Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 2.570.940,80 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 338.058,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči dne 9.8.1994 kot potnik v avtobusu. Dobil je razpočno rano na čelu, udarnino glave, zvin vratne hrbtenice in udarnino levega kolka. Prisodilo mu je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT, za strah v znesku 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.800.000,00 SIT. Priznalo mu je tudi odškodnino za izgubljeni zaslužek v znesku 320.940,80 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in prva tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Prva tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Sodbo izpodbija glede zneska 1.110.470,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo v obravnavani nesreči več oseb poškodovanih. Njihovi zahtevki presegajo zavarovalno vsoto, vendar sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali ugovora tožene stranke in nista sorazmerno znižali odškodnine, ki jo uveljavlja tožnik. Meni, da je tudi sicer prisojena odškodnina pretirana. Odškodnina za telesne bolečine bi smela znašati največ 300.000,00 SIT. Sodišči nista upoštevali tožnikovih degenerativnih sprememb na hrbtenici in tožnikove starosti blizu 60 let. Navaja, da je bila tožniku neupravičeno prisojena odškodnina za strah, saj je sam povedal, da strahu ni trpel. Napačno je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker ni upoštevana tožnikova starost, prej nastale degenerativne spremembe in razmere, v katerih živi tožnik. Tožnik sam ni izpovedal o nobenih težavah. Ta odškodnina bi bila lahko dosojena največ do zneska 1.000.000,00 SIT. Pri odškodnini za izgubo zaslužka ni bilo upoštevano, da je polovico prispevalo k posledicam tožnikovo bolezensko stanje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prva tožena stranka je ugovarjala, da bodo odškodninski zahtevki številnih oškodovancev presegli zavarovalno vsoto in da bi bilo zato treba tožnikov zahtevek sorazmerno znižati. Tega ugovora pa ni natančneje pojasnila. Ni navedla niti števila oškodovancev, niti njihovih imen, niti zneskov njihovih zahtevkov, niti svojega stališča o utemeljenosti posameznih zahtevkov, niti tega, ali tečejo postopki drugih odškodovancev in ali je o njihovih zahtevkih že odločeno. Brez teh podatkov, podprtih z dokazi, pa o ugovoru prekoračitve zavarovalne vsote ni mogoče odločati. Zato je pravilna ugotovitev obeh sodišč, da v tej pravdi prisojeni znesek ne dosega zavarovalne vsote in da zato ta ugovor prve tožene stranke ni utemeljen.

Prva tožena stranka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine.

Tožniku je bila priznana odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT, tožena stranka pa meni, da bi bila utemeljena odškodnina največ 300.000,00 SIT. Pretrpljene bolečine ob nesreči res ne bi upravičevale odškodnine v prisojenem znesku, toda upoštevati je treba, da tožnik trpi za pogostimi hudimi glavoboli, ki se končajo s kratkotrajno izgubo zavesti in da trpi bolečine v vratu z izžarevanjem v ramo, kar sta izvedenca opredelila kot bolečinski sindrom. Gre za hudo in trajno motnjo. Glede na to je prisojeni znesek 350.000,00 SIT kot odškodnina za pretrpljene in bodoče bolečine utemeljen.

V zvezi z odškodnino za strah prva tožena stranka netočno navaja vsebino tožnikove izpovedi. Tožnik je bil na glavni obravnavi dne 18.6.1998 zaslišan kot stranka in je v zvezi s strahom res povedal, da se ob dogodku ni prestrašil. Glede nadaljnjega strahu za izid zdravljenja pa je povedal, da ga ni bilo več strah šele od tedaj dalje, ko so zdravniki s slikanjem ugotovili, da nima zlomov.

Razmišljal je, da je bolje biti mrtev kot pa trajni invalid. To se povsem ujema z ugotovitvijo izvedencev o sekundarnem strahu in na tem temelji ugotovitev obeh sodb o prestanem sekundarnem strahu.

Prisojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT je ustrezna tem ugotovitvam.

Utemeljena je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je to opisal tako, da ne more več dvigniti leve roke in tudi ne več normalno gibati v vratnem delu hrbtenice. To je potrjeno z izvedeniškim mnenjem. Omejena gibljivost roke in vratu je hudo moteča in tožniku nedvomno povzroča duševne bolečine. Poleg tega trpi tožnik tudi občasno izgubo zavesti v zvezi z napadi glavobolov. Izvedenca sta ocenila zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti z 20 odstotki. Pri tem sta izključila prejšnjo diagnozo, da gre za posttravmatsko epilepsijo. Upoštevala sta, da je tožnik že pred poškodbo imel degenerativne spremembe na hrbtenici, vendar prej s tem ni imel težav. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se torej nanaša samo na posledice poškodbe. Znesek 1.800.000,00 SIT je utemeljen. Pravilno je upoštevana tudi tožnikova starost 58 let. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je v celoti in posameznih postavkah določena skladno s kriteriji, ki so določeni v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in je v skladu s prakso sodišč v podobnih primerih, pri čemer upošteva tudi tožnikovo starost in prejšnje zdravstveno stanje.

Tožnik je bil v bolniškem staležu zaradi posledic nesreče, ne pa zaradi svojih prejšnjih bolezni. Zato je upravičen do odškodnine za izgubljen zaslužek za čas, ko zaradi posledic poškodbe ni mogel delati.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).