Jedro

Tožnik je vložil tožbo (s katero je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki) na krajevno nepristojno sodišče v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz 2. odst. 200. člena ZDR-1. Tožba je bila krajevno pristojnemu sodišču odstopljena po poteku prekluzivnega roka iz 200. člena ZDR-1, zato je prepozna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da tožnik v sporu ni uveljavljal sodnega varstva v predpisanem zakonskem roku.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). V pritožbi navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni, saj se je ves čas postopka smiselno skliceval na očitno napako pri vložitvi tožbe, s strani tožene stranke pa ni bilo nikoli prerekano, da je do takšne pomote prišlo. Tožena stranka je zgolj zatrjevala, da je bila pritožba (op. s. pravilno tožba) vložena prepozno iz razloga, ker je bila vložena pri nepristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je spregledalo, da vložitev tožbe na Delovnem sodišču v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, ni absolutna procesna predpostavka. Delovno sodišče v Mariboru se je namreč izreklo za nepristojno zgolj zaradi ugovora tožene stranke; če tožena stranka takšnega ugovora ne bi podala, bi Delovno sodišče v Mariboru njegovo tožbo vsebinsko obravnavalo. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, to je neobstoj procesne predpostavke, zaradi česar ni vsebinsko odločalo o tožbenem zahtevku in izvajalo predlaganih dokazov. Tožniku je že z Ustavo RS zagotovljena pravica do sodnega varstva, ki jo je sodišče prve stopnje s tem kršilo, kot je kršilo tudi njegovo ustavno pravico, da mu je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (49. člena URS).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Rok za uveljavljanje sodnega varstva je predpisan v 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da lahko delavec, če delodajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic, pisno zahteva, da delodajalec svojo obveznost izpolni oz. kršitev odpravi. Če delodajalec v roku 8 delovnih dni po vročeni pisni zahtevi svoje obveznosti iz delovnega razmerja ne izpolni oz. kršitve ne odpravi, lahko delavec v nadaljnjem roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije ( URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami) za kar se zavzema pritožba. Pravočasnost vložene tožbe je procesna predpostavka, na katero sodišče prve stopnje pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka in mu odvzelo ustavno pravico do sodnega varstva, ko tožbe ni vsebinsko obravnavalo. Če sodišče ugotovi, da je stranka zamudila rok za vložitev tožbe, jo je v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP dolžno kot prepozno zavreči. Gre za materialni in prekluzivni rok, ki v nobenem primeru ni podaljšljiv, četudi gre za vprašanje, ki je za tožnika zelo pomembno. Iz enakega razloga sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe ni poseglo v tožnikovo pravico do svobode dela, ki mu je zagotovljena v 49. členu URS.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vložil tožbo pri Delovnem sodišču v Mariboru dne 25. 10. 2013. Zadeva se je pred Delovnim sodiščem v Mariboru obravnavala pod opr. št. Pd 563/2013. Med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je tožnik dne 27. 9. 2013 na toženo stranko naslovil poziv k sklenitvi pogodbe za nedoločen čas, katerega je tožena stranka prejela 30. 9. 2013 (priloga B 6). Tožena stranka na poziv v roku 8 delovnih dni ni odgovorila, zato je 30 dnevni rok za vložitev tožbe (drugi odstavek 200. člena ZDR-1) začel teči 11. 10. 2013 in se je iztekel v soboto 9. 11. 2013. Tožba bi tako morala biti pri pristojnem sodišču vložena najkasneje 11. 11. 2013, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožba na Delovno sodišče v Mariboru je bila torej vložena v 30 dnevnem roku (25. 10. 2013), vendar pa je to po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti dne 19. 12. 2013 zadevo v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZPP odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, ki jo je prejelo dne 20. 12. 2013. Tožba je bila torej pristojnemu sodišču odstopljena po poteku prekluzivnega roka iz 200. člena ZDR-1, zato je prepozna.

Po prvem odstavku 22. člena ZPP se sodišče izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. V konkretnem primeru je tožena stranka po pozivu Delovnega sodišča v Mariboru, naj mu posreduje podatke, ki so pomembni za določitev krajevne pristojnosti, sodišču sporočila, da se je delo po pogodbi št. ... o strokovnem sodelovanju z družbo A. d. o. o. opravljalo v B., C. in D., vse pogodbe, na podlagi katerih je tožnik predaval, pa so bile sklenjene v B. (dopis tožene stranke z dne 5. 11. 2013 na red. št. 7 v spisu). Navedeni dopis tožene stranke je sodišče prve stopnje štelo kot ugovor krajevne pristojnosti in se je s sklepom opr. št. Pd 563/2013 z dne 15. 11. 2013 izreklo za krajevno nepristojno. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da bi Delovno sodišče v Mariboru tožbo vsebinsko obravnavalo, če tožena stranka ne bi podala ugovora krajevne pristojnosti. Sodišče se namreč po uradni dolžnosti, če za odločanje v konkretnem sporu ni določena izključna krajevna pristojnost, ne sme izreči za krajevno nepristojno. Vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to dejstvo v obravnavani zadevi nepomembno, saj se na sklep Delovnega sodišča v Mariboru, s katerim se je to sodišče izreklo za krajevno nepristojno, nobena od strank ni pritožila, zato je dne 19. 12. 2013 postal pravnomočen. Tako Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, kot tudi pritožbeno sodišče, sta zato nanj vezani. Vprašanja pristojnosti po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti ni mogoče več odpirati, četudi bi bil ta nepravilen ali nezakonit (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 240/2011 z dne 6. 11. 2012).

Glede sklicevanja pritožnika na očitno pomoto pri vložitvi tožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP v osmem odstavku 112. člena določa, da se v primeru, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oz. iz tretjega odstavka 87. člena ZPP ali očitni pomoti vložnika. Ker je tožnik v konkretni zadevi imel pooblaščenca, ostaja odprto zgolj vprašanje, ali je prišlo do očitne pomote pri vložitvi tožbe pri krajevno nepristojnem sodišču. Pritožbeno sodišče ugotavlja, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da je pri vložitvi tožbe na krajevno nepristojno sodišče prišlo do takšne napake, kot tudi ni podal nobenih navedb, ki bi lahko pomenile „smiselno sklicevanje“ na očitno pomoto, za kar se zavzema pritožba. Poleg tega iz številnih judikatov tako pritožbenega sodišča kot tudi Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga po odvetniku vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. II Ips 1222/2008 z dne 12. 7. 2012 pojasnilo, da skrbnost pri sestavljanju vlog, ki so naslovljene na sodišče, od odvetnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o obstoju delovnega razmerja. Za tovrstne spore 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.