Jedro

Tožnik je že v upravnem postopku organu za BPP poslal (med drugim) tudi Dogovor o poravnavi dolga. Organ je listino prejel 24. 2. 2020, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar pa iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi jo pri svoji odločitvi organ upošteval oziroma da bi se do nje vsaj opredelil.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 542/2020 z dne 25. 2. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s kazenskim postopkom Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 31184/2013. V obrazložitvi je navedel, da je Kazenski oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani odstopil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z navedenim kazenskim postopkom, v katerem nastopa tožnik kot obdolženec. Uvodoma je citiral 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), navedel, da je po 10. členu ZUPJS za družinskega člana poleg tožnika upošteval še njegovo ženo A. A., kar potrjujejo uradne evidence, tožnik pa jo je tudi sam navedel kot družinskega člana in zanjo priložil izpolnjen obrazec. Organ je nato, upoštevaje 20. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), preveril mesečne dohodke in prejemke tožnika v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve vloge, tj. od novembra 2019 do januarja 2020. Ugotovil je, da sta tožnik in njegova žena prejela v teh treh mesecih pokojnino v navedenih zneskih, kar skupno znaša za vse tri mesece 5.683,10 EUR, kar deljeno s tri (število mesecev) znaša 1.894,37 EUR, to pa deljeno z dva (število družinskih članov) znaša 947,18 EUR. Tožnik ni v prošnji niti izrecno navedel, niti kako drugače nakazal, da bi bile v zvezi z njegovim materialnim položajem podane kakšne relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na vprašanje izpolnjevanja materialnih pogojev za dodelitev BPP, npr. da jima pokojnina ne bi bila v celoti nakazana, da bi izgubila pravico do pokojnine, da bi plačevala preživnino ali da bi se nahajala v situaciji, ki bi ustrezala eni od situacij iz 22. člena ZBPP, čeprav bi te okoliščine lahko navedel v obrazcu BPP. Organ je še ugotovil, da sta na dan izdaje te odločbe tožnik in njegova žena zdravstveno zavarovana, kot tudi, da v mesecu februarju 2020 nista prenehala prejemati oziroma začela prejemati drugačne vrste dohodkov. Ker je glede na povedano povprečni mesečni dohodek tožnika in njegove žene v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje znašal 947,18 EUR (relevantni osnovni znesek minimalnega dohodka znaša na dan 19. 2. 2020 402,18 EUR, posledično pa relevantni dohodkovni cenzus v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki ga določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, znaša 814,36 EUR), to pomeni, da tožnik presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, kar izključuje njegovo pravico do BPP. Organ se zato ni spuščal v ugotavljanje drugega premoženja tožnika in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Njegovo prošnjo je zato zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi navedel, da organ za BPP ni upošteval vseh dokumentov, ki dokazujejo, da tožnik ni sposoben plačati odvetnika, ker je za to plačilno nesposoben. Kot dokaz je priložil dogovor o poravnavi dolga iz naslova plačila socialne pomoči. Sodišču je predlagal, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter jo vrne organu v ponovno odločanje.

3. Toženka je poslala upravne spise ter navedla, da vztraja pri svoji odločitvi.

4. Tožba je utemeljena.

5. V primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP v zvezi s kazenskim postopkom Okrožnega sodišča v Ljubljani, II K 31184/2013. Organ je svojo odločitev oprl na 13. člen ZBPP, skliceval se je pa tudi na 22. člen ZBPP.

6. Po 13. členu ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek); šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Drugi odstavek 34. člena ZBPP pa napotuje organ, da postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

7. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je organ po pribavi podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika in njegove žene v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje 947,18 EUR, torej, da presega določeni dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, ter zato zaključil, da tožnik t.i. materialnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje.

8. Tožnik ugovarja, da organ ni upošteval vseh podatkov spisa pri presoji o njegovi plačilni (ne)sposobnosti, o čemer k tožbi prilaga listino ''Dogovor o poravnavi dolga'', sklenjen med Zavodom RS za zaposlovanje in tožnikom z dne 3. 12. 2019, torej smiselno ugovarja kršitvi določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Kot kažejo podatki upravnih spisov, je tožnik že v upravnem postopku organu za BPP poslal (med drugim) tudi navedeno listino (tj. Dogovor o poravnavi dolga). Organ je listino prejel 24. 2. 2020, torej pred izdajo izpodbijane odločbe (izpodbijana odločba je bila izdana 25. 2. 2020, odpravljena pa 27. 2. 2020 - op. sod.), vendar pa iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi jo pri svoji odločitvi organ upošteval oziroma da bi se do nje vsaj opredelil. V 9. točki obrazložitve odločbe je sicer navedel, da tožnik ''ni niti izrecno navedel niti sicer kako drugače nakazal, da bi bile lahko v zvezi z njegovim materialnim položajem podane kakšne relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na vprašanje izpolnjevanja materialnih pogojev za dodelitev BPP…..'', kar pa, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik organu poslal listino, na podlagi katere bi se utegnilo sklepati, da želi tožnik s tem uveljavljati okoliščino, ki je (vsaj po tožnikovem mnenju) relevantna za ugotovitev o njegovem materialnem položaju, pomeni, da je odločitev organa nezakonita oziroma vsaj preuranjena.

10. Organ za BPP bi namreč moral, glede na to, da je listino prejel pred svojo odločitvijo, tožnika v zvezi z njo pozvati na izjasnitev oziroma ga seznaniti s svojim stališčem glede vsebine te listine in kaj (po mnenju organa) pomeni za odločitev v zadevi glede na materialnopravne določbe, ki veljajo v tem primeru, ter dati tožniku možnost za odgovor, v odločbi pa se do te listine konkretno, torej vsebinsko opredeliti. Ker organ tako ni ravnal, je kršil 9. člen ZUP (po tej določbi je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo) in 146. člen ZUP (po tej določbi pa ima stranka vse do izdaje odločbe pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve, pristojni organ pa ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe). Posledično zato ni mogoče preveriti pravilnosti odločitve (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11. Sodišče je zato glede na povedano tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovni postopek, v katerem mora ta organ odpraviti ugotovljene kršitve postopka in ponovno odločiti o stvari.

12. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je tožnik ni predlagal in ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).