Jedro

V pospešenem azilnem postopku ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06 - odl. US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.11.2006, s katero je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006-sklep US RS) tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi sklepanji tožene stranke. Po ugotovitvah tožene stranke, ki temeljijo na dokumentih v upravnih spisih, je tožnik izrazil svojo namero zaprositi za azil v Republiki Sloveniji (dne 9.10.2006) šele po štirih dneh po prijetju s strani policije PP Maribor in po namestitvi v Centru za tujce (dne 5.10.2006), in sicer po tem, ko je imel stik z dvema državnima organoma, pri katerih bi lahko po 2. odstavku 25. člena ZAzil vložil prošnjo za azil (Policijska postaja in Center za tujce) ter po tem, ko mu je bila izdana odločba o prekršku z zaradi ilegalnega prehoda državne meje. Tako ravnanje tudi po mnenju sodišča prve stopnje kaže na zlorabo azilnega postopka za odložitev odstranitve iz države. Kot neverodostojne ocenjuje tožnikove navedbe, da je za azil zaprosil že na policiji in takoj po namestitvi v Centru za tujce. Iz depeše PP Maribor z dne 5.10.2006 in iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da je bil tožnik podrobno zaslišan in po mnenju sodišča je malo verjetno, da policija ne bi zabeležila tudi njegove izjave o prošnji za azil, kar velja tudi za osebje Centra za tujce, ki je že zaradi narave svojega dela brez dvoma dovolj seznanjeno z določili ZAzil, da bi morebitno prošnjo za azil vzelo na znanje brez odlašanja. Sodišče zato ocenjuje, da tožnik ni podal sprejemljive in verodostojne razlage za to, da prošnje za azil ni vložil v najkrajšem možnem času po prihodu v Republiko Slovenijo. Navaja še, da je tožnik predlagal svoje zaslišanje, vendar ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje ugotoviti popolneje ali drugače, kot je bilo na podlagi listin v spisu.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja razloge, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti izvorno državo. Zatrjuje, da ne zlorablja azilnega postopka, da je policistom po prijetju in tudi v Centru za tujce, kjer je bil nameščen, izrazil željo po priznanju azila v Republiki Sloveniji, vendar tega niso zabeležili. Sodišče bi ga moralo zaslišati, da bi se prepričalo o resničnosti dejstev, in sicer, da je izpostavljen stalnemu preganjanju v izvorni državi in da je s tem prošnja za azil utemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena v t.i. pospešenem postopku, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V takem primeru organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Po določbah 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali, če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka utemeljeno odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na podlagi navedenih določb ZAzil (1. alinea 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Tožnik je lastnoročno napisano prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil šele po 4 dneh po tem, ko je bil v Centru za tujce nastanjen z namenom odstranitve iz države. Ker tožnik, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo ni za azil zaprosil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da obstaja razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na navedeni pravni podlagi.

Kolikor tožnik glede na vsebino pritožbe, v kateri navaja razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, meni, da bi moralo sodišče te razloge presojati in ga o tem zaslišati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh t.i. pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru pa so bile, kot že navedeno, podane okoliščine, ki se nanašajo na razloge iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati ugovori, ki jih je tožnik v pritožbi le ponovil in jih je kot tožbene ugovore pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je treba tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo ZUS-1. Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1.