Jedro

Tožnik je v spornem času opravljal delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja (38. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor), zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja, je neizvršljiva oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugotoviti, koliko ur je tožnik v takem območju dejansko delal in za koliko ur mu pripada ta dodatek. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je v izpodbijanem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in IV. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 7. 2010 do 31. 8. 2010: - priznati dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja v višini 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v takšnem območju ter - obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo ter plačo z upoštevanjem dodatka za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja v višini 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v takšnem območju, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti plače v plačilo, do plačila (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku: - za čas od 1. 8. 2008 do 30. 6. 2010 in od 1. 9. 2010 dalje priznati dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja v višini 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v takšnem območju ter mu za ta čas obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo ter plačo z upoštevanjem dodatka za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja v višini 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v takšnem območju; - za čas od 1. 8. 2008 dalje priznati dodatek za delo v globini v višini 20 % urne postavke osnovne plače tožnika ter mu za ta čas obračunati razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo ter plačo z upoštevanjem pripadajočega dodatka za delo v globini v višini 20 % urne postavke osnovne plače tožnika; vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila (II in III. točka izreka).

Odločilo je, da mora tožnik v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 52,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka izreka) ter odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek nedoločljiv in nesposoben za obravnavo, saj tožnik pavšalno zahteva 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v takem območju, pri čemer ne navaja števila ur, ko je delal v takem območju. Tožnik v zvezi z višino tožbenega zahtevka ni podal ustrezne trditvene podlage, zato bi moralo sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik bi moral za vsak vtoževani mesec navesti število ur dela v takem območju. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je izpodbijani del sodbe tudi neizvršljiv, saj ne vsebuje konkretnih podatkov, na podlagi katerih bi tožena stranka realizirala naložene obveznosti. Dejansko stanje v zvezi s številom ur v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja je nepopolno ugotovljeno. Sodišče je za mesec julij 2010 nepravilno ugotovilo obveznost tožene stranke za izplačilo vtoževanega dodatka, saj je bil tožniku vtoževani dodatek dejansko izplačan in je tožbeni zahtevek za ta mesec neutemeljen. Izplačilo dodatka za ionizirajoče sevanje za mesec julij 2010 je razvidno iz plačilne liste za mesec september 2010, postavka ....

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je med drugim ugotovilo, da pritožba le pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik za čas od 1. 8. 2008 dalje upravičen do dodatka za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja ter do dodatka za delo v globini. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja v času od 1. 7. 2008 do 31. 8. 2008, in sicer 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v takem območju. Preostanek tožbenega zahtevka je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, hkrati pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, za katere dni oziroma za koliko ur je tožniku priznalo dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja. Glede na navedeno je sprejeta odločitev nepravilna oziroma nezakonita.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile v času od 6. 4. 2010 do 12. 4. 2010 izvedene meritve koncentracije radona in radonovih potomcev v poveljniškem centru A., kjer je tožnik delal. V pregledanih prostorih niso bile izpolnjene vse tehnične zahteve, saj je bilo ugotovljeno, da glavni vir sevanja predstavlja luknja v steni pod stropom v sobi s telefonsko centralo, zaradi podtlaka v stavbi pa se je radon širil skozi vrata in po jaških za električno napeljavo po vseh prostorih. Tožena stranka je zato dne 1. 7. 2010 izdala ukaz, da je potrebno ugotovljene nepravilnosti odpraviti do 15. 11. 2010 in zagotoviti zahtevane standarde varnosti in zdravja pri delu, s citiranim ukazom pa je predpisala tudi zahtevane ukrepe. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je za čas od 1. 7. 2010 do izvedbe sanacijskih ukrepov mogoče šteti, da je tožnik opravljal delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja.

Z ukazom tožene stranke z dne 1. 7. 2010 je bilo oddelku B. nadalje določeno, da je potrebno mesečno evidentirati obremenitev delavcev, ki delajo pod posebnimi pogoji, oddelek C. pa je moral na podlagi teh mesečnih evidenc najdlje do 15. 11. 2010 zaposlenim obračunavati dodatek za manj ugodne delovne pogoje po 38. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in sprem.). Tožena stranka je tožniku pripadajoči dodatek izplačala za meseca september in oktober 2010, medtem ko ni dokazala, da je tožniku ta dodatek izplačala tudi za čas od 1. 7. 2008 do 31. 8. 2008, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožniku za mesec julij 2010 sporni dodatek izplačan, saj to iz predloženih dokazov ne izhaja. V plačilni listi za mesec september 2010 je namreč pod postavko ... naveden dodatek za manj ugodne delovne pogoje - ionizirajoče sevanje, ki pa se nanaša na mesec september 2010. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja, neizvršljiva oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugotoviti, koliko ur je tožnik v takem območju dejansko delal in za koliko ur mu posledično pripada ta dodatek. Glede na navedeno so v izpodbijanem delu sodbe (I. točka izreka) podane takšne pomanjkljivosti, da jih ni možno preizkusiti. Tožena stranka v pritožbi sicer neutemeljeno navaja, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in da bi bilo zato potrebno njegov zahtevek zavrniti. Tožnik je namreč v tožbi zahteval vtoževani dodatek od 1. 8. 2008 dalje, v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2013 pa je opisal tudi svoj delovni čas - delo je opravljal po t.i. ruskem turnusu.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je v izpodbijanem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo v I. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve v IV. točki izreka pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravnorelevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek v zvezi s tem, v katerih dneh julija in avgusta 2008 je tožnik delo opravljal v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja ter od tožene stranke pridobi evidenco tožnikovega opravljanja dela. Ob tem naj upošteva tudi seznam odsotnosti z dela v prilogi B10. Po potrebi naj v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnika tudi pozove, naj svoj zahtevek postavi bolj določno in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.