Jedro

Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ob izpolnitvi ni navedla, po kakšnem vrstnem redu naj se vračunavajo obveznosti. Sodišče je zato opravilo vračunavanje v skladu z 2. odstavkom 287. člena OZ, po katerem se takrat, ko ni dolžnikove izjave o vračunavanju, obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr.št. VL 91130/2012 s 26. 6. 2012 v I. in III. odstavku izreka za glavnico 59,57 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 7. 2012 dalje do plačila in za glavnico 78,70 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 12. 2010 dalje do plačila, ter za 81,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 8. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 155,79 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se jo opraviči plačila sodne takse in navaja, da ji je sodišče neutemeljeno zaračunalo 52,00 EUR sodnih taks. Navaja, da je sodišče zmotno zapisalo, da je ostala za plačilo glavnica v višini 59,57 EUR, saj je 20. 7. 2012 plačala 591,62 EUR, s čimer je bila glavnica v celoti plačana in celo preplačana. Prav tako je sodišče zmotno zapisalo, da je ostala za plačilo še glavnica v višini 78,70 EUR, saj je 27. 9. 2011 plačala 100,00 EUR. Ocenjuje, da zastopnik tožeče stranke zavlačuje postopek. Želi povrnitev odškodnine v višini 200,00 EUR ter morebitne stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti glede na to, da vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR. V postopkih v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1)). Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter graja prvostopenjsko odločitev in zatrjuje, da ni ničesar dolžna. Teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj gre za pritožbeni razlog, zaradi katerega sodbe v postopkih v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo treh računov in sicer 37,42 EUR z rokom plačila 10. 4. 2009, 78,70 EUR z rokom plačila 13. 12. 2010 ter 575,50 EUR z rokom plačila 13. 12. 2010. Tožena stranka je tožeči stranki plačala 100,00 EUR 27. 9. 2011 (tožeča stranka je znesek prejela 28. 9. 2011), 20. 7. 2012 pa še 591,62 EUR, ki jih je tožeča stranka prejela 23. 7. 2012. Z omenjenima plačiloma pa tožena stranka obveznosti, ki jih je imela do tožeče stranke, še ni v celoti poplačala. Ker obveznosti tožena stranka ni izpolnila v roku, je prišla v zamudo, zaradi česar dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, ki so zakonita posledica zamude (378. člen Obligacijskega zakonika(2)).

7. Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (288. člen OZ). Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ob izpolnitvi ni navedla, po kakšnem vrstnem redu naj se vračunavajo obveznosti. Sodišče je zato opravilo vračunavanje v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ, po katerem se takrat, ko ni dolžnikove izjave o vračunavanju, obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Prvostopenjsko sodišče je napravilo obračun, ki mu tožena stranka ni konkretizirano nasprotovala v pritožbi in upoštevalo pravila vračunavanja. Upoštevalo je tudi obe plačili, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je tako prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi, ali je podana kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tak preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve določb postopka, prav tako pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Podan ni noben uveljavljani niti dovoljeni pritožbeni razlog, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 v nadaljevanju OZ