Jedro

Pravna opredelitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja predstavlja vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), brez izrecne navedbe predloga pritožbenemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum je sodišče prve stopnje v točki 4. obrazložitve izpodbijanega sklepa oprlo na pravnomočno obtožnico in na vse dokaze, na katerih le-ta temelji. Ob upoštevanju predobravnavnega naroka, na katerem so se izvajali dokazi glede predloga za izločitev dokazov, je zaključilo, da ni podanih novih okoliščin, ki bi ugotovljen dokazni standard omajale.

Prvostopenjsko sodišče pri odločanju o obstoju pripornih razlogov ni prešlo standarda utemeljenega suma, čemur sledi tudi utemeljitev sklepa. Zato je odveč razprava o pritožbeno izvzetem delu besedila iz konteksta celotnega sklepa: „prišel oškodovancu za hrbet in tedaj in šele nekaj korakov pred njim odprl nož in s tem pokazal zavržni namen...", kot vnaprejšnji prvostopni obsodbi. Takšnega prejudiciranja sodišču prve stopnje namreč ni mogoče očitati.

Pravna opredelitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja predstavlja vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Za odreditev pripora oziroma odločanje o obstoju pripornih razlogov zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obtoženec očitano kaznivo dejanje storil na način, kot ga je v predlogu za odreditev oziroma podaljšanje pripora opredelilo tožilstvo. Na tej podlagi torej ni mogoče slediti pritožbi, ko nasprotuje pravni opredelitvi očitka. Ugotovljenega pa ne omaje niti v pritožbi izpostavljen oškodovančev prispevek k nastali situaciji (provociranje, pretekli konflikti), saj je na ravni utemeljenega suma izkazano, da naj bi bil ravno obtoženi tisti, ki naj bi prekoračil mejo zakonsko dopustnega.

6. Pritožbeno problematiziranje zakonitosti dokazov, ob tem, ko se v tej fazi postopka kot nedopustni štejejo samo dokazi, ki so že na prvi pogled nedovoljeni, ne daje podlage za pritožben zaključek, da so ti dokazi nezakoniti. Presoja potencialne nezakonitosti dokazov namreč narekuje ugotavljanje drugih dejstev in okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče že obravnavalo, vendar prvostopna odločitev še ni pravnomočna. Preuranjena in nadaljnjemu sodnemu postopku pridržana pa je tudi v pritožbi podana dokazna ocena izpovedb prič.

7. Sodišče prve stopnje je ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah logično in argumentirano nanizalo tudi številne okoliščine na strani obtoženca, ki so relevantne za presojo njegove ponovitvene nevarnosti ter ovrednotilo sorazmernost in neogibno potrebnost odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa. Pravilnosti teh prvostopenjskih zaključkov ne omaje pritožnik z nekonkretiziranim nasprotovanjem le-tem in poudarjanjem zdravstvenih težav obdolženca in njegove matere. Iz listin spisa izhaja, da so te okoliščine obstajale že v času storitve očitanega dejanja pa obtoženega od izvršitve le tega naj ne bi odvrnile. Sodišču prve stopnje ob tem, ko iz izpodbijanega sklepa in listin spisa izhaja kontinuiteta dela na zadevi, ni mogoče očitati niti časovne zamude pri odločanju.

8. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, oziroma zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Do na načelni ravni zatrjevane kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP se ob pomanjkanju pritožbene konkretizacije, drugostopenjsko sodišče vsebinsko ne more opredeliti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da so še vedno podani vsi pogoji za pripor, zato se upoštevaje vse navedeno pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa kot pravilna in zakonita. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper predmetni sklep, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.