tožene stranke. Sprva so trdile, da je škoda v tem, ker niso prejele nepovratnih evropskih sredstev, nato pa, da je škoda v tem, da niso postale solastnice objektov, kar bi se zgodilo v primeru, če tožena stranka ne bi ravnala hudo malomarno. Hudo malomarnost so zatrjevale v nastopanju tožene stranke navzven. Medtem ko so njen odnos do tožnic utemeljevale na trditvah o nesodelovanju, izključitvi iz informiranja in odločanja o zadevah družbe ter na nespoštovanju.

16. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni izrecno opredelilo do spornega vprašanja nastanka škode in vzročne zveze kot nujnih elementov odškodninske odgovornosti, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ocenilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti trditve tožnic o njenem protipravnem ravnanju v razmerju do tretjih, prav tako pa tudi zatrjevani odnos do tožnic. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do vprašanja, da škode, ki jo zatrjujeo tožnice, ni mogoče opredeliti kot navadne škode, podrobneje pa se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožnice niso zadostile trditveni podlagi v zvezi z zatrjevanim izgubljenim dobičkom (preprečitev povečanja premoženja), ker je iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, zavrnilo kot neutemeljene očitke pritožnic zoper razloge za zavrnitev zahtevka, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje.

17. Sodišče prve stopnje je obravnavalo odškodninske zahtevke tožnic zaradi _neskrbnega poslovodstva_ (sedmi odstavek 992. člena v zvezi s 768. členom OZ), _zaradi opustitve dolžne skrbnosti pri opravljanju poslov družbe_ (993. člen OZ) in _zaradi oviranja pri uresničevanju pravic tožnic v družbi_. Na vseh podlagah je tožbene zahtevke vseh tožnic po izvedenem dokaznem postopku kot neutemeljene zavrnilo.

18. Pogodbo o naročilu (mandat) ureja OZ v XVII poglavju. S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi (drugi odstavek 766. člena OZ). Prevzemnik naročila mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (prvi odstavek 768. člena OZ. Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari (tretji odstavek 768. člena OZ). V konkretnem primeru tožnice ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izvajala dela v okviru mandatnega razmerja brez določenih navodil o poslu in neodplačno. Torej je bila dolžna posle opravljati tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnala kot da gre izključno za njeno lastno stvar.

19. V razmerju z RS je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z RS nosilka pravic in obveznosti sama (prvi odstavek 995. člena OZ). Sodišče prve stopnje je obravnavalo očitke pritožnic, da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o sofinanciranju z razveznim pogojem, prekoračila notranje omejitve v razmerju do tožnic, ki so jih te utemeljevale s stališčem, da bi morala tožena stranka, če bi ravnala kot dober gospodar, podpis take pogodbe odkloniti. Na ta dejstva so tožnice tudi oprle posledičen nastanek škode.

20. Pritožbeno sodišče je presojalo materialnopravno pravilnost odločitve o neutemeljenosti tožbenega zahtevka najprej v luči opozorila, s katerim so pritožnice opozorile na njihov ključni argument, ki so ga navedle na 2. strani pritožbe in ga pritožbeno sodišče v nadaljevanju citira: „Tožnica pri tem uvodoma še enkrat kot ključno poudarja, da je tožena stranka dne 25. 4. 2014 s hudo malomarnim pristopom zavestno sklenila pogodbo o sofinanciranju, s katero se je zavezala s takšnim razveznim pogojem (v 10. členu le-te), za katerega je že vnaprej vedela, da se bodo z gotovostjo uresničili. V posledici uresničitve razveznega pogoja, h kakršnemu je hudo malomarno pristala toženka po zadevni pogodbi z dne 25. 4. 2014, pa je le-ta izgubila več kot 22 miljonov EUR predhodno že pravnomočno potrjenih nepovratnih evropskih in državnih sredstev za projekt X II za vse v projektu sodelujoče občine - od tega tudi za občine tožnice v višini v tej pravdi vtoževanih zneskov.“

21. Pogodbo o sofinanciranju z dne 25. 4. 2014 sta podpisala Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot posredniško telo in sofinancer za potrebe te pogodbe in Mestna občina A. kot upravičenec za potrebe te pogodbe. Iz 1. člena navedene pogodbe izhaja, da se sklepa na podlagi Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 - 2013, na podlagi katere je RS Služba Vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko izdala Odločbo o dodelitvi sredstev za Regijski center za ravnanje z odpadki X II faza, in sklepa Ministrstva za kmetijstvo in okolje o sofinanciranju operacije Projektiranje in izvedba gradbenih del za projekt Regijski center za ravnanje z odpadki X II faza, sklenjene dne 27. 9. 2013 med upravičencem Mestno občino A. in H. SA, Grčija in R. d. o. o., L. V drugem členu sta pogodbeni stranki ugotovili, da operacijo delno financira EU iz Kohezijskega sklada; v 3. členu pa sta opredelili predmet pogodbe, to je sofinanciranje izvedbe Projektiranja in izvedbe gradbenih del za projekt: Regijski center za ravnanje z odpadki X II faza in da se ta pogodba izvaja v okviru operacije Regijski center za ravnanje z odpadki X II faza.

22. Pogodbeni stranki sta se dogovorili o pogojih izplačila sredstev, upravičenec pa se je zavezal v 9. členu izpolniti obveznosti, ki so navedene v 28. točkah (med drugim tudi, da bo pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje do 31. 7. 2014); v 11. členu pa da bo sredstva v roku 30 dni od pisnega zahtevka za vračilo sofinancerju vrnil, če katerekoli obveznosti po tej pogodbi ne bo izpolnil. Na obveznost vrnitve se je tožena stranka sklicevala v obrambnih trditvah zoper zahtevke tožnic in jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, medtem ko tožnice pritožbenega sodišča niso uspele prepričati, da čas izpolnitve pogojev za porabo evropskih sredstev ni pomemben.

23. Iz 10. člena pogodbe, na katerem pa tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2014 ter da se pogodba šteje za razvezano, v primeru, če do tega roka ne bo pridobil OVD iz kateregakoli razloga in ga predložil sofinancerju.

24. Med pravdnimi strankami ni sporno, da tožena stranka OVD ni pridobila, niti ga ni sofinancerju predložila do 31. 7. 2014, zaradi česar je nastopil razvezni pogoj in Pogodba o sofinanciranju z dne 25. 4. 2014 ni bila sklenjena, posledično pa tožena stranka tudi ni pridobila sredstev sofinanciranja. Očitek tožnic, da je bila tožena stranka neskrbna pri pridobivanju OVD (okoljevarstvenega dovoljenja kot pogoja za pridobitev sredstev izvedbo projekta) je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tega zaključka tožnice izrecno ne izpodbijajo oziroma so tudi njihove trditve šle v smeri, da je bilo vsem jasno, da ga ni mogoče pridobiti do 31. 7. 2014, ne pa da bi ga lahko tožena stranka ob zadostni skrbnosti tudi pridobila od 25. 4. 2014 do 31. 7. 2014 in da bi do takrat postal tudi pravnomočen. O tem, da je bilo OVD predmet nasprotovanja, je tožena stranka vedela enako kot so to vedele tudi tožnice. Smiselno pa vztrajajo pri stališču, da se tožena stranka v razmerju z državo ne bi smela v njihovem imenu zavezati, da se evropskim sredstvom odpoveduje, če OVD ne bo pridobljen. Vendar je tudi na te očitke sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno odgovorilo v 66. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpostavilo je, da je bil podpis pogodbe o sofinanciranju obvezen pogoj za črpanje sredstev po Odločbi o sofinanciranju z dne 25. 8. 2011 in da se je tožena stranka prizadevala za podpis pogodbe, do katerega pa prej ni prišlo, iz razlogov na strani druge podpisnice. Ugotovilo je, da je tožena stranka medtem delovala, angažirala je za izvedbo strokovnjake s svojega področja, saj za izvedbo celotnega projekta in izpolnitev vseh obveznosti za pridobitev evropskih finančnih sredstev sama ni imela zaposlenih strokovnjakov. Namen družbe namreč ni bil povezan z dejavnostjo občin (a contrario drugemu odstavku 993. člena OZ). Ko pa je bil denar zagotovljen, je tožena stranka prejela osnutek pogodbe, pripravljen s strani Ministrstva za kmetijstvo in okolje (MKO). Na podlagi dopisa tožene stranke (B79), naslovljenega na MKO je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožena stranka ni strinjala z vsebino pogodbe o sofinanciranju v delu, ki se nanaša na pogodbene roke in pridobitev pravnomočnih odločb OVD in gradbenega dovoljenja in da je tožena stranka izrecno zahtevala ustrezno korekcijo pogodbe glede na dejansko stanje izvedbe projekta. Zato je zavrnilo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka pristopila k sklenitvi pogodbe o sofinanciranju skrajno malomarno in nestrokovno s tem, da je na koncu pristala na njeno vsebino. V zvezi s tem je v razlogih sodbe opisalo tudi potek dogodkov na dan podpisa pogodb ter ugotovilo, da iz zapisnika 14. seje sveta županov z dne 29. 5. 2014 izhaja, da so bile družbenice seznanjene s podpisano pogodbo o sofinanciranju in o rokih, vsebovanih v tej pogodbi, ne pa tudi nestrinjanje s tem dejstvom. Zaključilo je, da je bilo vsem družbenicam takrat jasno, da druge možnosti, kot podpisati tako pogodbo, tožena stranka ni imela.

25. Ugotovilo je tudi okoliščine glede ovir za pridobitev OVD in prizadevanja župana tožene stranke, da doseže spremembo pogodbe s podaljšanjem roka, pri katerih pa ni bil uspešen. S tem je smiselno zavrnilo očitke tožnic, da bi ji v primeru, če tožena stranka ne bi pristala na razvezni pogoj, država sredstva za X II kljub temu izplačala. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi morala tožeča stranka tudi jasno povedati, kako si predstavlja, da bi tekli dogodki, ki bi sledili odklonitvi podpisa pogodbe 25. 4. 2021 in ki bi tožnicam domnevno vzpostavili premoženjsko stanje, za katerega trdijo, da bi ga s tem dosegle. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zmogla. Sklicevanje na razvezni pogoj, ki je bil povezan s pridobitvijo OVD, ta pa tudi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, je nesmiselno, če je iz sporne pogodbe jasno, da bi tudi v primeru, če razvezni pogoj ne bi bil dogovorjen, po pogodbi morala tožena stranka pridobljena sredstva vrniti, če do določenega roka ne bi pridobila OVD in gradbenega dovoljenja.

26. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka neutemeljeno izpostavlja, da je izpodbijana sodba vsebinsko pomanjkljiva do te mere, da je vsebinsko sploh ni mogoče preizkusiti. Katerih trditev, ki jih je tožeča stranka podala v utemeljitev očitka toženi stranki, ki ga ponavlja v pritožbi, torej, da je ravnala pri podpisu pogodbe o sofinanciranju hudo malomarno, ker se je zavezala z razveznim pogojem, za katerega je vedela, da se bo z gotovostjo uresničil, naj sodišče ne bi upoštevalo, v pritožbi ne pove. Le to, da je sodišče upoštevalo le trditve iz tožbe, ne pa prve pripravljalne vloge z dne 3. 10. 2017, druge pripravljalne vloge z dne 23. 3. 2018, povzetka navedb z dne 17. 4. 2019, trditev na zapisnik dne 17. 4. 2019 in iz pripravljalne vloge z dne 3. 5. 2019. Na podlagi naštetih pisnih vlog in navedbe, da je tožeča stranka podala trditve tudi ustno na zapisnik, brez vsebinske navedbe dejstev, ki bi lahko ovrgla ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so relevantne za odločitev, pritožnica ne more uspeti z mnenjem, da je sodišče prve stopnje odločilo vsebinsko nepojasnjeno, protizakonito - arbitrarno. Ni mogoče slediti pritožnici, da je sodišče prve stopnje mimo zakona enostavno prezrlo 6 sklopov pravočasnih izvajanj tožeče stranke in da je že zato tožeči stranki onemogočilo pošteno, zakonito in enakopravno obravnavanje njenega zahtevka, s čimer naj bi ji kršilo pravne garancije, ki izhajajo iz 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

27. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, iz katerih smiselno izhaja, da je tožena stranka ob podpisu sporne pogodbe utemeljeno sklepala, da ima več možnosti za pridobitev sredstev sofinanciranja za izvedbo projekta X II, če pogodbo podpiše, kot v primeru, če bi podpis pogodbe 25. 4. 2014 odklonila. Če jih zaradi podpisa pogodbe ni pridobila, ne pomeni, da bi jih zaradi odklonitve podpisa pogodbe. Tožnice niso uspele izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev pogodbe o sofinanciranju pogoj za pričetek črpanja sredstev. V primeru, če bi tožena stranka podpis pogodbe odklonila, bi se izpostavila očitku družbenic, ki so sodelovale pri projektu, da ji sredstva niso bila nakazana ravno zato, ker ni sklenila pogodbe o sofinanciranju, ki je pogoj za nakazilo denarja. Tega zaključka tožnice s pritožbo niso uspele izpodbiti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz navedb tožeče stranke, ki jih poudarja kot ključne, ne izhaja, da bi bila tožena stranka uspešnejša pri pridobitvi in porabi evropskih sredstev, če pogodbe 25. 4. 2014, ki je vsebovala razvezni pogoj, ne bi podpisala. Če je ne bi podpisala, bi tvegala, da ji bodo ravno to družbenice očitajo kot ključno okoliščino, da ji sredstva niso bila pravočasno nakazana. Posledično neutemeljeno vztrajajo pri stališču, da bi tožena stranka ob podpisu pogodbe 25. 4. 2014 lahko pričakovala, da bo z njenim podpisom prikrajšala premoženje vsake od tožnic v posledici dejstva, da je za cel projekt izgubila več kot 22 milijonov EUR.

28. Z očitkom toženi stranki, da ni vložila tožbe zoper RS, tožnice smiselno trdijo, da je Republika Slovenija ravnala protipravno, ker je pripravila tako vsebino pogodbe, na podlagi katere je tožena stranka, namesto, da finančna sredstva pridobi, ta izgubila in s tem neposredno (tudi) tožnicam preprečila povečanje njihovega premoženja. Če pa bi bilo tako, bi imela tudi vsaka od oškodovank pravico neposredno zoper državo za škodo, ki jo je utrpela, vložiti odškodninsko tožbo na podlagi določbe 26. člena Ustave RS.5 Trditve, da bi tožbo lahko kot oškodovanka vložila le tožena stranka, so v nasprotju z določbo 26. člena Ustave. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljeno stališče tožeče stranke, da je lahko podlaga njene odškodninske terjatve zoper toženko tudi dejstvo, da zoper državo tožena stranka ni vložila odškodninske tožbe.

29. Ne drži trditev pritožnic, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na ugotovitev, da Republika Slovenija ni imela zagotovljenih sredstev za izvedbo sofinanciranja ter da bi zato moralo postaviti izvedenca finančno računovodske oziroma ekonomske stroke, ki bi lahko tak zaključek ovrgel. Sodišče prve stopnje je v 66. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je MKO, potem, ko je bil denar zagotovljen, poslalo toženi stranki pripravljen osnutek pogodbe. Torej sodišče prve stopnje ni izhajalo iz stališča, da denar ni bil zagotovljen. Zato tudi ni bilo treba sodišču prve stopnje izvesti dokaza z izvedencem finančno računovodske oziroma ekonomske stroke v smeri, da potrdi, da je Republika Slovenija imela denar za izvedbo predmetnega sofinanciranja. Trditev v smeri, da je MKO poslal že kakšno leto prej toženi stranki v podpis pogodbo, pa tožeča stranka ni podala.

30. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje „vnaprejšnjo dokazno oceno glede vsebine pričanj zastopnikov tožnic, popoln spregled zaslišanja tožničine priče G. G. ter vsebinsko popolnoma neobrazloženo neizvedbo drugih dokazov“. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje brez vsakršnih pojasnil in kar s tremi pikicami (…) v 56. točki obrazložitve označilo kot nekredibilno celokupno izpoved županov tožnic T. T., Z. Z., Ž. Ž., U. U. in V. V., pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz navedene točke obrazložitve sodbe izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da izjave zastopnikov o slabi informiranosti glede vodenja projekta in o predimenzioniranosti projekta niso skladne z dejstvom, da so navedene občine podpisale 4 aneks k medobčinski pogodbi, s katerim se je določila velikost projekta glede količine odpadkov. V tem delu tožeča stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izpodbija. Trdi pa, da je sodišče prve stopnje nedopustno obravnavalo izjave petih dolgoletnih županov slovenskih občin, s tem ko jim je odreklo verodostojnost „vnaprej, s svojim absolutnim in totalnim odrekom vsakršne kredibilnosti“. Kaj takega iz izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče ni zasledilo. Pritožbeni očitek, da se v 57. točki obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjav petih županov občin tožnic pač pa jih je golo navajalo, ni utemeljen. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, katero od relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku je določen zakoniti zastopnik tožnic potrdil; zato ne more prepričati pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje selektivno obravnavalo izjave zaslišanih strank in prič, ki jih je predlagala tožeča stranka zato, da tožbeni zahtevek zavrne. Obrazložitev verodostojnosti ali neverodostojnosti vsakega dela izjave ni potrebna in če v obrazložitvi sodbe izostane, zgolj na podlagi tega očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

31. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sodišča prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem priče G. G., vsebine njene izpovedi pa ni niti omenilo. Ker je to poleg še K. K. edina priča, ki jo je predlagala tožeča stranka, njena vsebina izpovedi pa za sodišče ni bila pomembna, je po stališču pritožnice to dokaz o tem, da je sodišče prve stopnje „že vnaprej nedopustno pavšalno in vsebinsko neobrazloženo dejansko v celoti in totalno vnaprej neobrazloženo zavrnilo kar šest teh dokaznih predlogov (od sedmih) tožeče stranke“. Navaja, da jih je sodišče zaslišalo le pro forma, dejansko pa jih je vnaprej v celoti odpravilo, ne da bi jih upoštevalo pri svoji sodbi. Če tožnica v pritožbi ne pove, glede katerega zmotno ugotovljenega dejstva, ki ga je potrdila priča, njene izjave sodišče prve stopnje ni upoštevalo, se pritožbeno sodišče do takih trditev ne more konkretno opredeliti niti pritrditi tožeči stranki.

32. Pritožnica navaja, da bi sodišče moralo izvesti tudi predlagane dokaze s postavitvijo izvedenca gradbene, strojne, elektro, ekonomske ali druge primerne stroke, s postavitvijo izvedenca s področja javnih naročil za pridobitev opredelitve Državne revizijske komisije. Glede dokaza za pridobitev opredelitve Računskega sodišča v pritožbi navaja, da bi vedel potrditi stališče tožeče stranke po nezakonitosti in negospodarnosti ne-delitve javnega naročila na sklope. V zvezi s katerim elementom uveljavljanja odškodnine je tožeča stranka dejstva o ne-delitvi javnega naročila zatrjevala, torej ali v zvezi s kršitvijo pogodbe in vzročne zveze z zatrjevanim nastankom škode, pa ne pove. Oziroma na 9. strani pritožbe pove, da je tožena stranka zaradi protipravne ne-delitve javnega naročila za izbor izvajalca na potrebne sklope, kršila konkurenco, ne pa tudi kakšno povezavo imajo njene trditve o kršitvi konkurence na njene zahtevke, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo v tem sporu. Enako velja glede očitka, da bi morala tožena stranka predložiti tožeči stranki dokumentacijo, ki jo je od nje zahtevala. Zato ji ni mogoče pritrditi, da za odločitev, da določenega dokaza sodišče prve stopnje ne izvede, v konkretnem primeru ni zadoščala obrazložitev, da je bilo na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v tem sporu dovolj razjasnjeno. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pove, da teče spor z izvajalci del, ki jim je bila pogodba odpovedana, ki pa ni predmet tega spora. Predmet tega spora tudi niso zahtevki iz 994. člena OZ o koristih in izgubah, zato trditve o dejstvih v to smer niso bile relevantne za odločitev o zahtevkih tožnic v tem sporu.

33. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Pri tem je neutemeljen očitek pritožnic, da sodišče pri oblikovanju svojih zaključkov sploh ni preštudiralo vsebine celokupnih dokazov. Sodnica prve stopnje je neposredno izvajala dokaze in se z njimi tudi neposredno seznanila, zato je tudi nerazumljiv očitek, da jih sodišče ni preštudiralo. Glede na podano trditveno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti in popolno obravnavalo, se izkaže, da dejanskega stanja ni nepopolno ugotovilo. Zato je tudi neutemeljen očitek tožnic, da je sodišče pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek in jim s tem onemogočilo polno sodelovanje v zadevi, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo odgovorila na vsak pritožbeni očitek v zvezi s presojo izvedenih dokazov in mu pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje.

34. Tožnice v pritožbi nadalje izpostavljajo, da ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje o dograditvi sortirnice D., nimajo nobene zveze z njihovimi zahtevki. S takim stališčem pritožbeno sodišče soglaša iz razloga, ker navedeno dejstvo za obravnavani spor ni bilo pomembno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višine oškodovanja tožnic, na katero bi lahko pri prvi tožnici navedeno dejstvo vplivalo, sicer pa ne. Enako velja za ugotovitve v zvezi z izpovedjo dveh županov, da je za njih bolje, da se sortirnica ni zgradila, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Posledično pa navedeni očitek pritožnic tudi za presojo pravilnosti odločitve v navedeni zadevi ni pomemben.

35. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe poudarilo, da v civilnopravni družbi noben družbenik ne sme storiti nič takega, kar bi zmanjšalo možnosti za dosego skupnega namena, saj tako določa tudi Medobčinska pogodba kot tudi zakon (tretji odstavek 993. OZ). Tožeča stranka pa v pritožbi poudarja, da so priče izpovedale, da je toženka projekt X načrtno vodila proti tožnicam tako, da jih je skušala stisniti v kot, da je župan L. L. grozil, da bodo druge občine brez ... občin izvedle same projekt in da teh ključnih okoliščin sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Vzročne zveze med zatrjevanim in s pričami potrjenim odnosom župana tožene stranke do ... občin, na katerega se sklicujejo pritožnice v pritožbi ter škodo zaradi izgube evropskih sredstev, ni. Zato dejstva, ki so jih navedle priče za odločitev niso bile pomembne. Enako velja tudi za ostala dejstva, ki so jih je v zvezi s takratnim županom A. podale zaslišane priče. 36. Pritožbeno sodišče je presodilo, da tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev za odločitev v tej zadevi. Katera relevantna dejstva so dokazana, je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedbo dokaznega postopka po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

37. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo nobene od očitanih kršitev določb postopka, prav tako pa tudi ne kakšne, na katero v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker tožnice niso uspele s pritožbo, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), tožeči stranki pa naložilo plačilo stroškov odgovora na pritožbo v skladu s specificiranim stroškovnikom tožene stranke.

1 Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, stran 947, B. Zabel. 2 VSRS sodba II Ips 108/2015. 3 Na premoženju družbe, ki nastane s prispevki družbenikov ali s poslovanjem družbe, imajo družbeniki enake solastninske ali drugačne soimetniške deleže, če pogodba ne določi drugače. 4 Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, stran 961, B. Zabel. 5 Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.