Jedro

Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke ZPIZ Slovenije št. ... z dne 25. 10. 2018 in odločba št. ... z dne 12. 3. 2018 in odloči, da je tožeča stranka upravičena do vdovske pokojnine od 11. 2. 2018 dalje, vse do dotlej, dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega in sodnega postopka v roku za prostovoljno izpolnitev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v tožbi in tekom postopka zatrjevala, da se retroaktivno posega v njeno pridobljeno pravico iz pravnomočne odločbe. Zato je zatrjevala, da ji je kršena ustavna pravica. Poleg tega je v 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določeno, da gre za osebno pravico, ki ne zastara. Temu sodišče ni sledilo in se je zmotno postavilo na stališče, da ob vložitvi zahteve 12. 3. 2018 ni pridobila pravice do vdovske pokojnine. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb, ki so veljale na dan 14. 10. 1992, ko je pokojni mož imel izpolnjene pogoje za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno, ker ni upoštevalo 4. člena, 389. člena in 393. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) ter 14. in 22. člen Ustave. Predlaga, da se pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 10. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 12. 3. 2018. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine in hkrati odločil, da ji z dnem 10. 2. 2018 preneha pravica do družinske pokojnine. Sporno v tej zadevi je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica rojena 11. 3. 1971 in da je ob smrti moža dne 14. 10. 1992 dopolnila 21 let starosti. Skupaj z otrokom A.A. je družinsko pokojnino uživala v obdobju od 17. 5. 2001 do 14. 11. 2004 in od 5. 3. 2005 do 10. 2. 2018, ko ji je ta pravica prenehala na podlagi izpodbijane odločbe. Tožnica je namreč uživala pokojnino na podlagi uživanja pokojnine skupaj z otrokom. Slednja je na dan 10. 2. 2018 dopolnila 26 let starosti in po tem datumu do družinske pokojnine ni bila več upravičena, kot je odločil toženec z odločbo z dne 8. 3. 2018, ki pa ni predmet tega spora. Tožnica je ob prenehanju upravičenja do uživanja družinske pokojnine skupaj z otrokom A.A. dopolnila 46 let in 11 mesecev starosti.

6. Glede na to, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine 5. 3. 2018, je potrebno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, presojati po določbah ZPIZ-2. Pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine so določeni v 53. členu, ki ga je pravilno in v celoti citiralo že sodišče prve stopnje. Prav tako je potrebno upoštevati tudi 392. člen prehodnih in končnih določb ZPIZ-2, ki določa varstvo pravic družinskih članov. V prvem odstavku 392. člena ZPIZ-2 je določeno, da družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. ali 426. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) lahko uveljavijo pravico do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 109. oziroma v 110. členu ZPIZ-1. Po določbi 110. člena ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine izpolnjeni, če je vdova do smrti zavarovanca dopolnila starost 53 let oziroma po tretjem odstavku istega člena, če je dopolnila 48 let starosti. V skladu s 6. točko 110. člena ZPIZ-1 vdova oziroma vdovec, ki med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, pridobljene ob pogojih iz 2. ali 3. alineje prvega odstavka tega člena (če je bil do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po zavarovančevi smrti ali, če je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova oziroma vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja) dopolni 53 let starosti, obdrži pravico do vdovske pokojnine trajno. Če mu ta pravica preneha pred dopolnjenim 53. letom starosti, toda po dopolnjenem 48. letu starosti, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 53 let starosti.

7. Navedenih pogojev, določenih v 392. členu ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1, kakor tudi pogojev določenih v 53. členu ZPIZ-2 pa tožnica, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne izpolnjuje. Tožnica je namreč od smrti moža dopolnila 21 let starosti, ob prenehanju upravičenja do družinske pokojnine, ki jo je uživala skupaj z otrokom A.A., pa je dopolnila 46 let in 11 mesecev, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 53. člena ZPIZ-2, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Tožnica pa pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine ne izpolnjuje niti ob upoštevanju prehodne in končne določbe 392. člena ZPIZ-2. Tožnica je namreč do 31. 12. 2012 dopolnila 41 let in 9 mesecev, kar pomeni, da ni izpolnjevala pogojev po 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1 ob uveljavitvi ZPIZ-2. 8. Zmotno je stališče pritožbe, da gre v konkretnem primeru za poseg v pridobljene pravice in za retroaktivno uporabo zakona in za kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Določba 392. člena ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov namreč ne zajema tudi bivšega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 2. ali 3. alineji prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. V konkretnem primeru to pomeni, da za odločitev o sporni zadevi (ker ni v 392. členu ZPIZ-2 zajetega 427. člena ZPIZ-1) niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici in otroku priznana pravica do družinske pokojnine (ZPIZ/92).

9. Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.