Jedro

Odločitev o tem, da tožniku ne gredo potni stroški njegovega pooblaščenca za prihod na narok in drugi stroški, vezani na njegov prihod na sodišče, je pravilna. Stranka ima pravico, da si svobodno izbere pooblaščenca iz kateregakoli kraja v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da lahko vse stroške, vezane na njegov prihod na sodišče, tudi prevali na nasprotno stranko v primeru uspeha v sporu; ne gre torej v vsakem primeru za potrebne stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Praviloma se priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, razen če za izbiro točno določenega pooblaščenca obstajajo razumni oziroma tehtni razlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.136,09 EUR, po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka) in da je ona zavezanka za plačilo sodne takse (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep, in sicer v delu nepriznanih potnih stroškov in stroškov prihoda na sodišče, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopka (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo odločitev, ki je v nasprotju s sodno prakso. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 199/2023. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni utemeljilo bistvenih razlogov za zavrnitev priglašenih stroškov. Iz izpostavljene sodne prakse tudi izhaja, da ni obveznosti stranke, da utemelji zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Ker priglašeni potni stroški in stroški za prihod na narok tudi niso nesorazmerno visoki v primerjavi z ostalimi stroški, bi morala pretehtati pravica do svobodne izbire odvetnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da prizna tudi potne stroške pooblaščenke tožnika za udeležbo na narokih, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo, prav tako je odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilna. Pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožba ne konkretizira.

5. Sodišče prve stopnje je v sporu med strankama odločalo o tožbi za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki ter s sodbo in sklepom opr. št. Pd 474/2022 z dne 25. 5. 2023 tožbenim zahtevkom v pretežnem delu ugodilo in odločilo (VII. točka izreka), da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ki bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari v tem postopku. Sodišče prve stopnje je po pravnomočnosti na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP izdalo izpodbijani sklep o stroških postopka. V njem tožniku (med drugim) ni priznalo potnih stroškov njegovega pooblaščenca za prihod na naroke za glavno obravnavo, odsotnosti iz pisarne za ta čas in kilometrine. Takšni presoji tožnik neutemeljeno nasprotuje.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve, zakaj tožniku sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih stroškov, povezanih s prihodi njegovega pooblaščenca na naroke za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je kot razlog navedlo, da si je tožnik izbral pooblaščenca izven kraja svojega bivanja in izven območja sodišča, kar za obrazložitev odločitve o stroških postopka, za katero se tudi sicer zahteva nižji standard obrazloženosti, povsem zadošča. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Odločitev o tem, da tožniku ne gredo potni stroški njegovega pooblaščenca za prihod na narok in drugi stroški, vezani na njegov prihod na sodišče, je tudi sicer pravilna. Kot navaja že sodišče prve stopnje, ima stranka pravico, da si svobodno izbere pooblaščenca iz kateregakoli kraja v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da lahko vse stroške, vezane na njegov prihod na sodišče, tudi prevali na nasprotno stranko v primeru uspeha v sporu; ne gre torej v vsakem primeru za potrebne stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Praviloma se priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, razen če za izbiro točno določenega pooblaščenca obstajajo razumni oziroma tehtni razlogi.1 Takšna je bila tudi situacija iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 199/2023 z dne 29. 9. 2023, na katerega se sklicuje pritožba, saj je bil odvetnik iz Slovenske Bistrice, sodišče pa na Ptuju, kar predstavlja relativno kratko razdaljo in s tem razumen razlog za priznanje potnih stroškov pooblaščenca, čeprav ta nima sedeža na območju sodišča. V obravnavanem primeru je bila situacija bistveno drugačna, saj je pooblaščenec tožnika iz Ljubljane, tožnik iz A. (okolica Maribora), sodišče prve stopnje pa v Mariboru. Iz sodnega spisa tudi sicer ne izhajajo drugi razumni oziroma tehtni razlogi za izbiro pooblaščenca iz Ljubljane, teh pa ne navaja niti tožnik sam (tudi v pritožbi ne). Relativno nizki potni stroški pooblaščenca pa sami zase, ne da bi hkrati obstajal še kakšen razlog za izbiro pooblaščenca izven kraja bivanja stranke in izven delovnega območja sodišča, nikakor ne zadoščajo za njihovo priznanje.

8. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Gre za prevladujoče stališče iz sodne prakse; prim. glej odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 876/2022, II Cp 1496/2022, II Cp 796/2023; odločbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 413/2023, I Cp 306/2023, I Cp 491/2023; odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 53/2023, Pdp 254/2023, Pdp 447/2022.