Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da se je predmetni postopek začel v času, ko je bil v veljavi star EZ, saj je postopek v teku že od leta 2013. Ko je Agencija za energijo odločala v ponovnem postopku in izdala akt, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je veljal nov EZ-1. Slednji ima v osmem odstavku 548. člena izrecno določbo, da se upravni postopki Agencije, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po dosedanjih predpisih. Glede na to, da ima zakon, ki je bil v veljavi v času, ko je Agencija izdala izpodbijana akta (EZ-1), specialno določbo, ki se nanaša na postopke, uvedene pred uveljavitvijo tega zakona, za kar gre tudi v predmetni zadevi, ni pravilno stališče, da zoper odločbo Agencije ni dovoljena pritožba. Izpodbijani sklep zato ni zakonit.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, sklep Agencije za energijo 135-05-0307/0353/2011-7 z dne 10. 7. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožba zoper odločbo Agencije za energijo 135-05-0307/0353/2011-6 z dne 18. 6. 2014 se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku za proizvodno napravo A. odvzame deklaracija, ki mu je bila dodeljena z odločbo št. 135-05-0307/0353/2011 z dne 4. 1. 2012 in je vpisana v register deklaracij ter da se odločba št. 135-05-0307/0353/2011 z dne 4. 1. 2012 razveljavi (1. točka izreka); da se navedena proizvodna naprava, vpisana v register deklaracij za proizvodne naprave pod številko 1809-05-0307/2011-0452 izbriše iz registra deklaracij za proizvodne naprave (2. točka izreka) in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija 4. 1. 2012 izdala odločbo, s katero je tožniku za proizvodno napravo A. izdala deklaracijo za dobo petih let. Na podlagi navedene odločbe se je deklaracija za proizvodno napravo vpisala v register deklaracij pri Agenciji pod št. 1809-05-0307/2011-0452. Po pravnomočnosti navedene odločbe se je izdala tudi listina – deklaracija za proizvodno napravo A. z veljavnostjo od 17. 1. 2012 do 17. 1. 2017. Z odločbo 20. 2. 2013 pa je Agencija odločila, da se tožniku za navedeno proizvodno napravo odvzame deklaracija, da se odvzem deklaracij vpiše v register deklaracij ter da se listina, ki je bila izdana ob vpisu naprave, s to odločbo razveljavi. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor 5. 7. 2013. Upravno sodišče RS je 18. 12. 2013 s sodbo I U 1297/2013 tožbi ugodilo, odločbo Agencije odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ugotovilo je namreč, da so bila v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka (kršitev kontradiktornosti).

Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v času ponovnega odločanja v veljavi nov nov Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-1), ki ga je dolžna upoštevati v ponovljenem postopku. Pri tem se sklicuje na 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem mora upravni organ upoštevati predpis, ki velja oziroma se uporablja v času ponovnega odločanja na prvi stopnji. V ponovnem postopku je Agencija postopala v skladu z napotili sodbe Upravnega sodišča I U 1297/2013 in po opravljeni ustni obravnavi in končanem ugotovitvenem postopku izdala odločbo o odvzemu deklaracije.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je Agencija s sklepom 10. 7. 2014 zavrgla kot nedovoljeno. Iz obrazložitve sklepa izhaja, je v času ponovnega odločanja v veljavi nov EZ-1, ki ga je Agencija dolžna upoštevati in ga v ponovnem postopku uporabiti po splošnem pravilu 6. člena ZUP. Po slednjem mora upravni organ upoštevati predpis, ki velja oziroma s uporablja v času ponovnega odločanja na prvi stopnji. Iz prvega odstavka 418. člena EZ-1 izhaja, da zoper odločbo in sklep Agencije ni pritožbe. Navedeno izhaja tudi iz pravnega pouka navedene odločbe. Tožnik je kljub navedenemu pravnemu pouku vložil pritožbo in predlagal, da se pritožba odstopi v pristojno reševanje Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, s predlogom, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma zadevo pošlje v ponovno obravnavanje organu prve stopnje.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo in zoper sklep Agencije o zavrženju pritožbe. Sklep o zavrženju pritožbe ni zakonit. Tožena stranka se pri zavrnitvi pravice do pritožbe sklicuje na 418. člen EZ-1. Slednji pa se nanaša zgolj na postopke, navedene v 423. členu EZ-1, ko tožena stranka odloča o taksativno naštetih sporih iz razmerij med uporabniki in operaterji, pri čemer konkretni spor ne spada v te primere. V EZ-1 za odvzem deklaracije po 365. členu ni določeno, da zoper odločbo Agencije ni pritožbe in da je dovoljen zgolj upravni spor. Tožnik je že v pritožbi opozoril, da je treba upoštevati prehodno določbo 548. člena EZ-1, ki določa, da se upravni postopki Agencije, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo EZ-1, končajo po dosedanjih predpisih. Ker se je predmetni postopek začel že v letu 2013, torej pred veljavnostjo EZ-1, je tožena stranka pri odločitvi uporabila napačen predpis. Po prej veljavnem Energetskem zakonu (v nadaljevanju EZ) pa ni bilo določeno, da zoper odločbo Agencije ni pritožbe. Tožnik zato meni, da je treba izpodbijani sklep razveljaviti (pravilno odpraviti) in tožniku omogočiti pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Zgolj iz previdnosti pa tožnik izpodbija tudi odločbo z dne 18. 6. 2014, saj meni, da je odločitev tožene stranke nepravilna tudi iz vsebinskih razlogov. Tožnik navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev nezakonita. Odločitev pa je najmanj preuranjena. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Agencija v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločbe in izpodbijanega sklepa ter dodatno navaja razloge, zaradi katerih meni, da tožba ni utemeljena.

Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja, da je bila v letu 2014 obnovljena nosilna konstrukcija proizvodne naprave A., zaradi česar je tožnik v januarju 2015 ponovno začel oddajati električno energijo predmetne sončne elektrarne, kar naj sodišče upošteva kot novo dejstvo po 52. členu ZUS-1. Agencija vztraja pri pravilnosti odločitve v navedeni zadevi.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča I U 1297/2013 z dne 18. 12. 2013 odpravljena odločba Agencije z dne 20. 2. 2013 in zadeva vrnjena Agenciji v ponoven postopek. V času prvotnega odločanja je bil v veljavi Energetski zakon (v nadaljevanju EZ), po katerem je bila zoper odločbo Agencije dovoljena pritožba (peti odstavek 64f. člena, četrti odstavek 84. člena EZ). O pritožbi je odločalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Postopek je bil torej dvostopenjski. V času ponovnega postopka pa je bil v veljavi že nov EZ-1, po katerem zoper odločbo Agencije pritožba ni dovoljena (418. člen EZ-1) in je zoper odločbo Agencije mogoče sprožiti le upravni spor ter je tako postopek enostopenjski.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je v ponovnem postopku Agencija postopala pravilno, ko je s sklicevanjem na nov EZ-1 zaključila, da pritožba zoper odločbo Agencije ni možna, zaradi česar jo je z izpodbijanim sklepom zavrgla. Pri tem se Agencija sklicuje na prvi odstavek 418. člena EZ-1, po katerem zoper odločbo in sklep Agencije ni pritožbe, zaradi česar meni, da v obravnavani zadevi tožnik zoper odločbo Agencije nima pravice do pritožbe. Sklicuje se tudi na 6. člen ZUP, po katerem mora upravni organ upoštevati predpis, ki velja oziroma se uporablja v času ponovnega odločanja na prvi stopnji.

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na 548. člen EZ-1. Slednji v osmem odstavku določa, da se upravni postopki Agencije, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po dosedanjih predpisih. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je predmetni postopek začel v času, ko je bil v veljavi star EZ, saj je postopek v teku že od leta 2013. Ko je Agencija odločala v ponovnem postopku in izdala akt, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je veljal nov EZ-1 (stopil v veljavo 22. 3. 2014). Slednji ima v osmem odstavku 548. člena izrecno določbo, da se upravni postopki Agencije, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po dosedanjih predpisih. Glede na to, da ima zakon, ki je bil v veljavi v času, ko je Agencija izdala izpodbijana akta (EZ-1), specialno določbo (osmi odstavek 548. člena EZ-1), ki se nanaša na postopke, uvedene pred uveljavitvijo tega zakona, za kar gre tudi v predmetni zadevi, ni pravilno stališče Agencije, da zoper odločbo Agencije ni dovoljena pritožba. Izpodbijani sklep zato ni zakonit. Sodišče je zato izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Kot pojasnjeno, mora Agencija navedeno pritožbo šteti za dovoljeno ter opraviti njen preizkus še po ostalih kriterijih iz 240. člena ZUP ter mora z njo ravnati v skladu z določbami 240. člena do 245. člena ZUP.

K II. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Upravni spor se sme sprožiti zoper dokončni upravni akt, ki je bil izdan na prvi ali drugi stopnji v postopku izdaje upravnega akta, odvisno od tega, kateri organ je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, po tem, ko zoper ta akt ni več mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (drugi in tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Glede na to, da je po predhodno povedanem zoper odločbo Agencije mogoče vložiti pritožbo in bo o tožnikovi pritožbi drugostopenjski organ moral še odločiti, niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Tožnikova tožba je tako preuranjena. Ker mora o tožnikovi pritožbi odločiti še drugostopenjski organ pri izpodbijani odločbi ne gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot preuranjeno.

K III. točki izreka: Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa je upravičen do povračila stroškov postopka v skupni višini 347,70 EUR.