Jedro

V obnovi upravnega postopka se kot novo dejstvo šteje le tisto dejstvo, glede na ugotovljeno stanje na dan izdaje prejšnje odločbe, ki je dejansko obstojalo v času vodenja prejšnjega upravnega postopka, vendar se tedaj zanj ni vedelo, odločba pa je bila izdana ne glede na to dejstvo. Zato je nepravilna ugotovitev tožene stranke v obnovi upravnega postopka, ki se nanaša tudi na dejansko stanje po izdaji prejšnje odločbe o tožnikovi pridobitvi slovenskega državljanstva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve R Slovenije z dne 12.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi 250., 257. in 258. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) obnovila postopek za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije (1. točka izreka); razveljavila svojo odločbo z dne 8.5.1992, ki je postala dokončna dne 1.6.1992, s katero je tožnika sprejela v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka); in ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila dne 7.8.1992 obveščena, da je tožnik večkratni storilec kaznivih dejanj in prekrškov in bi zato njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Izdala je sklep z dne 3.12.1992, s katerim je dovolila obnovo postopka in na podlagi tega sklepa zaslišala tožnika ter zaprosila za podatke temeljno sodišče ter občinskega sodnika za prekrške. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri občinskem sodniku za prekrške v letih od 1981 do 1993 35 x kaznovan za različne prekrške, pred temeljnim sodiščem pa je bil pravnomočno obsojen za pet kaznivih dejanj. Po sporočilu navedenega sodišča je tožnik pri tem sodišču v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 196/I členu KZ RS in po 107/III-I KZ RS v zvezi s 114/II-III členom KZ RS. V prvotnem upravnem postopku za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije z navedenimi podatki ni razpolagala, saj bi v nasprotnem primeru na tožnikovo vlogo izdala negativno odločbo na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je nevarnost za javni red obstajala že takrat. Ugotavlja, da so podani razlogi za obnovo upravnega postopka in za razveljavitev njene odločbe o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil kaznovan za prekrške v času, ko navedeni zakon še ni veljal, da je šlo za razmeroma lažje oblike kršitev ter da gre za desetletno obdobje, pri katerem je potrebno upoštevati časovno odmaknjenost dejanj ter politični položaj, v katerem so bila ta dejanja storjena. Bila so namreč storjena v SFR Jugoslaviji. Prav tako so bila storjena v SFR Jugoslaviji kazniva dejanja, ki jih navaja izpodbijana odločba. Postopek zaradi suma storitve kaznivih dejanj po 196/I členu in po 107/III-I členu KZ RS v zvezi s 114/II-III členom KZ RS še ni pravnomočno končan, saj ta postopek še vedno teče pri prvostopnem sodišču. Smisel materialnega predpisa je ta, da je potrebno upoštevati njegovo ravnanje v času po sprejeti pravni normi. Potrebno je tudi ugotoviti, da v tem času še ni bil kaznovan niti za kaznivo dejanje niti za prekršek. V času sprejetega materialnega predpisa in prvotno izdane odločbe tožene stranke, s katero je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, je bil ves čas lojalen državljan Republike Slovenije. Tožena stranka bi prav gotovo morala pri odločitvi upoštevati poleg navedenih pomembnih dejstev, tudi njegove družinske razmere, in sicer, da je živel v dalj časa trajajoči izvenzakonski skupnosti s Slovenko, da je oče enega otroka, kot tudi druge pomembne okoliščine. Tožena stranka ne bi smela ravnati zgolj po črki zakona. V upravnem postopku je sodeloval njegov pooblaščenec. Iz izpodbijane odločbe to ne izhaja, niti ni bila pooblaščencu izpodbijana odločba vročena. Gre za nepravilno ravnanje, kar je v nasprotju s pravili postopka (57. do 63. člen ZUP). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 8.5.1992, že s sklepom z dne 3.12.1992, ki je bil tožniku vročen 4.1.1993. Zato je ponovna uvedba obnove postopka v izpodbijani odločbi odveč. Ne glede na to, da same uvedbe obnove postopka tožnik ne more več izpodbijati, če ni sprožil upravnega spora proti sklepu z dne 3.12.1992, pa se v obnovljenem upravnem postopku ugotavlja dejansko stanje glede na dejstva, ki so bila razlog za obnovo tega postopka (1. točka 249. člena ZUP). Bistveno je le tisto dejstvo, ki je glede na ugotovljeno stanje na dan izdaje prejšnje odločbe dejansko obstojalo v času vodenja prejšnjega upravnega postopka, vendar se tedaj zanj ni vedelo, odločba pa je bila izdana ne glede na to dejstvo. V zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja v izpodbijani odločbi pa se tega tožena stranka ni držala in je ugotavljala dejansko stanje o kaznovanosti tožnika za prekrške tudi po izdaji prejšnje odločbe o tožnikovi pridobitvi slovenskega državljanstva (8.5.1992), in sicer do leta 1993. Tožena stranka tudi ni ugotovila dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih glede pravnomočnih obsodb tožnika za kazniva dejanja, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe le pavšalno navaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za pet kaznivih dejanj, ne navaja pa, za kakšna kazniva dejanja gre in kdaj so postale obsodbe za ta dejanja pravnomočne. S tem je tožena stranka kršila določbo 2. in 3. odstavka 209. člena v zvezi z določbami 142. člena ZUP.

V ponovnem postopku naj tožena stranka odpravi navedene pomanjkljivosti in v obnovljenem upravnem postopku ponovno odloči. Čeprav pomanjkljivost, ki jo v tožbi navaja tožnik, da v izpodbijani odločbi ni naveden njegov pooblaščenec, kateremu tudi ni bila vročena izpodbijana odločba, sama zase ne bi mogla vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, sodišče vendarle opozarja, da obsega uvod odločbe tudi ime pooblaščenca (1. odstavek 207. člena ZUP), vročitev pa se opravi po 88. čl. ZUP.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je ZUP in ZUS uporabilo kot republiška predpisa v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).