Jedro

Kljub stališču sodišča, da pogodbena kazen po določbah EZ-1 in tudi odločitvi sodišča EU ni izrecno prepovedana, to še ne pomeni, da zaračunavanje pogodbene kazni v višini 20,00 EUR ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, temveč bo moral ustrezno presojo o tem napraviti sam upravni organ.

Sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da tožeča stranka v posledici potrošnikove kršitve pogodbenih obveznosti ni upravičena posebej zaračunavati pavšalnih stroškov vodenja postopka odstopa od pogodbe v višini 12,00 EUR in stroškov preklica odstopa od pogodbe v višini 6,00 EUR, saj sta takšni določbi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi. Odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Dravograd - Maribor, št. 0610-3797/2020-8-31016 z dne 30. 7. 2020, se v delu, ki se nanaša na drugo alinejo 1. točke izreka odločbe odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat RS, Območna enota Dravograd-Maribor, tožeči stranki, do odprave pomanjkljivosti, prepovedal prodajo storitev dobave električne energije in zemeljskega plina na način, da pri sklepanju odprtih pogodb o prodaji in nakupu električne energije za gospodinjstva in/ali sklepanju odprtih pogodb o prodaji in nakupu zemeljskega plina iz omrežja za gospodinjstva s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje, ki se nahajajo v ceniku storitev, veljavnim od 8. 1. 2020 dalje, kateri je sestavni del odprte pogodbe o prodaji in nakupu električne energije in/ali zemeljskega plina za gospodinjske kupce (potrošnike), in sicer za:

-pogoj pod zaporedno št. 1, ki določa: "strošek vodenja postopka odstopa od pogodbe in končni obračun se kupcu zaračuna v primeru, ko prodajalec enostransko odstopi od pogodbe zaradi potrošnikove kršitve pogodbenih obveznosti, cene v EUR (brez DDV) 9,84, cene v EUR (z DDV) 12,00" in pogoj pod zaporedno št. 2, ki določa: "strošek preklica odstopa od pogodbe se kupcu zaračuna v primeru, ko je kupec prejel odstop od pogodbe s strani prodajalca in dolg naknadno poravnal do datuma odstopa, cene v EUR (brez DDV) 4,92, cene v EUR (z DDV) 6,00", saj zaračunavanje tovrstnih stroškov nasprotuje načelu poštenja in vestnosti, s čimer je pravna oseba postavila pogodbena pogoja, ki sta nepoštena do potrošnika, ter

-pogoj pod zaporedno št. 5, ki določa pogodbeno kazen-G in glasi: "pogodbena kazen za gospodinjskega kupca, ki je predčasno prekinil pogodbo, s katero se je za določen čas vezal pri prodajalcu, cena v EUR (brez DDV) 16,39 EUR, cena v EUR (z DDV) 20,00", ker zaračunavanje navedenega stroška nasprotuje načelu poštenja in vestnosti, saj se z njim določa pogodbena kazen v korist podjetja, s čimer je pravna oseba postavila pogodben pogoj, ki je nepošten do potrošnika (1. točka izreka). O morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tržna inšpektorica 20. 5. 2020 in 17. 6. 2020, po uradni dolžnosti, opravila inšpekcijski nadzor tožeče stranke kot inšpekcijskega zavezanca. Z ugotovitvami opravljenega nadzora je bila tožeča stranka seznanjena v zapisnikih z dne 20. 5. 2020 in 17. 6. 2020. Po proučitvi izjave tožeče stranke je upravni organ zavzel stališče, da določbi v ceniku storitev, veljavnim od 8. 1. 2020 dalje, v skladu s katerima morajo potrošniki, po tem ko prodajalec enostransko odstopi od pogodbe zaradi kupčeve kršitve pogodbenih obveznosti, plačati pogodbeno ceno 12,00 EUR ter plačati tudi preklic odstopa od pogodbe v višini 6,00 EUR, predstavljata nepošten pogodbeni pogoj, saj 27.a člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot) jasno določa, da se v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika ne sme dogovoriti uporabe višjih zamudnih obresti, kot jih določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ), stroški opomina pa ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti. Niso pa potrošniki za zamude pri plačilu dolžni nositi drugih stroškov, dokler ne pride do izvensodne poravnave ali sodne izvršbe.

3.Prvostopenjski organ je, v zvezi z zaračunavanjem pogodbene kazni, pojasnil, da je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na določbe Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1), saj je v tretjem odstavku 48. člena EZ-1 urejena le situacija, ko potrošnik odstopi od pogodbe, če odpoved začne učinkovati najmanj eno leto po sklenitvi pogodbe, z namenom, da se ne omejuje pravica potrošnika do prehoda med ponudniki električne energije, ne ureja pa situacije, ko pride do potrošnikovega odstopa v okviru enega leta po sklenitvi pogodbe. V ostalih primerih je torej lex specialis ZVPot, ki v 8. alineji tretjega odstavka 24. člena ZVPot jasno določa, da se za nepošten pogodbeni pogoj šteje zlasti določba, ko podjetje določi pogodbeno kazen v svojo korist, kar pomeni, da tožeča stranka takšne določbe ne bi smela vključiti v svoje pogodbene pogoje. Poleg tega si je tožeča stranka, glede na določila pogodbenih pogojev, ki jih je oblikovala neodvisno od volje potrošnika in kot pogodbeno močnejša stranka, tako ali tako izgovorila možnost, da ji kupec/potrošnik v primeru predčasne odpovedi sklenjene pogodbe povrne vse morebitne prejete ugodnosti.

4.Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku, kot neutemeljeno, zavrnil pritožbo tožeče stranke, pri čemer je pritrdil odločitvi organa prve stopnje. Po oceni drugostopenjskega organa določili 1. in 2. točke cenika po vsebini ustrezata nepoštenemu pogodbenemu pogoju iz 12. alineje tretjega odstavka 24. člena ZVPot, saj se od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o spoštovanju poklicne skrbnosti, saj tožeča stranka v razmerju do potrošnikov ni upoštevala določbe 27.a člena ZVPot, ki je bila oblikovana prav z namenom, da bi potrošniki nosili le dejanske stroške, ki nastanejo ponudnikom zaradi nepravočasnega plačila. Omejitev, ki jo predpisuje 27.a člen ZVPot, bi bila nesmiselna, če bi podjetjem omogočala, da potrošnikom zaradi zamude pri plačilu zaračunavajo stroške, ki jih zgolj drugače poimenujejo, njihov namen pa je praktično enak. Poleg tega zaračunavanje stroškov v višini 6,00 EUR oziroma 12,00 EUR ne odraža dejanskih stroškov, ki jih tožeča stranka tudi ni dokazala.

5.Drugostopenjski organ prav tako ni sledil pritožbenim navedbam, da tožeča stranka pri svojem poslovanju zagotavlja celo večjo skrbnost do potrošnikov s tem, ko jim omogoča preklic odstopa od pogodbe in se tako izognejo visokim stroškov odklopa iz omrežja. Skrbno bi namreč tožeča stranka ravnala le, če bi upoštevala ZVPot in potrošnikom zaradi zamude pri plačilu zaračunavala zgolj predpisane stroške. ZVPot sicer podjetju ne preprečuje zaračunavanja nastalih stroškov, povezanih z izvensodno ali sodno izvršbo dolga v primeru zamude pri plačilu, vendar je to samostojen strošek izvedenskega oziroma postopka sodne izterjave, v kolikor do takega postopka pride, pri čemer pa ni dopustno zaračunavati bodočih stroškov, t. j. stroškov, ki še sploh niso nastali.

6.V zvezi z zaračunavanjem pogodbene kazni pa je drugostopenjski organ dodatno pojasnil, da je pogodbena kazen v smislu 24. člena ZVPot v korist podjetja dovoljena le, če je v skladu z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), medtem ko v obravnavanem primeru sploh ne obstaja protivrednost na strani tožeče stranke. V obravnavanem primeru si namreč tožeča stranka pridržuje pravico do pogodbene kazni zgolj iz razloga, ker potrošnik predčasno prekine pogodbo, in ne iz razloga, da bi si iz te kazni povrnila stroške, ki jih je imela zaradi ugodnosti, ki jih je dala potrošniku ob vezavi za določen čas, glede na to, da morajo potrošniki tožeči stranki povrniti morebitne ugodnosti, kot določa tretji odstavek 20. člena splošnih pogojev tožeče stranke.

Tožbene navedbe

7.Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), in sicer zaradi bistvenih kršitev postopka, nepravilne uporabe materialnih predpisov in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je za presojo poštenosti pogodbenih pogojev v predmetni zadevi, poleg določb ZVPot, nujno potrebno upoštevati določbe EZ-1, ki v tretjem oddelku 1. poglavja izrecno ureja varstvo končnih odjemalcev in potrošnikov na trgu električne energije. V kolikor bi držalo stališče tožene stranke, da je EZ-1 lex specialis samo v točno opisanem primeru (ko potrošnik odstopi od pogodbe, če odpoved začne učinkovati najmanj eno leto po sklenitvi pogodbe), potem določba tretjega odstavka 48. člena EZ-1 ne bi imela smisla, saj (ob upoštevanju določbe osme alineje tretjega odstavka 24. člena ZVPot) tožeča stranka ne bi bila nikoli upravičena zaračunati pogodbene kazni odjemalcu potrošniku. Povedano drugače, zakonodajalec tovrstne določbe sploh ne bi sprejel, če tožeča stranka ne bi imela pravice zaračunavati pogodbene kazni že na podlagi določb ZVPot. Navedena določba tako po mnenju tožeče stranke pomeni, da tretji odstavek 48. člena EZ-1 prepoveduje kakršnokoli zaračunavanje dodatnih stroškov s strani dobavitelja električne energije zaradi odstopa od pogodbe s strani gospodinjskega odjemalca v primeru, ko je pogodba o dobavi električne energije v veljavi eno leto, medtem ko ima dobavitelj v primeru, da pride do odstopa gospodinjskega odjemalca od pogodbe v roku enega leta po sklenitvi pogodbe, pravico zaračunati pogodbeno kazen.

8.Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da je tožena stranka pavšalno in brez pravilne uporabe 24. člena ZVPot zaključila, da zaračunavanje pogodbene kazni v višini 20,00 EUR predstavlja nepošten pogodbeni pogoj, ker je tako določeno v osmi alineji tretjega odstavka 24. člena ZVPot, brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve, zakaj naj bi takšno določilo nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja. Odločbe zato v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Ne drži namreč, da v nobenem primeru ni upravičena zaračunati pogodbene kazni oziroma takšne določbe vključiti v svoje pogodbene pogoje. K temu še dodaja, da je na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) mogoče najti obsežno primerjavo paketov električne energije, ki jih ponujajo posamezni dobavitelji električne energije, skupaj s podatki, kaj posamezen paket ponuja oziroma česa ne ponuja. Kot je razvidno iz priloženega seznama, imajo skoraj vsi dobavitelji električne energije za primer predčasnega odstopa od pogodbe predvideno možnost pogodbene kazni, nekateri ponudniki celo v znesku 50,00 EUR, kar je bistveno več od pogodbene kazni, ki jo je določila tožeča stranka, česar pa ZPS, kot krovna slovenska organizacija za varstvo potrošnikov, očitno ne problematizira. Do omenjenega seznama dobaviteljev električne energije se tožena stranka v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi sploh ni opredelila, zato odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka.

9.V zvezi z zaračunavanjem storitev "odstop od pogodbe" in "preklic odstopa od pogodbe" pa tožeča stranka poudarja, da je že v 18. členu splošnih pogojev za sklepanje odprtih pogodb o prodaji in nakupu električne energije za gospodinjstva (v nadaljevanju: splošni pogoji) opredeljeno, da "lahko prodajalec v primeru, da kupec ne poravna vseh obveznosti, dogovorjenih s pogodbo, niti po zapadlosti opomina, brez odpovednega roka odstopi od pogodbe in o tem obvesti distribucijskega operaterja. Pri tem ni nujno, da datum odstopa sovpada z datumom odklopa oziroma spremembe prodajalca. V tem primeru je kupec prodajalcu dolžan plačati vse stroške iz naslova prodane električne energije, do dejanske zamenjave prodajalca. Hkrati lahko prodajalec od kupca terja vso, zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti nastalo škodo." Ob tem še pojasnjuje, da ji z odstopom od pogodbe in preklicem odstopa od pogodbe nastajajo administrativni in poštni stroški ter dodatni stroški delovne sile. V primeru pričetka postopka morajo namreč njeni zaposleni opraviti dodatno delo (urediti vse potrebno z distribucijskim operaterjem, obvestiti pogodbeno stranko o odstopu od pogodbe, pripraviti dokumentacijo za odstop, za obvestilo distribucijskega operaterja, potrošnika ipd.), kar je splošno znano dejstvo. Pri tem meni, da gre za povsem sorazmeren strošek, ki odraža dejanske stroške (kot določa deseti odstavek 48. člena EZ-1), objektivno gledano pa je nemogoče določiti natančno ceno stroška odstopa od pogodbe, ki bi bila "poštena".

10.Tožeča stranka še dodaja, da se določba 27.a člena ZVPot nanaša zgolj na situacijo zamude s plačilom in s tem povezanega zaračunavanja zamudnih obresti ter stroškov opomina, medtem ko se storitev "odstop od pogodbe, obračun" ter "preklic odstopa od pogodbe" nanaša na naslednjo stopnjo pravnega in dejanskega razmerja med potrošnikom in tožečo stranko, ki je posledica kršitve pogodbenih obveznosti (in s tem nepoštenega ravnanja) s strani kupca. Meni, da interpretacija tožene stranke, ki v celoti ščiti potrošnika in celotno finančno breme v primeru odstopa od pogodbe zaradi kršitev na strani potrošnika nalaga tožeči stranki, ne more vzdržati resne pravne presoje. Glede sklicevanja na načelo vestnosti in poštenja pa še opozarja na načelo zakonitosti v prekrškovnem pravu, na katerega opozarja tako pravna teorija kot tudi ustaljena sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

11.Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče bodisi v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo odpravi bodisi jo v celoti odpravi in vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12.Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka sodbe

13.Tožba je delno utemeljena.

14.Predmet presoje je v obravnavani zadevi odločitev tožene stranke, s katero je, kot nepoštene pogodbene pogoje, opredelila naslednje stroške, ki jih tožeča stranka, skladno s cenikom storitev, veljavnim od 8. 1. 2020 dalje, zaračunava potrošnikom pri prodaji storitev dobave električne energije in zemeljskega plina za gospodinjstva, in sicer: (1. točka cenika) strošek vodenja postopka odstopa od pogodbe in končni obračun v znesku 12,00 EUR (z vključenim DDV), ki se kupcu zaračuna v primeru, ko prodajalec enostransko odstopi od pogodbe zaradi potrošnikove kršitve pogodbenih obveznosti, (2. točka cenika) strošek preklica odstopa od pogodbe v znesku 6,00 EUR (z vključenim DDV), ki se kupcu zaračuna v primeru, ko je kupec prejel odstop od pogodbe s strani prodajalca in dolg naknadno poravnal do datuma odstopa, ter (5. točka cenika) pogodbena kazen v znesku 20,00 EUR (z vključenim DDV) za gospodinjskega kupca, ki je predčasno prekinil pogodbo, s katero se je za določen čas vezal pri prodajalcu. Med strankama je sporno, ali zaračunavanje navedenih stroškov nasprotuje načelu poštenja in vestnosti ter posledično predstavlja nepoštene pogodbene pogoje.

15.Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika ali; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tiste, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ter - če nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, se šteje za nepošten pogodbeni pogoj zlasti določba, s katero se določi pogodbena kazen v korist podjetja (8. alineja tretjega odstavka 24. člena ZVPot).

16.Načelo vestnosti in poštenja je t. i. pravni standard, vsebino katerega mora organ oziroma sodišče napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Pri navedenem sodišče še izpostavlja, da prvi odstavek 5. člena OZ določa, da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja, pri čemer to načelo ne definira in ne določa meril, katero ravnanje se šteje za vestno in pošteno, saj taka opredelitev niti ne bi bila mogoča.

17.Sodišče pripominja, da je pri iskanju odgovora na vprašanje, kdaj je pogodbeni pogoj v nasprotju z vestnostjo in poštenjem oziroma pri razlagi 24. člena ZVPot, treba upoštevati še Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva). Ta Direktiva se namreč prenaša v nacionalno pravo z ZVPot. Po 3. členu Direktive pa pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično (torej splošni pogoji poslovanja), velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča pri odločitvi, ali je posamezna določba splošnih pogojev v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, treba upoštevati še drugi odstavek 24. člena ZVPot, ki določa, da je treba pogodbene pogoje razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe. Zgolj presoja ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera namreč lahko vodi do zaključka, da so pravice in obveznosti strank neuravnotežene do te mere, da so meje uveljavljanja lastnih interesov tožeče stranke presežene.

18.Po presoji sodišča so utemeljene tožbene navedbe glede napačne uporabe materialnega prava v zvezi s pogodbeno kaznijo v predvideni višini 20,00 EUR za gospodinjskega kupca, ki je predčasno prekinil pogodbo, s katero se je za določen čas vezal pri prodajalcu. Upravni organ je namreč zavzel stališče, da EZ-1 ureja le situacijo, ko potrošnik odstopi od pogodbe, če odpoved začne učinkovati najmanj eno leto po sklenitvi pogodbe, z namenom, da se ne omejuje pravica potrošnika do prehoda med ponudniki električne energije, ne ureja pa situacije, ko pride do potrošnikovega odstopa od pogodbe v okviru enega leta po sklenitvi pogodbe.

19.Iz Poročevalca k noveli EZ-1 (EPA 1548-VI z dne 23. 10. 2013) k 46. členu, ki je bil nato preoštevilčen v 48. člen EZ-1, kot je veljal v času izdaje izpodbijanega akta, izhaja, da navedeni člen določa elemente pogodbenega razmerja med dobaviteljem in gospodinjskim odjemalcem z namenom zaščite gospodinjskega odjemalca. Skladno s splošnimi pravnimi načeli, dobavitelj odjemalcu ne more prepovedati odstopa od pogodbe, lahko pa mu ob podpisu pogodbe ponudi določeno boniteto v zameno za pristop ali za podpis za najmanj določen čas. V tem primeru je lahko v pogodbi predvidena tudi pogodbena kazen, sorazmerna tej boniteti. Z določbo tretjega odstavka pa se preprečuje nesorazmerno obremenjujoča vezava gospodinjskih odjemalcev, saj je enoletni rok vezave za dobavitelje stroškovno gledano primeren. V Poročevalcu je tudi izpostavljeno, da je sicer, skladno z ustaljeno sodno prakso, pogodbena kazen v pogodbah s potrošniki lahko dogovorjena le "v kolikor bi si s plačilom pogodbene kazni podjetje dejansko pokrilo protivrednost blaga, ki ga je prodalo kupcu", vendar pa gre pri prodaji električne energije že po naravi stvari za specifično situacijo, saj gre pri odstopu od pogodbe s strani gospodinjskega odjemalca za tako minimalne viške električne energije, da jih je nemogoče prodati oziroma izpeljati postopek odprodaje električne energije na trgu.

20.Do vprašanja pogodbene kazni zaradi predčasne odpovedi pogodbe in pravico odjemalca, da mu je ob spoštovanju pogodbenih pogojev zagotovljena dejanska možnost enostavne zamenjave dobavitelja, se je opredelilo tudi Sodišče Evropske unije (EU) v zadevi C-371/22 (sodba z dne 11. 1. 2024), ko je odločalo o razlagi člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55). Sodišče EU je pri tem poudarilo, da bi bila uresničitev ciljev navedene direktive ogrožena v primeru, če bi nacionalna ureditev omogočala naložitev pogodbenih kazni, ki niso sorazmerne s stroški, ki so nastali s ponudbo, vendar niso bili v celoti amortizirani zaradi predčasne odpovedi te pogodbe. Take kazni lahko namreč zadevne odjemalce umetno odvrnejo od predčasne odpovedi svoje pogodbe o dobavi električne energije za določeno obdobje in po fiksni ceni, da bi zamenjali dobavitelja, ter jim tako preprečujejo, da bi v celoti izkoristili prednosti konkurenčnega in liberaliziranega notranjega trga z električno energijo.

21.Sodišče EU torej v sodbi C-371/22 z dne 11. 1. 2024 ni odločilo, da bi bila pogodbena kazen v vsakem primeru nedovoljena (kot je zavzel stališče upravni organ), temveč je izpostavilo, da je treba pri presoji sorazmernosti zneska take pogodbene kazni med drugim upoštevati prvotno trajanje zadevne pogodbe, obdobje, ki je preostalo ob njeni odpovedi, količino električne energije, ki je bila kupljena zaradi izvršitve te pogodbe, vendar je odjemalec navsezadnje ne bo porabil, ter sredstva, ki bi jih imel razumno skrben dobavitelj, da bi omejil morebitne ekonomske izgube, nastale zaradi te predčasne odpovedi.

22.Sodišče nadalje pojasnjuje, da določbe EZ-1 sicer ne izključujejo uporabe določb ZVPot, kar pomeni, da je naloga upravnega organa pri presoji (ne)poštenosti pogodbenih pogojev uporabiti oba zakona. Pri tem pa je treba poudariti, da je načelo vestnosti in poštenja pravni standard, katerega vsebino mora napolniti upravni organ ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, vključno s specifikami, ki veljajo za tožečo stranko, kot dobavitelja električne energije. V predmetni zadevi pa upravni organ tega ni storil, temveč je zgolj pavšalno navedel, da naj bi določba o pogodbeni kazni predstavljala nepošten pogodbeni pogoj iz razloga, ker nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, ne da bi konkretno opredelil, zakaj. Glede sklicevanja na 8. alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot pa sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 24. člena ZVPot določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena. Navedeno pomeni, da ZVPot ne določa, da bi bila pogodbena kazen v korist podjetja sama po sebi nepošten pogodbeni pogoj, temveč mora biti dodatno izpolnjen tudi eden izmed zgoraj citiranih pogojev, določenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot, pri čemer pa morajo biti le-ti ustrezno konkretizirani in torej ne zadošča zgolj pavšalna navedba, da nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja.

23.Sodišče pri tem ugotavlja, da iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ne izhajajo razlogi, ki so organ vodili do zaključka, da je ravnanje tožeče stranke (t. j. zaračunavanje pogodbene kazni za gospodinjskega kupca, ki je predčasno prekinil pogodbo, s katero se je za določen čas vezal pri prodajalcu) v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Zgolj posplošeno sklicevanje na 24. člen ZVPot in zatrjevanje, da tožeča stranka v nobenem primeru ni upravičena zaračunavati pogodbene kazni oziroma takšne določbe vključiti v svoje pogodbene pogoje (kar ob upoštevanju določb EZ-1, kot je sodišče že obrazložilo, samo po sebi ne drži), čeprav to iz zakonske ureditve v času izdaje izpodbijanega akta ne izhaja, ne zadošča standardu obrazloženosti upravnega akta. Upravni organ standarda nepoštenega pogoja po 24. členu ZVPot v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni napolnil, saj se, z izjemo navedbe, da je potrošnik v primeru predčasne odpovedi sklenjene pogodbe dolžan povrniti vse morebitne prejete ugodnosti, ni opredelil, na kakšen način in kako je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in kako naj bi zaračunavanje pogodbene kazni nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja.

24.Sodišče pojasnjuje, da mora biti odločba upravnega organa, skladno z določilom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ustrezno obrazložena, in sicer konkretizirana na točno določen primer, še posebej v delu, v katerem je med strankama sporno, kako naj bi sporno pogodbeno določilo zaračunavanja pogodbene kazni nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja ter na kakšen način in kako je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V nasprotnem se namreč stranka do razlogov organa v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti, kakor tudi ne ob vložitvi pravnega sredstva, prav tako pa ob navedeni odsotnosti razlogov tega dejstva in razlogov, ki so organ vodili k odločitvi, ne more preveriti sodišče.

25.Sodišče se strinja z navedbami tožeče stranke, da gre v predmetni zadevi za sporno pravno vprašanje, vendar mora rešitev tega pravnega vprašanja temeljiti na predhodnih dejanskih ugotovitvah, ki pomenijo, da mora tožena stranka pred odločitvijo brez vsakega dvoma ugotoviti, kako naj bi sporno pogodbeno določilo zaračunavanja pogodbene kazni nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja ter na kakšen način in kako je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

26.Sodišče na tem mestu v zvezi s posplošenim sklicevanjem tožeče stranke na 6. in 7. člen Evropskega konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) še pripominja, da iz 6. člena EKČP izhaja pravica do poštenega sojenja tako v kazenskih zadevah kot tudi v civilnih zadevah. Pri sklicevanju na 7. člen EKČP pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka uvedla upravni postopek zoper zavezanca in ne postopek o prekršku, zato je sklicevanje na omenjen 7. člen EKČP neutemeljeno, res pa je, da je treba tudi upravni postopek voditi po pravilih poštenega postopka, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

27.Sodišče na tem mestu še pripominja, da iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo za izvedbo poštenega postopka in velja za vsak postopek voden pred državnim organom. Pravica do izjave pa ne pomeni samo neposredne izjave pred organom ali izjavo o določeni listini, temveč tudi izjavo glede obrazložitve razlogov organa za odločitev, saj je navedeno temelj poštenega postopka. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, tudi, če gre za upravni postopek. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem v nadaljevanju posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP.

28.Sodišče tako pripominja, da morajo iz obrazložitve upravnega organa izhajati konkretizirane okoliščine (razlogi zavrnitve navedb strank za konkreten primer) in podlaga za odločitev pooblaščene osebe v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Organ je torej dolžan ugotoviti, da je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ter kako naj bi sporno pogodbeno določilo zaračunavanja pogodbene kazni nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja ter na kakšen način se to neravnotežje izkazuje. Zgolj pavšalizirane navedbe organa in sklicevanje na 24. člen ZVPot pa niso dovolj.

29.Vse navedeno pomeni, da je izpodbijana odločba upravna odločba (ki mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena z vsemi materialnopravnimi podlagami, saj je le tako posledično vsem strankam postopka omogočeno enako pravno varstvo), v delu, ki se nanaša na zaračunavanje pogodbene kazni, pomanjkljiva iz zgoraj navedenih razlogov.

30.Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je pomanjkljiva tudi obrazložitev izpodbijane določbe, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo v 2. alineji 1. točke izreka odpravilo in v tem obsegu vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedene pomanjkljivosti odpraviti in se natančno opredeliti do argumentov, ki bodo utemeljevali zaključek, ali gre pri zaračunavanju pogodbene kazni za nepošten pogodbeni pogoj.

31.V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na prakso ostalih dobaviteljev električne energije, ki so potrošnikom prav tako zaračunavali pogodbeno kazen, česar ZPS pri objavi primerjave paketov ponudnikov električne energije (očitno) ni posebej problematizirala, pa sodišče še pripominja, da so predmet presoje v obravnavani zadevi (zgolj) pogodbeni pogoji, ki jih je sprejela tožeča stranka. K temu sodišče še dodaja, da kljub stališču sodišča, da pogodbena kazen po določbah EZ-1 in tudi odločitvi sodišča EU ni izrecno prepovedana, to prav tako še ne pomeni, da zaračunavanje pogodbene kazni v višini 20,00 EUR ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, temveč bo moral ustrezno presojo o tem napraviti sam upravni organ.

32.Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožeče stranke, da sámo spremeni izpodbijano odločbo. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožeča stranka ne zatrjuje niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

K II. točki izreka sodbe

33.Sodišče pa soglaša s stališčem upravnega organa, da tožeča stranka ni upravičena posebej zaračunavati pavšalnih stroškov vodenja postopka odstopa od pogodbe v višini 12,00 EUR in stroškov preklica odstopa od pogodbe v višini 6,00 EUR, v posledici potrošnikove kršitve pogodbenih obveznosti, saj sta takšni določbi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče se, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, k temu pa še dodaja: drži sicer, da se določba 27.a člena ZVPot nanaša (samo) na zamudne obresti in stroške opomina, ne posega pa v pravico tožeče stranke do odstopa od pogodbe v primeru kršitve pogodbenih obveznosti potrošnika, vendar pa je navedena določba, tudi po presoji sodišča, pomembna z vidika presoje ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Potrošnik je namreč v primeru zamude s plačilom svojih obveznosti sankcioniran že z obračunavanjem zakonskih zamudnih obresti in obveznostjo plačila opomina. Pri tem je treba upoštevati tudi samo naravo pogodbene obveznosti, saj je električna energija za povprečnega človeka ena od osnovnih življenjskih dobrin, v primeru neplačila le-te pa je potrošnik lahko sankcioniran z odklopom elektrike. Sodišče zato pritrjuje navedbam upravnega organa, da je potrošnik v času, ko mu grozi odklop energenta, pod pritiskom, zaradi česar mu ne preostane drugega, kot da poravna tudi te, neupravičeno zaračunane stroške.

34.Poleg tega tudi deseti odstavek 48. člena EZ-1 določa, da če dobavitelj gospodinjskim odjemalcem zaračuna pavšalne stroške poslovanja, ne glede na njihovo poimenovanje, morajo le-ti odražati dejanske stroške, ki jih načini obračunavanja povzročajo dobaviteljem (pri čemer se stroški opomina v primeru zamude plačila ne štejejo med pavšalne stroške poslovanja). Tega pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni izkazala, temveč je v tožbi sama navedla, da je nemogoče (časovno in posledično tudi finančno) ovrednotiti administrativno delo vodenja dokumentacije, evidentiranje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti potrošnikov in ukrepanja v primeru kršitve poslovnih obveznosti s strani potrošnikov, saj gre v vsakem posameznem primeru za določene specifike in posebnosti. Sodišče meni, da so navedeni stroški, ki zajemajo administrativne in poštne stroške ter dodatne stroške delovne sile, sestavni del poslovanja tožeče stranke, saj je že po naravi stvari razumljivo, da imajo ponudniki električne energije (kakor tudi ostale gospodarske družbe) določen delež neplačnikov, zaradi česar bi bilo nepošteno, da bi tovrstne stroške prevalili na potrošnike, ki so v pogodbenem razmerju šibkejše stranke. V tem delu je zato sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K III. točki izreka

35.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

36.Obresti od zneska stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

37.Plačana sodna taksa za postopek bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

Glede (ne)izvedbe glavne obravnave

38.Sodišče je v zadevi, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi v delu, ki se nanaša na 2. alinejo 1. točke izreka odločbe, ugoditi in upravni akt v tem obsegu odpraviti, na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Prav tako je bila v predmetni zadevi sporna razlaga materialnega prava, medtem ko relevantno dejansko stanje (kot je sodišče navedlo v 13. točki obrazložitve) med strankama ni bilo sporno.

-------------------------------

1Tako sodbi Upravnega sodišča RS II U 136/2020-14 z dne 22. 9. 2023 in I U 1117/2020-9 z dne 6. 5. 2021.

2Prim. npr. sodba Upravnega sodišča RS II U 102/2024 z dne 25. 4. 2024, II U 69/2024 z dne 8. 5. 2024 in I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 48, 48/3, 48/10 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/3, 24/3-8

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.