Jedro

Brezplačno razpolaganje z dolžnikovim premoženjem obenem pomeni oškodovanje upnikov. Gre za izključno objektivno predpostavko izpodbijanja, saj je pomembno le dejstvo, da dolžnik za razpolaganje s svojim premoženjem (v konkretnem primeru: za odobreni popust) ni prejel nobenega nadomestila.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dogovor o priznanju popusta v višini 25% na terjatev v znesku 2.806.394,60 SIT brez pravnega učinka proti stečajni masi (1. točka izreka prvostopenjske sodbe). Posledično pa je toženi stranki naložilo, da v stečajno maso vrne 701.598,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.07.1999 do plačila (2. točka izreka prvostopenjske sodbe). Pri tem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 146.100,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.01.2001 do plačila (4. točka izreka prvostopenjske sodbe).

Proti temu delu prvostopenjske sodbe se je pritožila tožena stranka (po pooblaščencih). Pritožbeno sodišče je namreč na podlagi prvega odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo, da se ni pritožila proti 3. točki njenega izreka, v kateri je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 701.598,65 SIT od 11.06.1999 do 08.07.1999 (pravilno: do 07.07.1999). Tožena stranka je uveljavljala pritožbena razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne in zmotne uporabe materialnega prava, predlagala pa spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta se dne 10.06.1998 dogovorili za kompenzacijo medsebojnih obveznosti in terjatev v znesku 2.104.795,95 SIT (priloga A2), katere pa tožeča stranka ni izpodbijala po določbah 125. - 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Izpodbijala je namreč le 25% popust (v znesku 701.598,65 SIT) na terjatev, ki jo je v pobot namesto v znesku 2.806.394,60 SIT uveljavljala v znesku 2.104.795,95 SIT.

Pri tem za odločitev ni pomembno, kaj je tožečo stranko vodilo, da je toženi stranki odobrila popust (da sicer tožena stranka svojih terjatev ne bi pobotala in bi terjatev tožeče stranke zaradi zastaranja prerekala). Za odločitev v sporu je namreč pomembno samo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za uspešno izpodbijanje (prim. razloge sodbe VS RS z dne 09.09.1993, opr. št. III Ips 55/93).

Sicer pa se je tožeča stranka na nagib, iz katerega je (v zvezi s kompenzacijo) odobrila popust, sklicevala šele v pritožbi, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno navedbo (po prvem odst. 337. člena ZPP). Priloženi bremepisi za zamudne obresti pa predstavljajo nedovoljene pritožbene dokaze (prav tako po prvem odst. 337. člena ZPP).

Tožeča stranka je za razliko v znesku 701.598,65 (2.806.394,60 - 2.104.795,95) SIT toženi stranki priznala popust, s čimer je zmanjšala stečajno maso, namenjeno poplačilu stečajnih upnikov. Zaradi "odpusta obveznosti" v višini popusta se je namreč zmanjšala terjatev stečajnega dolžnika kot del njegovega aktivnega premoženja.

Tako je podan objektivni element izpodbojnosti po prvem odst. 126. člena ZPPSL (medtem ko subjektivni element ni predpisan). Pravno dejanje brezplačnega razpolaganja z dolžnikovim premoženjem je namreč po pojavni obliki praviloma enako pravnemu dejanju oškodovanja upnikov (npr. s pobotom, ko hkrati preneha tudi dolžnikova terjatev nasproti upniku), vendar pa se od slednjega razlikuje po tem, da je neodplačno (brez nadomestila).

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kot zakonito in pravilno potrdilo (1. točka izreka). Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, medtem ko je sodišče prve stopnje sicer v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odst. 165. člena v zvezi s prvim odst. 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije pritožbene stroške (2. točka izreka).