Jedro

Glede na določbe 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja (ukradeni otrok) - oseba, ki še ni bila stara 15 let, ko jo je okupator nasilno odvzel staršem ali skrbnikom zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov ter jo odpeljal v taborišče za ukradene otroke ali k okupatorski družini. Iz zgodovinskih dejstev je razvidno, da so bili to predvsem otroci, katerih starši so odšli v partizane ali so bili ustreljeni kot talci oziroma so bili s strani nemškega okupatorja označeni kot komunistični zločinci. Zato je treba v postopku za priznanje statusa ugotoviti tudi okoliščine v zvezi z odvzemom otroka oziroma o tem, ali je okupator izvajal ukrepe zoper njegove starše oziroma skrbnike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 12.4.2001, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka za čas od 10.1.1942 do 16.2.1945, ter odločila, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo s toženo stranko, da v postopku na prvi stopnji niso bila zadosti raziskana dejstva, ki so pomembna za odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka za čas od 10.1.1941 do 16.2.1945. Ni razčiščeno, ali je bil tožnik aretiran s strani Gestapa ali kriminalistične policije (Kripo), posledično pa prav tako ni razčiščeno, iz katerih razlogov je bil tožnik nato poslan v L. v Nemčijo. Tudi status ustanove v mestu L., kjer je bil med vojno, ni jasen, saj naj bi bil to po podatkih Muzeja narodne osvoboditve M. prevzgojni dom za mladino, ne pa zbirno taborišče za ukradene otroke. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka, so bili namreč ukradeni otroci poslani v posebne domove "Lebensborn" ali taborišča. Odločitev tožene stranke, da zadevo vrne v ponovni postopek je zato pravilna, tožena stranka pa je prvostopenjskemu organu dala tudi pravilna napotila.

Tožnik je zoper tako odločitev vložil pritožbo. Navaja, da so domneve sodišča o vzroku ugrabitve neutemeljene, saj je bil glavni vzrok za njegovo ugrabitev in oddajo v dom neredno udeleževanje vaj Hitlerjugenda. Postopek je bil izveden nasilno in nezakonito tudi za takratne razmere, izvedli pa so ga organi, ki niso bili pristojni in so glede na potrebe ravnali tudi na lastno pest. Prav tako meni, da sodišče pri svoji odločitvi ni zadosti upoštevalo pretrpljenega nasilja v prevzgojnem domu. Sodišču očita, da je premalo seznanjeno z grozodejstvi, ki jih je izvajal nemški okupator, zakonodajalec pa bi take primere moral predvideti in dati možnost, da bi se jih obravnavalo kot vsa ostala nasilja. Meni, da je nepravično, da imajo otroci, ki so bili izseljeni skupaj s starši priznan status žrtve vojnega nasilja, čeravno niso doživljali takih grozot, kot jih je sam. Prosi za ponovno proučitev dokumentacije ter za pravično razsodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred organom prve stopnje, ne more biti zadostna dejanska podlaga za priznanje zahtevanega statusa žrtve vojnega nasilja. Glede na določbe 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00, v nadaljevanju: ZZVN) je žrtev vojnega nasilja med drugim tudi oseba, ki so jo okupacijske sile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov nasilno odvzele staršem (ukraden otrok). Ukradeni otrok je oseba, ki še ni bila stara 15 let, ko jo je okupator nasilno vzel staršem ali skrbnikom ter jo odpeljal v taborišče za ukradene otroke ali k okupatorski družini. Iz zgodovinskih dejstev je razvidno, da so bili to otroci, katerih starši so odšli v partizane ali so bili ustreljeni kot talci oziroma so bili s strani nemškega okupatorja označeni kot komunistični zločinci. Ravno okoliščine, v katerih je bil pritožnik odvzet staršem, pa v postopku pred izdajo upravnega akta niso bile dovolj razčiščene. Dejstvo, da je bil tožnik dne 10.1.1942 pripeljan v mariborski sodni zapor (kamor glede na zgodovinske vire niso vodili ukradenih otrok), ter dejstvo, da okupator zoper starše tožnika takrat ni izvajal nobenih prisilnih ukrepov, bi tudi po oceni tega sodišča lahko kazala na to, da tožnik staršem ni bil odvzet iz nacionalnih, rasnih, političnih ali verskih razlogov. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno ugotoviti, kakšen je bil status ustanove, v katero je bil tožnik odpeljan, saj so bili ukradeni otroci glede na zgodovinske vire odpeljani tudi v posebna taborišča za prevzgojo.

Pritožbeni ugovor, da je prvo sodišče pri odločitvi premalo upoštevalo nasilje, ki ga je tožnik pretrpel med bivanjem v Nemčiji, pa je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka namreč zadostuje že dejstvo, da je bila oseba v pravnorelevantnih okoliščinah odvzeta staršem, pri čemer s stališča zakona ni pomembno kakšno nasilje ji je bilo nato prizadejano.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.