Jedro

Razmejitev med najemno (rabokupno) in skladiščno oz. shranjevalno pogodbo je v podlagi (kavzi). Pri najemni pogodbi je kavza uporaba in/ali uživanje stvari, torej določeno razpolaganje, oblast z oziroma nad v najem vzeto stvarjo. Pri skladiščni pogodbi pa je kavza varstvo in ohranitev stvari, ki je dana v hrambo, medtem ko glede samega skladiščnega prostora položnik nima ne interesa in tudi ne pravice z njim razpolagati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Plg ... z dne ... in zavrnilo tožbeni zahtevek ter obsodilo tožečo stranko na povrnitev stroškov toženi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da je bil manjko ugotovljen z zapisnikom, ki ga je podpisal odgovorni delavec tožene stranke, s čimer je bil manjko vreč pripoznan. Stanje se ujema z dobavnicami, ki jih je predložila tožena stranka sama.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo pravne narave razmerja med strankama, je iz sodbe (zadnji odstavek na list. št. 70 in tretji odstavek na list. št. 71) razvidno, da sodišče sprejema pravno naziranje pravdnih strank, da naj bi šlo za najemno razmerje. Sodišče druge stopnje se s tem ne strinja in ugotavlja, da med strankama ni bila sklenjena najemna, ampak skladiščna pogodba. Razmejitev med najemno (rabokupno) in skladiščno oz. shranjevalno pogodbo je v podlagi (kavzi). Pri najemni pogodbi je kavza uporaba in/ali uživanje stvari, torej določeno razpolaganje z ali oblast nad v najem vzeto stvarjo (prim. 567. in naslednje člene takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri skladiščni pogodbi pa je kavza varstvo in ohranitev stvari, ki je dana v hrambo, medtem ko glede samega skladiščnega prostora položnik nima ne interesa in tudi ne pravice z njim razpolagati (prim. 730. člen ZOR), celo dostop v skladiščne prostore mu je omejen na preglede blaga in jemanje vzorcev (735. čl. ZOR). Med strankama je nesporno, da tožeča stranka s spornim skladiščnim prostorom ni mogla razpolagati, ker je bil ta ves čas v oblasti tožene stranke (ki je edina imela ključe od skladišča in boksov). Ker torej tožeča sploh ni mogla prostora prosto uporabljati oz. uživati (kar je bistvo najema), poleg tega pa je bila pogodba z dne 31.1.1995 (priloga B1) tudi sklenjena med gospodarskima subjektoma, predmet pogodbe pa je prostor v namensko zgrajenem skladiščnem prostoru, gre po oceni sodišča druge stopnje v danem primeru za skladiščno in ne najemno pogodbo.

Vendar sodišče druge stopnje svoje odločitve ni sprejelo zaradi napačne pravne kvalifikacije razmerja, temveč iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju. Med strankama ni sporno, da je bil Ivan Sluga v tem pogodbenem razmerju s tožečo stranko odgovorni oz. pooblaščeni delavec tožene stranke, prav tako ni sporno, da je imenovani tudi podpisal zapisnik o ugotovitvi manjka z dne 3.10.1996 (priloga A2). Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da je tožena s podpisom zapisnika priznala manjko vreč v skladišču. Tožena stranka nikoli ni ugovarjala, da bi Sluga podpisal sporni zapisnik zaradi opravičljive zmote, sile ali grožnje, temveč je le oporekala, da bi bilo mogoče s spornim zapisnikom dokazovati manjko vreč, ter ugovarjala, da manjkajočih vreč nikoli ni sprejela na skladiščenje. Izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu - pravni naravi in dokazni moči zapisnika - nima nobenih razlogov, temveč samo razloge o okoliščinah podpisovanja zapisnika, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot pravilno opozarja pritožnik. Glede na to, da je predstavnik tožene stranke nesporno podpisal zapisnik, v katerem stranki sporazumno ugotavljata manjko vreč, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sploh ni pomembno, ali je bil zapisnik podpisan pri tožeči ali pri toženi stranki, niti ni pomembno, na kakšen način je predstavnik tožene pred podpisom zapisnika izvedel za manjko.

Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bil manjko ugotovljen na kraju samem s preštevanjem in uskladitvijo evidenc, je zgrešeno. Ugotovitev, da naj ne bi bilo preštevanja "na kraju samem" je protispisna, saj iz izpovedbe tožeče stranke (zapisnik glavne obravnave z dne 13.12.2000 na list. št. 57) izhaja, da so pred prekinitvijo pogodbe opravili v skladišču inventuro, kar je potrdil tudi priča Sluga, ki je povedal, da: "... je pa enkrat prišel Mesojedec ... in potem so se te bale štele," (zapisnik glavne obravnave z dne 13.11.2000 na list. št. 41). Pravilna je tudi pritožbena navedba, da med strankama nikoli ni bil dogovorjen način ugotavljanja manjka, zato sodišče druge stopnje nima pomislekov zoper to, da bi se obstoj manjka dokazoval z zapisnikom. Glede razloga sodišča, da ni bilo "uskladitve evidenc" sodišče druge stopnje pripominja, da sploh ni jasno, katere evidence naj bi se usklajevale, saj tožena stranka nikoli ni trdila, da bi vodila kakšno lastno evidenco o na skladiščenje prevzetih vrečah, iz izpovedi prič (Sluga, list. št. 41) pa celo izhaja, da vreč ob sprejemu v skladišče tožena stranka sploh ni štela. Pravilna je tudi pritožbena navedba, da se evidence tožeče stranke ujemajo s stanjem, ki izhaja iz dobavnic, predloženih s strani tožene stranke, kar je tožeča opozarjala že med postpokom na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje tudi te okoliščine (da je dobavnico št. 238/96 z dne 23.8.1996 predložila tožena in ne tožeča stranka) ni ocenjevalo, tožena pa tudi ni ponudila nobenega pojasnila, zakaj se med dokumentacijo iz njenega arhiva nahaja tudi dobavnica za blago, ki naj ga tožena nikoli ne bi sprejela. V zvezi s to dobavnico je potrebno opozoriti tudi, da tožena ves čas postopka zanika prejem 193 bal vreč po tej sporni dobavnici, medtem ko tožeča vtožuje in v svojih listinah izkazuje manjko (samo) 42 bal. Glede na takšno dejansko stanje pa je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča (ki je predložila zapisnik in lastno evidenco na skladiščenje sprejetih in izdanih vreč) ni dokazala manjka. Glede na soglasno in nedvoumno ugotovitev manjka v zapisniku sodišče druge stopnje ocenjuje, da je manjko izkazan, s tem pa tudi obstoj škode. Ker pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ta okoliščina ni izkazana, ni ugotavljalo dejanskega stanja glede vzročne zveze in odgovornosti za škodo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje na podlagi določb 1. odst. 354. čl. in 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pravno ovrednoti zapisnik z dne 3.10.1996 ter na podlagi tega dokaza v povezavi z vsemi drugimi dokazi in okoliščinami, na katere je sodišče druge stopnje opozorilo v prejšnjih odstavkih, ponovno odloči, ali je nastanek škode izkazan, v primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje pa naj pristopi tudi k ugotavljanju vseh drugih elementov odškodninske odgovornosti, upoštevaje strožja merila profesionalne skrbnosti skladiščnika (731. člen ZOR).

Ker je odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.