Jedro

V primerih, ko je sodnik neposreden objekt kritike, torej oškodovanec, ne sme nato prevzeti še vloge tožnika in sodnika, ker je takšno ravnanje v nasprotju z objektivnim vidikom nepristranskosti. Zato mora v takšnih primerih odločiti o uporabi 109. člena ZPP drug sodnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo odločanje tako, da se dodeli drugemu sodniku.

II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se odvetnico L.Š.U. kaznuje z denarno kaznijo v višini 600,00 EUR (točka I. izreka), ki je dolžna plačati v roku 15. dni na račun Okrožnega sodišča v Mariboru (točka II. izreka).

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje odvetnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit, nakar opisuje dogodke, ki so po njenem mnenju pripeljali do predmetne odločitve. V zvezi s tem sklepom odvetnica navaja, da ni namigovala na korupcijo, saj iz predloga za izločitev tega ni mogoče razbrati, je pa zapisala: „....da jo je zmotila pripomba izvedenca o vrednosti nepremičnin v L., vendarle gre za manjši kraj v Sloveniji, v katerem je očitno zaposlen tudi sodeči sodnik in bi izvedenec lahko primerjalno seveda navedel katerikoli drugi manjši kraj v Sloveniji, saj le-teh ne manjka, zato je predlagala, da predsednik sodišča opravi poizvedbe o tem, kolikokrat omenjeni sodnik postavi za izvedenca konkretnega cenilca, ker se ji zdi relevanten podatek, toliko bolj, ker je bila odredba napisana pomanjkljivo, cenilec pa je bil na ogledu dejansko več kot očitno aroganten, kljub siceršnji prijaznosti pravne zastopnice.“ V nadaljevanju še navaja, da si nobena stranka niti pravni zastopniki, ne želijo konflikta s sodnikom. Poudarja, da sta očitno v konkretnem primeru dojemanje odvetnice o tem, kako je potrebno delati, da se vzbuja vsaj vtis nepristranskosti sodnika, in mnenje sodnika, povsem različna. Sodišče pa si ugleda s kaznovanjem vsakogar, ki sodišču ni povšeči, tudi ne more pridobiti. Da se kaznuje odvetnika, mora tudi po sodbah Ustavnega sodišča biti podan resničen razlog in ne zgolj namišljen. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sklep razveljavi, stroške postopka pa naj nosi proračun.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z določilom 366. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka. V skladu s četrto alinejo drugega odst. 366.a člena ZPP, je v zadevi odločal senat. 5. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil izdan zaradi zapisa odvetnice v vlogi, ki jo je v imenu predlagatelja vložila dne 11. 2. 2015. Sodišče prve stopnje tako navaja: „Iz predloga za izločitev pa izhaja, da odvetnica A.A. žali sodišče in sodnika s tem, ko sodniku očita povezavo s sodnim izvedencem A.V. in celo pri tem namiguje povsem neutemeljeno na morebitno korupcijo, saj med drugim tudi navaja, da bi naj razpravljajoči sodnik sodeloval z V. tudi v L. Odvetnica se je že neprimerno obnašala do sodnika, ko ga je glede nepreložitve naroka za dne 10. 11. 2014 klicala na sodišče v L. in izrecno zahtevala preložitev naroka s povišanim tonom, vendar je sodnik takrat to še spregledal. Nikakor pa ni mogoče sedaj spregledati grobih žalitev in namigovanj o kakršnikoli korupciji.“ (citirano iz točke 2 obrazložitve). Sodišče je v zvezi s pravno podlago izdanega sklepa (povzeto v točki 3 obrazložitve) nato, med drugim, zaključilo: „Izražanje negativnih vrednostnih ocen s strani odvetnice A.A., kot je očitek o nestrokovnosti, ko naj ne bi izvedencu pravilno zastavil nalog, kakor tudi o koruptivnosti, presega mejo dopustne in sprejemljive kritike sodnikovega dela. Ne gre le za osebni napad na konkretnega sodnika in tudi na sodnega izvedenca, pač pa tudi za objektivno žaljive zapise, ki ogrožajo ugled in avtoriteto celotnega sodstva, katerega pripadnik je konkretno sodnik.“ (citirano iz točke 4 obrazložitve).

6. 109. člen ZPP določa, da pravdno sodišče, po določbah tretjega do sedmega odst. 11. člena tega zakona, kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Iz citiranih delov obrazložitve sklepa izhaja, da je razpravljajoči sodnik odvetnico kaznoval zato, ker ga je v predlogu za njegovo izločitev žalila:“.....ko sodniku očita povezavo s sodnim izvedencem A.V. in celo pri tem namiguje povsem neutemeljeno na morebitno korupcijo, saj med drugim tudi navaja, da bi naj razpravljajoči sodnik sodeloval z V. tudi v L....Nikakor pa ni mogoče sedaj spregledati grobih žalitev in namigovanj o kakršnikoli korupciji....Izražanje negativnih vrednostnih ocen s strani odvetnice L.Š.U., kot je očitek o nestrokovnosti, ko naj ne bi izvedencu pravilno zastavil nalog, kakor tudi o koruptivnosti, presega mejo dopustne in sprejemljive kritike sodnikovega dela (podčrtal s.p.).“. Iz teh besednih zvez jasno izhaja, da je sodnik razumel, da so trditve, ki jih je ocenil kot žaljive, naperjene neposredno zoper njega, da je torej on sam neposreden in osrednji objekt žaljive defamacije. Isti sodnik je nato izdal tudi sedaj izpodbijani sklep o kaznovanju.

7. Svoboda izražanja, ki jo izrecno varuje 10. člen EKČP in 39. člen Ustave RS oz. pravica do izjavljanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS) je varovana tudi v sodnih postopkih; vendar tudi v slednjih velja, da ta pravica ni neomejena; zaradi varovanja avtoritete sodstva je treba v vlogah vselej ohraniti spoštljiv odnos do sodstva in sodnikov. EKČP pa v 6. členu, Ustava RS pa v 23. členu, jamčita tudi pravico do nepristranskega sojenja. Pri presoji nepristranskosti se uporabi test z dvema meriloma: subjektivnim, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru in objektivnim, pri katerem gre za presojo, ali so bila v postopku zagotovljena procesna jamstva tako, da je izključen vsak upravičen dvom v nepristranskost sodišča(1).

8. V zadevi P. proti Sloveniji (št. 44901/05 z dne 27.9.2012), je Evropsko sodišče za človekove pravice, sklicujoč se na že citirano zadevo Kyprianu poudarilo, da v primerih, ko je sodnik neposreden objekt kritike, torej oškodovanec, ne sme nato prevzeti še vloge tožnika in sodnika, ker je takšno ravnanje v nasprotju z objektivnim vidikom nepristranskosti; takšna ureditev zato predstavlja sistemsko napako(2) in pomeni kršitev 6. člena EKČP. V tej zadevi se je EKČP izrecno opredelilo tudi do odločitve Ustavnega sodišča RS, št. U-I-145/03 z dne 23.6.2005 in ugotovilo, da ni odpravilo ugotovljene sistemske napake, čeprav ima:“....pristojnost, da razveljavi odločitev na temelju, da prvostopenjski sodnik ni bil nepristranski, pa je to možnost zavrnilo in pustilo v veljavi obsodbo in kazen.“(3). Odločba P. proti Sloveniji tako jasno nasprotuje stališču Ustavnega sodišča, ki je menilo, da v takšnih primerih, kot je obravnavani, ne gre za kršitev nepristranskosti sojenja(4).

9. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje (3. tč. 365. člena ZPP). Ugotovljena kršitev bo odpravljena tako, da bo spis odstopljen drugemu sodniku, ki bo nato opravil vsebinsko presojo vloge odvetnice in ocenil, ali so v njem zapisane trditve takšne, da dosegajo pravni standard žaljivosti in nato sprejel ustrezno odločitev. Pri tem bo moral biti pozoren tudi na to, da je razpravljajoči sodnik v obrazložitev sklepa vnašal besedne zveze oziroma lastne vrednostne ocene, ki jih odvetnica v vlogi ni zapisala. Sodišče druge stopnje je namreč vpogledalo v predlog za izločitev, ki ga je sodišče prve stopnje dne 6. 2. 2015 prejelo. Tisti del besedila, ki ga je očitno sodišče prve stopnje uporabilo kot dejansko podlago odločanja, se glasi: „Pravna zastopnica zato predlaga, da predsednik sodišča opravi tudi poizvedbe o tem, kolikokrat je konkretni sodnik imenoval izvedenca A.V., saj gre očitno za nekakšno povezavo med njima, težko si je namreč predstavljati, da bi povsem slučajno izvedenec za primerjavo dal nepremičnino v L., ne pa recimo v O..“ In še: „...postaviti izvedenca, s katerim očitno velikokrat sodelujeta vsaj v L...“.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Kyprianu proti Cipru, št. 73797/01, 15.12.2003, tč. 118-121. Op. št. (2) : „a functional defect“; tč. 40. v zadevi P. proti Sloveniji.

Op. št. (3) : Citirano iz tč. 43. obrazložitve.

Op. št. (4) : „16. Pobudnica meni, da je v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave), ker tisti sodnik, na katerega se nanaša žalitev, nato sam odloča v svoji zadevi. Ne glede na to, ali pri institutu kaznovanja po 109. členu v zvezi s 11. členom ZPP sploh gre za zadevo, v kateri bi morala biti izpolnjena vsa procesna jamstva po 23. členu Ustave, je očitno, da ureditev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave. Pobudnica napačno razume pomen in namen instituta kaznovanja po 109. členu ZPP. Tako iz zakona kot tudi iz domače sodne prakse, prakse ESČP[Npr. sodba Putz proti Avstriji, Ravnsborg proti Švedski, sodba z dne 23. 3. 1994, št. 14220/88] ter iz primerjalnega prava (npr. glede instituta contempt of court v anglosaških pravnih redih[Gl. npr. Barrie & Cowe, The law of contempt, 3rd Ed., Butterworths, London, 1996, str. 522.]) je jasno, da pri tovrstnih institutih varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretnega sodnika, varovani dobrini sta varstvo zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti. Ko gre za kaznovanje po 109. členu ZPP, konkretni sodnik ni "žrtev" in z odločanjem po 109. in 11. členu ZPP ne varuje lastne časti in dobrega imena. Če gre za poseg v njegovo čast in dobro ime, ima seveda sam možnost uveljavljati varstvo prek institutov kazenskega in odškodninskega prava. Upoštevaje ta cilj in smisel kaznovanja po 109. členu ZPP (v zvezi z 11. členom ZPP) se izkaže, da ne drži očitek, da sodnik (če seveda pravilno razume 109. člen ZPP in pravilno obrazloži sklep o kaznovanju) odloča v zadevi, v kateri je bil sam žrtev oziroma oškodovanec. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave.“; pod vplivom te odločbe takšno stališče ponavlja tudi Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1.knjiga. str. 449-450.