Jedro

Glede na določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi, če je obtoženec v priporu, presoja le, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani oziroma, ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni treba v sklepu (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP, ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega F. Đ. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom z dne 16. 12. 2015 je Višje sodišče v Ljubljani na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da je pri obtoženem E. Đ. in obtoženem F. Đ. še vedno podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je zagovornik obtoženega F. Đ. pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da je obtoženec nekaznovan, nima prekrškov z elementi nasilja, končal je srednjo šolo, dela, v zaporu nadaljuje šolanje in predlaga, da se ponovno pregledajo dokazni viri – tri izvedenska mnenja glede duševnosti obtoženca, ker izvedenci v celoti podpirajo obtoženčev zagovor. Iz izpovedi psihiatra K. izhaja, da pri delu ni zaznal ničesar, kar bi govorilo o kakšnem predhodnem dogovoru med bratoma, da bi F. vedel za namero brata, da M. vzame življenje ter da je F. odšel z bratom zaradi skrbi zanj; psiholog R. pa je povedal, da je F. deloval zaščitniško do brata, predvsem zato, da ga ne pušča samega. Zgodba o zaroti, o organiziranem umoru nima opore v dokaznih virih, četudi bi oba brata čakala pred lokalom cca. 20 minut. Izpodbijani sklep nima razlogov glede konkretne in realne nevarnosti, da bi obtoženec, ki je v priporu od 3. 5. 2014, ponovil dejanje z elementi nasilja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

B.-1

3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je bil zoper obtoženca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 116. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (KZ-1B) s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2014 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 5. 2014, odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP; - da je bil pripor iz istega pripornega razloga obtožencu podaljšan na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP ob vložitvi obtožnice; - da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 5. 2015 obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 116. člena v zvezi z 38. členom KZ-1B ter mu je bila izrečena kazen 10 let zapora; - da je bil zoper obtoženca pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan po izreku sodbe sodišča prve stopnje s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 5. 2015; - da so se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožili okrožni državni tožilec in zagovorniki obeh obtožencev ter je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 16. 12. 2015 ugodilo pritožbama zagovornikov obeh obtožencev, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B.-2

4. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz izpodbijanega sklepa sicer izhaja, da je bila zakonska podlaga sodišču za izdajo sklepa tretji odstavek 394. člena ZKP, kar pa je glede na vsebino obrazložitve (iz katere izhaja, da je „sodišče druge stopnje po opravljeni seji sklenilo, da se pritožbama zagovornikov obtoženih E. Đ. in F. Đ. ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje“) napačno (pritožnik tega s pritožbo ne izpodbija) ter je pravilna pravna podlaga za izdajo sklepa sedmi odstavek 392. člena ZKP. Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP-K,(1) če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen še podani oziroma, ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu, izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP,(2) (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, zato po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi zagovornika nakazovana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Določba sedmega odstavka 392. člena ZKP-K se namreč bistveno razlikuje od prej veljavne določbe sedmega odstavka 392. člena ZKP, ki je sodišču druge stopnje nalagala (če je bil obtoženec v priporu), da s sklepom pripor podaljša ali odpravi.

5. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obtoženemu F. Đ. ob izreku obsodilne sodbe sodišča prve stopnje (sklep z dne 7. 5. 2015) so navedeni obširni razlogi tako o pripornem razlogu iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kot o neogibnosti pripora za varnost ljudi, vključno s presojo, zakaj v danem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tako iz razlogov sklepa izhaja presoja teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja, način izvršitve in okoliščine dejanja ter obtoženčevih osebnih lastnosti (sklep točke 5, 7-9).

6. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom z dne 16. 12. 2015 ugotovilo, da je pri obtožencu priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (priporni razlog ponovitvene nevarnosti, torej isti priporni razlog iz katerega je bil zoper obtoženca pripor odrejen dne 5. 5. 2013 in tekom postopka in ob izreku obsodilne sodbe sodišča prve stopnje podaljševan) še podan ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki ga glede na vse okoliščine konkretnega primera ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu (točki 2 in 3), da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, tekom kazenskega postopka niso v ničemer spremenile v korist obtoženca in da teža obravnavanega kaznivega dejanja (za katerega je zagrožena kazen najmanj 15 let zapora), način storitve in osebne lastnosti obtoženca (kot je bilo obširno obrazloženo v sklepih o odreditvi in podaljšanjih pripora zoper obtoženca) izkazujejo obtoženčevo ponovitveno nevarnost, ki se z odločitvijo sodišča druge stopnje na seji dne 16. 12. 2015 ni zmanjšala. Navedbam v pritožbi, da izpodbijani sklep nima razlogov glede konkretne in realne nevarnosti da bi obtoženec ponovil kaznivo dejanje z elementi nasilja, s čimer vložnik nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni moč pritrditi. Pravilnosti zaključka sodišča (oprtega na izvedenska mnenja dr. K., dr. R. in dr. A.), da realna ponovitvena nevarnost izhaja tudi iz osebnih lastnosti obtoženca (obtoženčev pokroviteljski odnos do mlajšega brata E., obtoženčeva poudarjena občutljivost in nizek prag, kar povzroča, da ga dogodki iz okolice hitro prizadanejo), zaradi česar ni moč izključiti, da bi obtoženec na prostosti, ob sprožitvi podobne situacije, ponovno reagiral na način, ki ogroža varnost drugih ljudi, pritožbene navedbe z izpostavljanjem zagovora obtoženca in le delov posameznih izvedenskih mnenj, ko navedene okoliščine ocenjuje drugače, ne morejo omajati.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornika obtoženega F. Đ. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

(1) Ur. l. RS, št. 91/2011

(2) Enako tudi ob izdaji sklepa po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP.