Jedro

Zemljiškoknjižni postopek je izrazito formalne narave, vpis pa je dovoljen, ko so izpolnjeni pogoji iz 148. čl. ZZK-1. Dejstvo, da je dolžnica svojo obveznost iz kreditne pogodbe že poravnala, v zemljiškoknjižnem postopku za vknjižbo (v pogodbeni dogovorjene) hipoteke zato ne more biti upoštevano. Ugotavljanje, ali je obveznost iz zavezovalnega posla izpolnjena, je v zemljiškoknjižnem postopku celo izrecno izključeno (5. odst. 149. čl. ZZK-).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 15.4.2009 zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta, s katerim je ta dovolil vknjižbo skupne hipoteke pri nepremičninah z oznako 30.E, vpisano v vl. št. 6025/31 k.o. …, in sicer v korist imetnika B. d.d.. S sklepom z dne 15.5.2009 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor z dne 4.5.2009. Zoper navedeno odločitev se nasprotna udeleženka pravočasno pritožuje. V zvezi z zavrnitvijo ugovora in potrditvijo sklepa o dovolitvi vknjižbe skupne hipoteke vztraja pri ugovornih navedbah in ponovno opozarja, da je vse obveznosti iz kreditne pogodbe, ki je predmet zavarovanja, že v celoti izpolnila. Sporni vpis v zemljiško knjigo je tako zapoznel in temelji na dejstvih, ki niso obstajala več. Ker vpis nima več vsebinske podlage, je vsekakor neutemeljen, kreditodajalka pa ji je prav tako že izstavila potrdilo o poplačilu vseh obveznosti. Sodišče je ob zavrnitvi ugovora postopalo v nasprotju z načelom pravičnosti in nasprotju z materialnimi dokazi in se ni mogoče sklicevati na formalnost postopka. Sodišče namreč odločitve ne more temeljiti na listini, katere zapis je bil v času odločanja ničen zaradi popolne izpolnitve obveznosti iz te listine. Do te situacije je očitno prišlo iz razloga, ker je notarka vložila predlog za vknjižbo po skoraj devetih mesecih od samega notarskega zapisa. Pritožnica zato pričakuje, da bo sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in v celoti razveljavilo opravljene vpise.

Iz enakih razlogov se nasprotna udeleženka pritožuje tudi glede odločitve o plačilu sodne takse, saj ne more nositi posledic zaradi nedoslednosti pri delu sodišča, ki je opravljalo vpise na osnovi ničnih dokumentov. Iz tega razloga tudi ni šlo za klasični ugovor v zemljiškoknjižni zadevi in ni možno uporabiti tarifne številke 91021, prav tako pa je taksa odmerjena v previsokem znesku.

Pritožbi nista utemeljeni.

V predmetni zadevi je zemljiškoknjižni referent na podlagi notarskega zapisa, pogodbe o kreditu in sporazuma o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ dovolil vknjižbo skupne hipoteke pri nepremičnini, ki je v lasti nasprotne udeleženke. V izpodbijanem sklepu, s katerim je potrdilo navedeni sklep, je sodišče prve stopnje izpostavilo načelo formalnosti postopka (člen 124 ZZK-1) ter izpolnjevanje pogojev za vpis, predpisanih v določbi člena 148 ZZK-1. Pritožnica ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je notarski zapis opr. št. SV 115/08 z dne 13.2.2008 povsem sposobna listina za podlago vknjižbe predmetne skupne hipoteke, da utemeljenost zahtevka za predlagani vpis izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis ter da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, skratka, da so izpolnjeni vsi pogoji za dovolitev vpisa, kot jih zahteva določba člena 148 ZZK-1. Prav tako ni sporno, da je vsebina spornega vpisa dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom, v katerem je tudi dovoljen vpis pridobitve pravice v korist kreditodajalca, kar potrjuje utemeljenost izvršenega vpisa v smislu 1. odstavka 149. člena ZZK-1. Ključna pritožbena trditev, katero nasprotna udeleženka vztrajno ponavlja in dokazuje pa je, da so obveznosti iz kreditne pogodbe medtem oziroma tudi v času spornega vpisa že poravnane. Da je takšen ugovor glede na že izraženo načelo formalnosti postopka irelevantno, je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Po zelo jasnem pravilu, določenem v 5. odstavku 149. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno presojati izpolnitve obveznosti iz zavezovalnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. V tem primeru bi sicer lahko predlagatelj ob izpolnitvi vseh obveznosti umaknil svoj predlog, ker pa tega ni storil, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in ob ugotovitvi obstoja vseh pogojev za vpis le tega dovolilo. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, kakšne so možnosti postopanja strank v dani situaciji. Kot je že navedeno, pa v zemljiškoknjižnem postopku sodišče odloča le o pogojih za predlagani vpis in le na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (člen 124 ZZK-1), tako pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi ravnalo in se pritožbene trditve izkažejo za neutemeljene.

Navedeni razlogi pa negirajo tudi pritožbene navede, usmerjene zoper odločitev o zavrnitvi ugovora nasprotne udeleženke zoper izdani plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor. Glede trditve, da je taksa odmerjena v previsokem znesku, je le-ta povsem posplošena. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu pritožnici jasno in pregledno obrazložilo, da gre za fiksen znesek sodne takse za vse tovrstne ugovore v zemljiškoknjižnih postopkih in sicer po tarifni številki 91021, zato je nerazumljiva trditev, da sicer njenega ugovora ne gre šteti za klasični ugovor. Očitek, da je taksa odmerjena neupravičeno, ker naj bi bil sam vpis neutemeljen, pa se ob zgornjih navedbah itak izkaže za neutemeljenega. Taksna obveznost nasprotne udeleženke je nastala z vložitvijo ugovora (členi 4 ZST), odmerjena višina pa je skladna s predpisano tarifo št. 91021. Ker je tako sodišče prve stopnje sodno takso odmerilo utemeljeno in pravilno po višini, se izkažejo pritožbene navedbe v tem delu kot neutemeljene.

Na osnovi navedenega in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 120 ZZK-1 oziroma členom 37 ZNP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi nasprotne udeleženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. Ob tem je hkrati dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (2. točka 3. odstavka 261. člena ZZK-1).