Jedro

Na nejavni seji senata lahko senat druge stopnje odloča o pritožbi samo na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjskem postopku in na katera se opira sodba sodišča prve stopnje, tako, da sprejme dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje ali pa ga brez obravnave spremeni na način kot je predpisan v drugi točki 373.člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika M. P. tako, da ga je oprostilo odgovornosti za hujšo kršitev delovne obveznosti iz 6. točke izreka disciplinskega sklepa glede očitanih neopravičenih izostankov z dela po 2. alinei 67. člena Kolektivne pogodbe podjetja in odgovornosti za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 5. točke izreka, to je odklonitev posredovanja podatkov delavskemu svetu o investiciji v PE Š. (68. člen Podjetniške kolektivne pogodbe). Ob ugotovitvi, da so tožniku sicer dokazane hujše kršitve delovne obveznosti iz točke 1. do 4. in delno iz točke 5. izreka sklepa disciplinske komisije z dne 2.12.1991, ni pa izkazan z zakonom določen obstoj hujših posledic, je tako poseglo v odločitev disciplinskih organov tožene stranke, da je ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z javnim opominom. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da tožniku omogoči delo in mu za preteklo obdobje prizna pravice, izvirajoče iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je ponovno na pritožbo tožene stranke - na nejavni seji - z izpodbijano sodbo spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa disciplinske komisije E. - Konfekcija p.o. M., z dne 2.12.1991 in sklepa komisije za varstvo pravic z dne 4.2.1992 zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče je štelo, da so zaradi ugotovljenih hujših kršitev delovnih obveznosti tožnika obstajale motnje delovnega procesa. Ker je sodišče prve stopnje ob popolnoma ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo (89. člen Zakona o delovnih razmerjih) je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožnik likalno linijo pridobil v brezplačno uporabo od trgovskega podjetja E. iz V., njeno montažo so brezplačno opravili delavci T. Š., tožena stranka pa je s tem pridobila investicijo, vredno 350.000,00 DEM. S sklenitvijo poslov s P. T. T. iz F. je revident ohranil delovna mesta za 60 delavk iz PE Š., ki so po njegovem odhodu izgubile delo. Da očitana ravnanja tožnika niso povzročila toženi stranki gospodarske škode, potrjuje tudi okoliščina, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Kpr 14/95 z dne 4.6.1996 zahteva za preiskavo zavržena. Ker so ugotovitve sodišča druge stopnje o obstoju kvalifikatornih okoliščin protispisne, predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo.

Iz vsebine revizije je sklepati, da je revident v zvezi z ugotavljanjem obstoja kvalifikatornih okoliščin očital sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker v revizijskih razlogih tega izrecno ne navaja in tudi ne obrazlaga (čeprav bi se lahko upravičeno skliceval na kršitev določb po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, v zvezi s 7. točko in 9. točko 2. odstavka 354. člena kot posledico nepravilne uporabe določbe 4. točke 373. člena ZPP) je revizijsko sodišče zaradi omejitev iz 386. člena ZPP v tem delu ni moglo upoštevati.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da hujše posledice, ki za tožniku očitane hujše kršitve delovnih obveznosti iz točke 1. do 4. izreka disciplinske komisije pogojujejo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, sploh niso nastale, ali pa tožeči stranki v disciplinskem postopku, ki je tekel pri toženi stranki, niso bile očitane. Z naknadnim ugotavljanjem njihovega obstoja pa bi bilo, po pravilni presoji prvostopnega sodišča, kršeno načelo prepovedi reformatio in peius. Za očitani kršitvi iz točke 6. in točke 5. dispozitiva disciplinskega sklepa, glede odklonitve posredovanja podatkov o vlaganjih v PE Š. - pa je tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti. Zato je zmotno in nepravilno razlogovanje sodišča druge stopnje v 1. odstavku na strani 4. obrazložitve, da je sodišče prve stopnje v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo motnje delovnega procesa, nastale s storitvijo očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, zlasti s prikrivanjem podatkov o vlaganjih v poslovni enoti.

Kot ugotavlja revizijsko sodišče, je sodišče prve stopje na obravnavi dne 19.4.1996 (l. št. 145 in 146) le ponovilo izvedene dokaze, ni pa zaradi sprejetega pravnega stališče - kršitve načela prepovedi reformatie in peius - za ugotovitev obstoja hujših posledic za očitane kršitve iz točke 1 - 4 izreka, izvajalo novih dokazov in tako dopolnilo dokazni postopek. Ker je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za očitano kršitev iz točke 5 izreka, ki naj bi jo storil z odklonitvijo posredovanih podatkov o vlaganjih, tudi za to kršitev (ki je v razlogih izpodbijane sodbe izrecno poudarjena) ni ugotavljalo, kaj šele ugotovilo, obstoja kvalifikatornih okoliščin, saj bi bilo izvajanje dokaznega postopka v tej smeri glede na oprostitev disciplinske odgovornosti za očitano temeljno kršitev, brezpredmetno. Sodišče druge stopnje je torej v svojih razlogih navedlo dejanske ugotovitve, ki jih sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje.

Tako (sicer zmotno) ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče štelo kot pravilno in popolno ugotovljeno (1. odstavek na strani 6 obrazložitve) in ga vzelo za podlago svoji presoji o pravilni uporabi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). S tem pa je samo odpravilo nasprotje izhajajoče iz zaključka v 2. odstavku na strani 4 obrazložitve, da ne sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča o neobstoju hujših posledic.

Po ugotovitvah revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da iz hujših kršitev delovnih obveznosti tožnika niso nastale hujše posledice, za katere 89. člen ZDR pogojuje izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zato je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja spremenilo izrečeni ukrep v milejšega. Tako ugotovljeno dejansko stanje ni dajalo sodišču druge stopnje podlage za njegovo zmotno interpretacijo, niti ni upravičevalo njegovo materialno pravno presojo, da so izpolnjeni pogoji iz 89. člena ZDR za izrek najstrožjega ukrepa, zato je njegova odločitev pravnozmotna. Ob ugotovljenih odločilnih dejstvih sodišča prve stopnje, da hujše posledice iz tožniku dokazanih kršitev niso nastale, ali pa mu v disciplinskem postopku niso bile očitane, bi sodišče druge stopnje moralo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno (1. odstavek 366. člena ZPP). Če pa je dvomilo o resničnosti dejstev, na katere se opira sodba sodišča prve stopnje, bi bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo, ali ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze. Tako bi moralo ravnati skladno z določbo 370. člena ZPP. Z izpodbijano odločitvijo pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je zato revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP ugodilo utemeljeni tožnikovi reviziji in odločilo kot je razvidno iz izreka.