Jedro

Ob upoštevanju napotkov v izpodbijanem sklepu in določbe 254. člena ZPP ne gre le za potrebo po dopolnitvi ali ponovitvi že izvedenih dokazov, temveč tudi za izvedbo drugih dokazov. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ne bi bilo mogoče popraviti le z obravnavo pred sodiščem druge stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami, toženi stranki pa naložilo, da odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Tako je odločilo na podlagi listinske dokumentacije v (upravnem) spisu, zaslišanja tožnice in izvedenskega mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti. Eden od izvedencev je bil na obravnavi tudi zaslišan.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ugotovilo je, da je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Vendar sodišče prve stopnje ni razčistilo odstopanj med dokumentacijo in podanim mnenjem ter mnenji posameznih specialistov. Mnenje tudi ni dovolj podprto z objektivnimi dokazi oziroma konkretnimi izvidi, ki bi utemeljevali razloge za ugotovljeno invalidnost. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku nerazčiščena vprašanja in nasprotja razčistiti z zaslišanjem izvedencev, ki so mnenje podali, psihično stanje in njegov vpliv na morebitno invalidnost pa bo moralo ugotoviti s psihiatrom, ki naj k sodelovanju pritegne tudi kliničnega psihologa. Prvostopno sodbo je razveljavilo, ker je dejansko stanje tako nepopolno ugotovljeno, da je potrebno izvesti še vrsto dokazov, ki jih prvostopno sodišče doslej še ni izvajalo.

Tožnica je vložila "ugovor zoper sklep Psp 683/2007", v katerem navaja, da nima več živcev za to, kar se ji dogaja in da vztraja pri sklepu (pravilno sodbi) sodišča prve stopnje. Prosi za prednostno obravnavo, ker se zadeva rešuje od novembra 2004. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 velja načelo, da sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Velja torej načelo prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz tega načela tudi izhaja, da lahko sodišče druge stopnje izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni. Navedeno velja tudi za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Ta določba je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišč prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški postopka in da se zagotovi sojenje v razumnem roku.

Z določbo 30. člena ZDSS-1 pa se ne uvaja možnost neke splošne pritožbe zoper sklepe sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vračanju zadeve v novo sojenje. Zoper take sklepe je predpisana pritožba samo iz razloga, določenega v ZDSS-1, ne pa tudi iz pritožbenih razlogov, ki so sicer določeni v ZPP (zmotna uporaba materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja). V primeru pritožbe, ki jo določa drugi odstavek 30. člena ZDSS-1, gre za možnost uveljavitve pritožbenega razloga, ki je iz drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 tudi jasno razviden. Ta razlog je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere je prišlo zato, ker sodišče ni upoštevalo določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 o tem, da ni dovoljena razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če je mogoče nepravilnosti, ki so se primerile v postopku pred sodiščem prve stopnje, popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Navedeni pritožbeni razlog ni niti zatrjevan. Sodišče druge stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za razpis pritožbene obravnave in svojo odločitev ustrezno obrazložilo: za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja sodišče druge stopnje ne bi zgolj ponovilo ali dopolnilo posamičnih dokazov, temveč bi moralo v pomembnem delu samo izvesti celoten dokazni postopek.

Gotovo je za presojo pravilnosti odločitve o razveljavitvi prvostopne sodbe pomemben tudi čas trajanja postopka. Toda upoštevati je treba tudi smotrnost in ekonomičnost postopka v vsakem konkretnem primeru posebej. V obravnavani zadevi gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o zdravstvenem stanju tožnice in za neskladja med mnenji zdravnikov-specialistov, ki so sodelovali v komisiji, ki je izdelala izvedensko mnenje. Ob upoštevanju napotkov v izpodbijanem sklepu in določbe 254. člena ZPP zato ne gre le za potrebo po dopolnitvi ali ponovitvi že izvedenih dokazov, temveč tudi za izvedbo drugih dokazov (na primer postavitev drugega oziroma novega izvedenca). Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ne bo mogoče popraviti le z obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V takem primeru pa vrnitev zadeve na prvo stopnjo postopka ne bo bistveno podaljšala. Ker pritožbeni razlog iz 30. člena ZDSS-1 ni podan, je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 365. člena ZPP.